Jedro

V času od 1.1.2003 do 28.6.2003 glede disciplinske odgovornosti zaposlenih v državnih organih ni bilo nobene pravne praznine, ki bi jo bilo treba zapolnjevati z razlago zakonodaje ali smiselno uporabo zakonskih določb. Veljala je posebna zakonska ureditev, ki je izključevala uporabo določb ZDR, kot splošnega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 18.7.2003 o "odpovedi delovnega razmerja tožniku iz izrednega odpovednega razloga", ker je kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja. Tožnik naj bi v letu 2002 neupravičeno uporabljal službeno vozilo v zasebne namene oziroma izven odobrenih relacij. Tožena stranka se je seznanila z razlogi, ki utemeljujejo odpoved najkasneje 28.5.2003, postopek pa je bil uveden 26.6.2003. Takrat je že veljal Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR), ni pa se še začel uporabljati Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002 - ZJU). Zato je tožena stranka deloma (do izdaje odločbe) uporabila ZDR, deloma (glede ugovora) pa določbe Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 in nasl. - ZDDO) in Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 - ZPol). Pri tem je prekršila prekluzivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v drugem odstavku 110. člena ZDR.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zakonodajalec v drugem odstavku 110. člena ZDR uporabil termin "seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved" in ne na primer termina "izvedeti za kršitev in storilca", in teh dveh terminov ni mogoče razlagati enako. Delodajalec mora biti seznanjen tudi z vsebinskimi razlogi za odpoved delovnega razmerja in mora pri svoji odločitvi upoštevati tudi razloge, ki mu jih predstavi delavec. To pa delavec lahko stori na podlagi določbe 83. člena ZDR, ki delodajalca zavezuje, da delavcu pred odpovedjo omogoči zagovor. Ker mora delodajalec delavca vabiti na zagovor skladno z določili ZPP, bi bilo glede na določene roke za dvig pisanj po ZPP, nemogoče izvesti postopek izredne odpovedi v roku 15 dni. Tožena stranka se je z razlogi, ki utemeljujejo odpoved delovnega razmerja, seznanila šele 14.7.2003, ko je bil tožniku omogočen zagovor, ki pa se ga tožnik ni udeležil. Odločba je bila izdana le štiri dni potem, torej znotraj roka po drugem odstavku 11. člena ZDR.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št.36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Ker tožena stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

Materialno pravo je bilo sicer zmotno uporabljeno, vendar je odločitev pravilna iz drugih razlogov.

Nižji sodišči sicer pravilno ugotavljata, kdaj je začel veljati ZDR in kdaj se je začel uporabljati ZJU in s tem tudi, do kdaj so veljale določbe ZDDO in nekatere določbe ZPol. Vendar nato izpeljeta zmotne zaključke o tem, da je bila pravna podlaga izpodbijane odločitve tožene stranke pravilna.

Tožnik je storil kršitve, zaradi katerih mu je bilo odpovedano delovno razmerje, v letu 2002. ZDR je v 2. členu, enako kot prej veljavni ZDR (1990) v 1. členu, določil, da zakon o delovnih razmerjih kot splošen predpis ureja tudi delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih - če ni s posebnim zakonom drugače določeno. S 1.1.2003 se je torej spremenil splošni predpis, ki pa je enako določal le svojo subsidiarno uporabo za zaposlene v državnih organih. To pomeni, da so zanje v celoti ostali v veljavi posebni zakoni, ki so in kolikor so urejali delovno pravna vprašanja, vključno z odpovedjo delovnega razmerja. ZDR v to ureditev ni posegel. Za zaposlene na policiji sta ta vprašanja do uveljavitve ZJU urejala ZPol in ZDDO.

Za kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti je bil delavec v državnih organih disciplinsko odgovoren (43. člen ZDDO), njegova odgovornost se je ugotavljala v disciplinskem postopku, v katerem mu je bil lahko kot disciplinski ukrep izrečeno tudi prenehanje delovnega razmerja (drugi odstavek 45. člena ZDDO). Enako je za zaposlene v zasebnem sektorju veljalo do uveljavitve ZDR, ki pa je sistem v tem delu zanje bistveno spremenil. Kršitve pogodbenih in drugih obveznosti so opredeljene kot kršitve pogodbe, ki imajo lahko za posledico odpoved pogodbe o zaposlitvi. Disciplinske sankcije so le še opominjevalne ali kaznovalne narave, ki pa ne smejo trajno spremeniti delovno pravnega položaja delavca (175. člen ZDR).

Posebna ureditev glede disciplinske odgovornosti in možnost prenehanja delovnega razmerja zaposlenemu v državnem organu na podlagi izrečenega disciplinskega ukrepa, je veljala vse do uveljavitve sprememb in dopolnitev ZJU v letu 2005 (ZJU-B, Uradni list RS, št. 113/2005). Od 28.6.2003 na podlagi ZJU (kot disciplinski ukrep odpovedi pogodbe o zaposlitvi), do takrat pa na podlagi ZDDO. To pomeni, da je zaradi kršitev delovnih obveznosti v letu 2003 tožena stranka lahko uvedla in izpeljala disciplinski postopek zoper delavca, ni pa mu mogla izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR. Še manj je lahko postopala deloma po ZDR in deloma po ZDDO. Za to ni bilo nobene pravne podlage, pa tudi potrebe ne. V času od 1.1.2003 do 28.6.2003 v tem delu ni bilo nikakršne zakonske praznine, ki bi jo bilo potrebno zapolnjevati z razlago zakonodaje ali smiselno uporabo zakonskih določb. Glede disciplinske odgovornosti zaposlenih v državnih organih je veljala posebna zakonska ureditev, ki je izključevala uporabo določb ZDR, kot splošnega zakona.

Ker glede na navedeno za izpodbijano odločitev tožene stranke ni bilo zakonske podlage, postopka, ki je bil predpisan za ugotavljanje disciplinske odgovornosti pa tožena stranka ni izvedla, je njena odločitev nezakonita. Zato je odločitev nižjih sodišč o razveljavitvi odločbe tožene stranke pravilna, posledično pa tudi ugoditev reintegracijskemu in denarnim zahtevkom tožnika.

Ker zatrjevani revizijski razlog ni podan in je po presoji revizijskega sodišča ob ugotovljenem dejanskem stanju in ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).