Jedro

Samo dejstvo, da je bil v teku izvršilni postopek zaradi izterjave zapadlega davčnega dolga, ne izključuje obstoja sile, grožnje ali zvijače državnega organa. Vendar pa mora predlagatelj v vsakem primeru dokazati, da je bil ob sklepanju konkretnega pravnega posla izpolnjen kateri od zgoraj naštetih pogojev iz 5. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljic za denacionalizacijo parcel št. 630/76, 630/77 in 630/102, vse k.o. ...

Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) pravočasno pritožujeta predlagateljici. V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje, kljub natančnim napotkom pritožbenega sodišča iz sklepa opr. št. I Cp 935/97 dejansko stanje ponovno ugotovilo nepopolno. Ker je sodišče izvedene dokaze presodilo v škodo predlagateljic, pa je dejansko stanje ugotovljeno tudi zmotno. Dejstvo je, da obrazložitve dolgih odločb pridejo same s seboj v nasprotje; v konkretnem primeru pa izpodbijani sklep nima razlogov o izvedenih dokazih, ki so v korist predlagateljic. Razlogi izpodbijanega sklepa so si torej med seboj v nasprotju; manjkajo tudi razlogi o bistvenih okoliščinah. Predlagateljica je izpovedala, da je bil njen mož alkoholik ter da so poslovne knjige vodili drugi ljudje. Oseba, ki je vodila knjige ji je pojasnila, da je plačilo dopolnilnega davka "lumparija". Iz obeh navedenih dejstev izhaja, da pokojni F.M. ni imel volje, da bi se s pravnimi sredstvi upiral tedanji oblasti. Predlagateljica je tudi izpovedala, da je bil njen mož prepričan, da je tedanji oblasti v svojih gozdovih dovolil le posek lesa, ne pa odprodaje nepremičnin, zato sta pritožnici trdno prepričani, da je bil pokojni upravičenec s strani zastopnikov tedanje oblasti prevaran. Ne gre spregledati dejstva, da je podpis na zapisniku z dne 19.12.1962 popolnoma drugačen kot tisti na pogodbi z dne 21.1.1963; sodišče pa je dokazni predlog v zvezi z razjasnitvijo dejstva o priznanju podpisa na sodišču, zavrnilo. Pritožnici navajata, da je bilo v ponovljenem dokaznem postopku zanesljivo ugotovljeno, da je bil upravičenec prisiljen plačati v pretežni meri (preko 2/3) davčni dolg predlagateljice D.M.. Iz dokazov je razvidno, da ga je želela odplačati predlagateljica sama, saj se je v ta namen zaposlila in ni bilo potrebe dolg nasilno izterjati od pokojnega upravičenca, vendar davčni organ na odplačilo dolga z rubežem prejemkov D.M. ni pristal. V ponovljenem postopku so bili sicer zaslišani podpisani člani cenilne komisije, vendar iz njihovega pričanja ni bilo mogoče zanesljivo razbrati ali je pokojni upravičenec dal dovoljenje za posek lesa ali za prodajo zemljišč. Ne gre prezreti, da je le priča V.R. zatrjeval, da je upravičenec vedel, da bo izgubil zemljišča; R. pa je očitno zagovarjal svoje ravnanje v imenu tedanje oblasti. Predlagateljica je namreč izpovedala, da ji je priča R. ob nekem srečanju v letu 1963 neformalno rekel, če je nanj zelo jezna, ker so ji moža tako ogoljufali s pogodbo, ki naj bi jo podpisal dne 21.1.1963. Glede na odmaknjenost dogodka pa predlagateljici ne moreta ponuditi več dokazov; zato bo moralo sodišče druge stopnje presoditi ali so podani pogoji iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Z izvedenim dokaznim postopkom je bilo tudi zanesljivo ugotovljeno, da je bila kupnina v t.im. kupoprodajni pogodbi z dne 21.1.1963 enostransko določena s strani komisije davčnega organa in nikakor ne gre za soglasje pogodbene volje obeh pogodbenih strank. Pri primerjavi kupnine z dejansko vrednostjo zemljišča ne gre prezreti izpovedi priče J.R., ki je pojasnil, da je bila kupnina ocenjena na približno tretjino tiste vrednosti, ki bi bila dosežena s prodajo na trgu. Predlagani dokaz z izvedencem cenilcem pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Domnevna kupnina je pokrivala celo del še neobstoječe davčne obveznosti, ki naj bi nastala šele v letu 1963. Vse navedeno nakazuje, da je bil pokojni upravičenec s strani državnih uradnikov tedanje oblasti prevaran in prisiljen v nekaj, kar ni bil pripravljen storiti; zato so podani pogoji iz 5. člena ZDen. Pritožnici zato predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; podrejeno pa sklep spremeni tako, da zahtevku predlagateljic za vrnitev podržavljenega premoženja v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP v nadaljevanju obrazložitve odgovarja le na tiste pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena.

Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijani sklep vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih; le-ti so, kljub obsežnosti obrazložitve, jasni in niso med seboj v nasprotju; prav tako niso v nasprotju z listinami ali zapisniki o izpovedbah v postopku. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je določba 5. člena ZDen, po kateri se šteje za upravičenca do denacionalizacije tudi fizična oseba, katere premoženje je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Premoženje pravnega prednika predlagateljic (upravičenca) je prešlo v državno last na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 21.1.1963 (list. št. 32 v spisu). Omenjena pogodba je bila sklenjena za odplačilo zapadlega davčnega dolga (po odločbi davčnemu dolžniku list. št. 4 v spisu) za leto 1962 in delno 1963 v smislu Uredbe o dopolnitvi uredbe o prisilni izterjavi davkov in drugih proračunskih dohodkov (Ur. l. FLRJ št. 42/62). Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da nesporno dejstvo, da je bil v teku izvršilni postopek zaradi izterjave zapadlega davčnega dolga, sicer ne izključuje obstoja sile, grožnje ali zvijače državnega organa. Vendar pa mora predlagatelj v vsakem primeru dokazati, da je bil ob sklepanju konkretnega pravnega posla izpolnjen kateri od zgoraj naštetih pogojev iz 5. člena ZDen.

Predlagateljici sta v svojem predlogu z dne 7.12.1993 zatrjevali, da je upravičenec z omenjeno pogodbo zaradi groženj in pod resno prisilo dovolil, da je država njegov ter ženin davčni dolg v znesku 816.891,00 din poplačala iz treh gozdnih parcel. Na naroku dne 17.2.2000 pa je pooblaščenec predlagateljic navedel, da predlagateljici pravzaprav ne zatrjujeta, da je šlo za kakršnokoli silo ali grožnjo; temveč, da je šlo za zvijačo (list. št. 97 v spisu). Glede na takšno trditev se je moralo sodišče prve stopnje ukvarjati predvsem z zatrjevanjem predlagateljic o zvijači zaradi katere naj bi upravičenec sklenil sporno kupoprodajno pogodbo. Te trditve se (tako tudi pritožbene trditve predlagateljic) nanašajo predvsem na zatrjevano prepričanje upravičenca, da s pogodbo spornih parcel ne prodaja, ampak na njih le dovoli posek lesa v vrednosti davčnega dolga.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da predlagateljici tudi v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje svojih trditev v smeri zvijačnega ravnanja državnega organa nista konkretizirali, nista namreč navedli niti kdo konkretno naj bi v odnosu do upravičenca ravnal zvijačno, niti na kakšen način. V potrditev svojih navedb predlagateljici, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, nista predložili nobenega dokaza. Kljub temu je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zaslišalo predlagateljico D.M. ter priče, ki so sodelovale pri sestavi cenilnega zapisnika; izvedene dokaze pa natančno analiziralo in ocenilo. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti sprejema. Tako je prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je verjelo priči V.R., ki se spominja, da so v sklep o rubežu zapisali prav tisto parcelo, za katero jim je sam F.M. rekel, da se lahko rubi (torej ne, da se na njej le poseka les). Tudi predlagateljica D.M. je pojasnila, da se je njen mož F. M. sam odločil dati predmetne parcele (torej ne le les s spornih parcel) ter, da so mu dejali naj da parcele, ki jih lažje da. Iz zapisnika o ocenitvi gozdnih parcel (list. št. 5 v spisu), ki ga je upravičenec podpisal, je jasno razvidno, da se ocenjuje tako vrednost lesa, kot vrednost samih parcel. Iz kupoprodajne pogodbe pa je brez dvoma razvidno da se prodajajo zemljišča in ne samo les. Ob takšnem stanju stvari ter ob pomanjkanju kakršnegakoli dokaza, ki bi kazal na upravičenčevo prepričanje, da za poplačilo davčnega dolga prodaja le les in ne zemljišč; predvsem pa ob pomanjkanju kakršnegakoli konkretnega dokaza o zvijačnem ravnanju s strani predstavnikov oblasti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ta pogoj iz 5. člena ZDen ni podan. Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi predlagateljica izpovedala, da ji je priča V.R. ob nekem srečanju v letu 1963 rekel, če je nanj zelo jezna, ker so ji moža ogoljufali s pogodbo, ki naj bi jo podpisal dne 21.1.1963, pa predstavlja povsem novo trditev v pritožbenem postopku, saj predlagateljica v postopku pred sodiščem prve stopnje takšne izjave ni podala. V skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo, česar pritožnici niti ne zatrjujeta. Zato se pritožbeno sodišče z omenjeno trditvijo ni moglo ukvarjati.

Tudi dejstvo, da je bil s sporno kupoprodajno pogodbo deloma plačan davčni dolg predlagateljice D.M. upravičenčeve žene (531.220,00 din), ne kaže na zvijačo s strani predstavnika oblasti. Pritožbeno sodišče ne najde razloga za dvom v prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je pojasnilo, da je bil lastnik gostilne "P" upravičenec F.M., ki je do 8.12.1961 z gostilno tudi upravljal in kot je izpovedala predlagateljica D.M. v celoti povzročil navedeni davčni dolg; predlagateljica pa je bila nosilka gostinske dejavnosti oz. obrti, zato je bila davčna odločba za davčni dolg, ki je izviral iz gostinske dejavnosti, izdana na njeno ime. Logično torej je, da je upravičenec tudi omenjeni dolg štel za svoj dolg ter ga kot takšnega poplačal. Kljub temu, da je pooblaščenec predlagateljic na naroku dne 17.2.2000 navedel, da predlagateljici ne zatrjujeta, da je šlo v obravnavani zadevi za silo ali grožnjo predstavnikov oblasti, ampak za zvijačo, se je sodišče prve stopnje, predvsem glede na prejšnje dejanske navedbe predlagateljic, ukvarjalo tudi s tema pogojema. Tudi v tem delu je obsežna dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva in ji pritožbeno sodišče v celoti sledi. Sodišče je tako utemeljeno verjelo izpovedi priče V.R., ki je pojasnil, da se je cenilna komisija oblikovala šele po tem, ko je upravičenec F.M. (ali D.M.) že v teku postopka prisilne izterjave davčnega dolga šefu davčne uprave A. Ž. povedal, da davka ne morejo plačati ter zato lahko izvršijo rubež. Izbira parcel, ki jih bo prodal za poplačilo svojega davčnega dolga je bila, kot je pojasnil V.R., potrdila pa tudi predlagateljica D.M., na strani upravičenca F.M., od katerega niso zahtevali naj da za poplačilo zapadlih davkov prav predmetne parcele, ampak so mu, kot je izpovedala sama predlagateljica, dejali naj izbere tiste parcele, ki jih lažje da. Pri cenitvi parcel je F.M., po izpovedi prič, sodeloval oz. bil prisoten; V.R. pa je pojasnil, da je bil upravičenec s cenitvijo zadovoljen in se je s cenilnim zapisnikom strinjal. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da so bila zemljišča ocenjena na 928.446,00 din, kar za več kot 100.000,00 din presega davčni dolg upravičenca in njegove žene; da je predlagateljica D.M. pojasnila, da se mož ni mogel upirati, ker je vedel, da je dolg zakrivil sam, ker je hotel imeti gostilno in da je mož, ko je dal sporne parcele hotel doseči, da so rešeni dolga (s čimer je uspel, saj po izpovedbi predlagateljice po tistem od njih niso nikoli več zahtevali plačila davka). Predlagateljica D.M. tudi ni dokazala, da je za poplačilo dela dolga, ki se je glasil nanjo, predlagala rubež svojih prihodkov, niti da bi takšen rubež za plačilo dolga zadoščal. Priča V.R. pa je pojasnil, da predlagateljica takšnega predloga ni podala. Vse opisano kaže na to, da se je upravičenec F.M. sam in ne pod vplivom sile, grožnje ali zvijače odločil, da bo svoj ter ženin davčni dolg (po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje mu je bilo namreč pojasnjeno, da plačuje del dolga, ki se glasi na ženo, kar je sam sprejemal) plačal s prodajo svojih zemljišč. Upravičenec sam je izbral katera zemljišča bo prodal; pri cenitvi zemljišč, ki je bila temelj za ceno v sporni pogodbi pa je sodeloval in bil z njo zadovoljen. Predlagateljici torej, nista dokazali, da bi bila sporna kupoprodajna pogodba sklenjena zaradi grožnje ali sile državnega organa oz. predstavnika oblasti, niti, kot je bilo zgoraj opisano, pod vplivom zvijače, zato je sodišče prve stopnje njun predlog za denacionalizacijo parc. št. 630/76, 630/77 in 630/102, vse k.o. pravilno zavrnilo.

Zaradi opisanega je sodišče prve stopnje tudi pravilno in predvsem v skladu z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka zavrnilo dokaz z izvedencem cenilcem, saj glede na neobstoj pogojev iz 5. člena ZDen na odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati. Tudi izvedba dokaza v zvezi z razjasnitvijo dejstva o priznanju podpisa upravičenca na sodišču je nepotrebna; predlagateljici nista pojasnili, katero dejstvo želita z njim dokazati. Glede na to, da je sama predlagateljica izpovedala, da je podpis na sporni pogodbi možev, pa je izvedba omenjenega dokaza tudi nepotrebna.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno in natančno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe ZDen. V postopku pred sodiščem prve stopnje, kot je bilo že pojasnjeno, tudi ni bila storjena očitana, niti kakšna od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo predlagateljic zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.