Jedro

Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe, razen če je očitno, da stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.

V postopku izdaje zamudne sodbe sodišče za podlago vzame dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih trditev, če dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Glede na podane trditve tožnika o elementih odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je na podlagi zatrjevanih dejstev, navedenih v tožbi, tožbeni zahtevek utemeljen (sklepčnost tožbe).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženec) dolžna v roku petnajst dni na Facebook profilih „A.“ in „B.“ preklicati trditve, ki jih je podala na seji Mestnega sveta Mestne občine C. dne 26. 2. 2020, in da je toženec na prvi seji Mestnega sveta Mestne občine C., ki se je bo udeležil po pravnomočnosti sodbe, dolžan preklicati trditve, ki jih je podal na seji Mestnega sveta Mestne občine C. dne 26. 2. 2020, tj. trditve, da je tožnik pritiskal na predstavnika občine D., naj za prokuristko gospodarske družbe E., d. o. o., imenuje določeno gospo; da je tožnik ravnal na najbolj skrajen, koruptiven način; da je tožnik na najbolj diletantski način pritiskal na člane skupščine E. d.o.o. in da je tožnik ravnal skrajno koruptivno (I. in II. točka izreka). Razsodilo je še, da je toženec dolžan tožeči stranki (tožniku) v roku petnajst dni plačati znesek 2.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter je dolžan tožniku v roku petnajst dni od vročitve sodbe povrniti 403,20 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi kršitev določb pravdnega postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Glede kršitev določb pravdnega postopka navaja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo po določbah 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in ni presojalo zgolj sklepčnosti tožbe, pač pa je celo ocenjevalo predložene dokaze, zato je sodba nezakonita in je podana postopkovna kršitev iz sedme točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Toženec povzema pogoje iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe ter poudarja, da če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, torej, če tožba ni sklepčna, sodišče izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne. Kljub temu, da pasivnost na strani toženca pomeni, da ta priznava zatrjevana dejstva tožnika, mora sodišče presoditi, ali je tožba sklepčna oziroma, ali iz zatrjevanih dejstev izhaja pravna posledica, ki jo tožnik zahteva od toženca. Tožnik mora torej že v tožbi navesti dejansko podlago tožbe, ki utemeljuje uveljavljani tožbeni zahtevek, v celoti, torej tudi glede njegove višine. Sodišču dejanskega stanja ni treba posebej ugotavljati, upoštevana so dejstva, ki jih navede tožnik v tožbi, sodišče mora presoditi sklepčnost tožbenega zahtevka, ne pa njegove utemeljenosti. Če na podlagi trditev v tožbi ni mogoče sklepati na zahtevano pravno posledico, sodišče ne sme izdati zamudne sodbe in ugoditi tožbenemu zahtevku. V danem primeru se sodišče v presojo sklepčnosti tožbenega zahtevka sploh ni spuščalo, je pa podalo dokazno oceno o trditvah tožnika, kar izhaja iz 4. in 5. točke obrazložitve.

V tožbi zapisana dejstva so sama s seboj v nasprotju, podlage nimajo niti v predloženih dokazih, zato niti domneva priznanja ne more pripeljati do zahtevane pravne posledice. Od tožnika je pričakovati določeno stopnjo aktivnosti, torej morajo biti pri zahtevku za izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo natančno opisani vsi njeni znaki. Tožnik bi moral navesti vso dejansko podlago, ki bi utemeljevala njegov zahtevek, tudi glede višine odškodnine. V konkretnem primeru pa je tožnik zapisal le zgodbo, iz katere znaki odškodninske odgovornosti ne izhajajo. Tako ni trditev, iz česa naj bi bilo razvidno, da je očitane besede in zapise ter celo objave sestavil/izrekel/objavil prav toženec, ni trditev o protipravnosti takšnega ravnanja, ne o škodni posledici in še manj o vzročni zvezi. Za odškodnino potrebne elemente mora tožnik obrazložiti in zanje predložiti tudi ustrezne dokaze, zgolj pavšalni zapisi ne zadoščajo. Šele v primeru, da bi bili vsi znaki odškodninske odgovornosti opisani v tožbi, bi sodišče lahko izdalo zamudno sodbo. Zaradi nesklepčnosti pa bi moralo izdati zavrnilno zamudno sodbo ali pa razpisati narok za glavno obravnavo.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 318. členom ZPP sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ne odgovori na tožbo, če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo obstoj pogojev za izdajo zamudne sodbe, med drugim tudi pogoja, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (sklepčnost tožbe) in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene, kot bo natančneje razvidno iz nadaljevanja obrazložitve.

7. Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe, razen če je očitno, da stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka, tako da pritožbena navedba, da sodišče stranke nikoli ne poziva na popravo (odpravo nesklepčnosti tožbe) ni utemeljena.

8. V postopku izdaje zamudne sodbe sodišče res za podlago vzame dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih trditev,1 če dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. To je sodišče prve stopnje tudi storilo, kot izhaja iz 4. točke obrazložitve, in je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče napačno (tudi) v tej točki podalo dokazno oceno o trditvah tožnika. Kot izhaja iz navedene točke obrazložitve, je sodišče prve stopnje v tej točki povzelo dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Dokazov v tej točki ni ocenjevalo. Dokazov sodišče tudi ni ocenjevalo v 5. točki obrazložitve, v kateri je pretežno navedlo materialnopravno podlago za tožnikov tožbeni zahtevek.

9. Toženec neobrazloženo in neutemeljeno navaja, da so v tožbi zapisana dejstva sama s seboj v nasprotju. Navaja tudi, da navedena dejstva nimajo podlage v predloženih dokazih, čeprav predhodno pravilno navaja, da sodišče za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih trditev. Neutemeljena je navedba, da tožnik elementov oziroma znakov odškodninske odgovornosti v tožbi ni navedel, saj so ti podani tako glede protipravnosti kot škode in vzročne zveze ter ni šlo zgolj za pavšalne zapise. Tožnik je tako navedel tudi, iz česa je razvidno, da je vse očitane besede in zapise ter celo objave sestavil, izrekel in objavil prav toženec, čeprav, kot pravilno navaja tožnik v odgovoru na pritožbo, bi zadoščalo že, da bi zatrdil le, da je to storil prav toženec, glede na to, da se to dejstvo šteje za priznano.

10. Tako ne drži, da v tožbi ni trditev o protipravnosti toženčevega ravnanja. Protipravnost je pojasnjena v III. točki tožbe, njen obstoj pa je sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve pravilno ugotovilo. Tudi ni res, da v tožbi ni navedb o škodni posledici, saj je tožnik navedbe o škodi podal v V. točki tožbe, sodišče pa je razloge o njej navedlo v 6. točki obrazložitve. Prav tako je iz III. in V. točke tožbe razvidno, da je tožnik podal navedbe o vzročni zvezi, njen obstoj pa je ugotovljen v 6. točki obrazložitve izodbijane sodbe.

11. Glede na podane trditve tožnika o elementih odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je na podlagi zatrjevanih dejstev, navedenih v tožbi, tožbeni zahtevek utemeljen (sklepčnost tožbe) in ne drži, da je sodišče ocenjevalo predložene dokaze zaradi ugotavljanja utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako sodišče prve stopnje ni storilo.

12. Toženec zatrjuje tudi, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, kar ni dopusten pritožbeni razlog pri presoji zamudne sodbe. Navaja, da uveljavlja tudi napačno uporabo materialnega prava, pri čemer tega pritožbenega razloga ne konkretizira, sodišče druge stopnje pa v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da tudi ta pritožbeni razlog ni podan in je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo (178. in 179. člen OZ). Tudi višina odškodnine, odmerjena na 2.000,00 EUR, je primerno individualizirana in ustrezno umeščena glede na podobne primere.

13. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora povrniti njegove potrebne pritožbene stroške. Ti predstavljajo stroške za sestavo odgovora na pritožbo po odvetniku (375 točk, kar, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR, znaša 225,00 EUR), izdatke za stranko (2 % v višini 7,5 točke oziroma 4,50 EUR) ter 22% DDV ( v višini 50,49 EUR). Vsi potrebni pritožbeni stroški tožnika, ki mu jih je dolžan povrniti toženec, tako znašajo 279,99 EUR. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.

1 Sodišče pasivnost tožene stranke ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb (sistem afirmativne litiskontestacije).