Jedro

V obravnavani zadevi bi moralo sodišče prve stopnje glede na vsebino ustne oporoke z dne 27.12.2017, v kateri je opisano slabo zdravstveno stanje zapustnika in okoliščina, da se ni mogel podpisati, med dediči, ki pridejo v poštev za dedovanje, razčistiti, ali so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, to je veljavnost ustne oporoke, in katera so ta sporna dejstva. Če so dejstva med njimi sporna, pa bi sodišče moralo prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti stranke na pravdo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi v I. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. S. H. sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka odločilo, da ustna oporoka zapustnika z dne 27.12.2017 ni pravno veljavna. V točki II izreka pa je zavrnilo predlog pooblaščenca S. H. za povrnitev separatnih stroškov.

2. Zoper točko I izreka se je pritožila V. S. tako po odvetniku kot laično. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da bi se moralo vprašanje veljavnosti ustne oporoke reševati v pravdnem postopku. V konkretnem primeru gre za vprašanje prejudicialne narave, saj je sklep o dedovanju odvisen od vprašanja, ali obstaja določena pravica oziroma pravno razmerje. Sodišče lahko ugotovi zgolj ničnost oporoke, ne pa neveljavnosti. V zapuščinskem postopku oziroma predhodnem pravdnem postopku bi se moralo najprej razčistiti vprašanje očetovstva zapustnika in določiti status S. H. Brez navedenega slednji tudi ni upravičenec, da bi se izjavljal glede veljavnosti ustne oporoke. Zapuščinsko sodišče je pri izdaji napadenega sklepa prekoračilo svoja pooblastila in zaobšlo določbo 210. člena Zakona o dedovanju1 (ZD), saj ni prekinilo zapuščinske obravnave in napotilo stranke na pravdo, čeprav so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna njihova pravica dedovanja. Dejansko stanje je ugotavljalo zapuščinsko sodišče samo. Sodišče bi moralo v skladu z določbo 196. člena ZD vsebino take listine razglasiti po določbah, ki veljajo za razglasitev pismene oporoke. Pritožnica v laični pritožbi navaja okoliščine v zvezi z nastankom ustne oporoke zapustnika.

3. Na pritožbo je odgovoril S. H. in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. 210. člen ZD določa, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Tako ravna sodišče tudi v primeru, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu (1. točka 2. odst. 210. člena ZD). Če v naštetih primerih ne gre za spor o dejstvih, temveč za spor o uporabi prava, odloči zapuščinsko sodišče o pravnih vprašanjih v zapuščinskem postopku (3. odst. 210. člena ZD).

6. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da je vprašanje, ali je bila ustna oporoka z dne 27.12.2017 napravljena v izrednih razmerah, pravno vprašanje. Odgovor nanj je sodišče dobilo po zaslišanju prič S. in M. M., M. G. in S. G. ter listine Splošne bolnišnice ... Nato je ugotovilo, da izredne razmere na strani zapustnika, zaradi katerih ni mogel izraziti volje na drug način, niso bile podane, saj je zapustnik še 30.12.2017 lahko podpisal več dokumentov in še najmanj ta dan bi lahko napravil oporoko pred pričama.

7. ZD v 1. odst. 72. člena določa, da oporočitelj lahko izjavi svojo poslednjo voljo ustno pred dvema pričama le tedaj, če zaradi izrednih razmer ne more napraviti pisne oporoke. Če bi bilo vprašanje, ali je bila ustna oporoka napravljena v izrednih razmerah, v obravnavani zadevi res zgolj pravno vprašanje, sodišču prve stopnje za odgovor na to vprašanje ne bi bilo treba zasliševati prič, katerih zasliševanje je namenjeno ugotavljanju dejstev, ki so med strankami sporna. Izredne razmere so pravni standard. Težišče pri njihovi presoji pa je na stanju v trenutku, ko se je oporočitelj odločil za izjavo ustne oporoke. Izredne razmere niso samo izredni dogodki kot so potres, požar itd., tedaj neke objektivne ovire, marveč tudi izredne razmere v osebi oporočitelja, subjektivne ovire, kot so starost, oslabelost zaradi dolgotrajne bolezni itd.2

8. V obravnavani zadevi bi moralo sodišče prve stopnje glede na vsebino ustne oporoke z dne 27.12.2017, v kateri je opisano slabo zdravstveno stanje zapustnika in okoliščina, da se ni mogel podpisati, med dediči, ki pridejo v poštev za dedovanje, razčistiti, ali so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, to je veljavnost ustne oporoke, in katera so ta sporna dejstva. Če so dejstva med njimi sporna, pa bi sodišče moralo prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti stranke na pravdo. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijanega sklepa, pa je zapuščinsko sodišče na podlagi zaslišanja prič samo ugotavljalo tudi dejstva, ki so odločilna za presojo veljavnosti ustne oporoke, ki so se pokazala za sporna med samim zasliševanjem prič. V obravnavanem primeru ni šlo zgolj za spor o uporabi prava, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje. Pritožnica torej utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje stranke moralo napotiti na pravdo. Zaradi zmotne uporabe določbe 210. člena ZD, je pritožbeno sodišče pritožbi V. S. ugodilo, izpodbijani sklep v točki I izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 163. členom ZD).

9. V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje najprej natančno ugotovi, ali in katera dejstva, ki se nanašajo na veljavnost ustne oporoke, so med strankami sporna (stranke se o tem dosedaj niso dovolj določno izjavile), in če so, stranko, katere pravico bo štelo za manj verjetno, napoti na pot pravde (1. odst. 213. člena ZD).

10. Odločitev o pritožbenih stroških S. H. v zvezi z odgovorom na pritožbo temelji na določbi 1. odst. 174. člena ZD.

1 Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami 2 Tako tudi Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 701/1995