Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da je tožnica sporno služnost priposestvovala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja za potrebe tožničinih zemljišč (parc. št. 846/44, 846/43 in 846/41 vse k.o...) pravica hoje, vožnje z osebnimi kolesi, traktorjem in kmetijsko mehanizacijo po obstoječi poti v širini 3 m in dolžini 45 m, ki poteka po toženčevem zemljišču (parc. št. 846/45 k.o...). Toženca je zavezalo, da mora tožnici izročiti listino, na podlagi katere bo mogoč vpis omenjene služnosti v zemljiško knjigo, ter mu prepovedalo vsako poseganje v to služnost. Naložilo mu je še, da mora tožnici povrniti 292.500,00 SIT stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po stališču obeh sodišč je tožnica sporno služnost priposestovala.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Opozarja, da je bila med strankama sklenjena poravnava, po kateri ima tožnica "po obstoječi poti še nadalje možnost poti, kot do sedaj". Ker je bila tako o zahtevku, ki je predmet te pravde, sklenjena sodna poravnava, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Revident pritožbenemu sodišču očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma, da so ti v nasprotju z dokazi. Zatrjuje, da se je upiral izvrševanju služnosti ter da so tožničini sorodniki in delavci s silo skušali doseči večje število voženj. Zatrjuje tudi, da tožnica sporne služnosti nikoli ni izvrševala, nikakor pa ne deset ali celo dvajset let, da so bili med strankama glede tega tudi stalni spori, ter da vse tri tožničine parcele neposredno mejijo z javno gozdno potjo (parc. št. 886 k.o...), medtem ko parc. št. 846/45 nima povezave z javno potjo. Meni, da bi moralo sodišče izvesti dokaz z geodetom in pridobiti podatke o komasaciji, izvedbo dokaza z ogledom pa kritizira ter meni, da je bil izveden skrajno pomanjkljivo.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Med nepreglednimi in komaj še razumljivimi revizijskimi navedbami je večina takih, ki pomenijo kritiko ugotovitve dejanskega stanja. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP), se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z revizijskimi navedbami, da se je toženec upiral izvrševanju služnosti, da so tožničini sorodniki in njeni delavci s silo skušali doseči večje število voženj, da služnosti, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica nikoli ni izvrševala, nikakor pa ne deset ali celo dvajset let, da so bili med strankami stalni spori v zvezi s služnostno potjo, da naj bi imele tožničine parcele neposreden dostop po "gozdni javni poti št. 886", ter da sporna pot "nima več izvoza na javno pot in to zaradi nastalega globokega jarka in postopka komasacije" (pritožbeno sodišče je pojasnilo, da toženec ni predložil dokazov, ki bi potrjevali trditev, da je javna cesta, do katere vodi sporna pot, zaradi komasacije izgubila status javnega dobra).

Pritožbeno sodišče je tožencu pravilno pojasnilo, da zapis v sodni poravnavi, ki je bila sklenjena v postopku za ureditev mej (tekel je pod opr. št. N 691/84), "da ima A. P. po obstoječi poti še nadalje možnost poti kot do sedaj", ne predstavlja poravnave o zahtevku, ki je predmet te pravde. Da z njo nista zajeta dajatvena zahtevka (zahtevek za izročitev zemljiškoknjižne listine in prepovedni zahtevek), ni treba posebej utemeljevati. Sporazum, da ima A. P. "možnost poti", pa tudi ne pomeni nespornega priznanja služnosti, pač pa le priznanje njenega dejanskega izvrševanja in dopuščanje, da tožnica s tem nadaljuje, toliko bolj, ker se stranki (A. P. in Š. T.) nista dogovorili za vpis služnosti v zemljiško knjigo. Zatrjevana procesna ovira in z njo povezana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) torej ne obstaja.

Neutemeljen je tudi pavšalni očitek, da "glede odločilnih dejstev nakazanih v pritožbi, sodba nima razlogov oziroma so le-ti v nasprotju z obstoječimi dokazi", ter da je pritožbeno sodišče "prevzelo nekritično oceno dokazov prvostopenjskega sodišča, ki pa je zmotno, saj temelji na nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotne uporabe materialnega prava, in ni v bistvu upoštevalo napotil višjega sodišča (sodba in sklep II Cp 232/03 z dne 12.3.2003)". Na te pavšalne očitke ni mogoče odgovoriti drugače kot pavšalno: Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, razumljivi in nedvoumni. Zato očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Ob tem pa ni odveč pojasnilo, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji (prim. sodbe VS RS, II Ips 120/2001, II Ips 663/96, II Ips 616/93). Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno (prim. sodbo VS RS, II Ips 334/99 - prim. tudi N. B., Ustavna procesna jamstva v dokaznem postopku, Pravna praksa, 2003, št. 21, Priloga, str. VI).

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (in ki je prestalo pritožbeni preizkus). Njegovi elementi so naslednji:

1. Tožnica in njeni predniki oz. njeni sorodniki so že več kot dvajset let pred vložitvijo tožbe ne le hodili, temveč tudi vozili po sporni poti, najprej z vprežnimi vozovi, nato pa tudi s traktorjem in drugo kmetijsko mehanizacijo za potrebe kmetijskega obdelovanja gospodujočih parcel (št. 846/44, 846/43 in 846/41).

2. Sporno pot so uporabljali ne le štirikrat letno, temveč redno, pač v obsegu, kot ga je narekovalo gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči (za košnje in za spravilo sena, lesa ter drv).

3. Toženec ni dokazal, da bi tako uporabo poti prepovedoval, ali se ji kako drugače upiral. 4. Toženec tudi ni dokazal, da je bilo za uporabo poti potrebno vsakokratno dovoljenje.

Na to dejansko stanje sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da je tožnica sporno služnost priposestvovala (54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 6/80 - 36/90). Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).