Jedro

Več oseb ima lahko na stvari skupno lastnino v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, zato je treba skupnost dedičev umestiti v to obliko večlastniškega razmerja. Značilnost skupne lastnine je v tem, da deleži niso vnaprej določeni. Zato ta preneha, ko so ti določeni. Takrat se skupna lastnina spremeni v solastnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je prodajna pogodba, ki sta jo sklenili druga toženka kot prodajalka in prva toženka kot kupovalka dne 12.4.2000 za prodajalki lastni 2/3 nepremičnine parc. št. 853/1, 853/2, 853/3 in 853/4, vl. št. 1461 k.o..., neveljavna in pravno neučinkovita in da je zato tudi vknjižba na podlagi te pogodbe neveljavna. V zemljiški knjigi se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje za osebo - drugo toženko. Ugotovilo je namreč, da je druga toženka s prodajo dvetretjinskega deleža podedovanih nepremičnin prvi toženki ravnala v nasprotju z določili prvega odstavka 145. člena in prvega odstavka 146. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami do Ur. l. RS, št. 67/01 - ZD), ker do delitve zapuščine še ni prišlo.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ta je po prepričanju tega sodišča neutemeljen, ker je prišlo do delitve zapuščine s sklepom o dedovanju in z vknjižbo solastniških deležev. Prva tožena stranka upravičeno opozarja na načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala naj vrhovno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi prvostopenjsko sodbo. Opozarja, da med dediči ni prišlo do dogovora, da postanejo v sorazmerju z dednimi deleži solastniki posameznih zapuščinskih stvari v smislu četrtega odstavka 146. člena ZD.

Skupnost dedičev še vedno obstaja, saj ta preneha šele z delitvijo zapuščine.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo trdi, da je prišlo v obravnavanem primeru do transformacije skupnosti dedičev v solastnino z izdajo sklepa o dedovanju. Bistvo skupne lastnine je, da deleži na njej niso določeni. Tožeča stranka je na delitev, kot sledi iz sklepa o dedovanju, pristala. V zemljiški knjigi vpisana solastnina in solastnik lahko s svojim idealnim deležem prosto razpolaga.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po tretjem odstavku 146. člena ZD pogodba dediča z osebo, ki ni dedič, o odstopu dednega deleža, zavezuje dediča samo, da po razdelitvi izroči svoj delež sopogodbeniku; z njo ne dobi sopogodbenik do delitve nobene druge pravice. Po trditvah tožeče stranke naj bi šlo v obravnavanem sporu prav za to razpolaganje druge toženke z deležem na zapuščinskem premoženju pred njegovo delitvijo. Iz citirane zakonske določbe pa ne sledi pravna posledica, ki jo vtožuje tožnica - neveljavnost pogodbe (bržkone misli na njeno ničnost). Takšna pogodba sicer nima stvarnopravnih učinkov, pač pa ima obligacijskopravne med pogodbenikoma, ne pa med kupcem in sodediči prodajalca. Zahtevek ni utemeljen že iz tega razloga.

Sicer pa se tudi ni mogoče strinjati z revizijskim stališčem, da še vedno obstaja med tožnico in drugo toženko skupnost dedičev in da še ni prišlo do delitve zapuščine. Skupnost dedičev pomeni v razmerju do zapuščinskega premoženja skupno lastnino, ki jo je urejal v času obravnavanega dogajanja Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR). Njena definicija je podana v drugem odstavku 18. člena, po katerem je skupna lastnina lastnina več oseb na nerazdeljeni stvari, kadar se dajo njihovi deli (prav: deleži; primerjaj prvi odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002) določiti, vendar niso vnaprej določeni. Ker določa prvi odstavek tega člena, da ima lahko več oseb na stvari skupno lastnino v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, je treba skupnost dedičev (145. člen ZD) umestiti v to obliko večlastniškega razmerja. Značilnost skupne lastnine je v tem, da deleži niso vnaprej določeni. Zato ta preneha, ko so ti določeni. Takrat se skupna lastnina spremeni v solastnino (13. člen ZTLR). To se je v obravnavanem primeru zgodilo s tem, ko sta bili tožnica in druga toženka razglašeni za dedinji po deležih in ko je bilo to solastninsko razmerje vknjiženo v zemljiški knjigi. Pravilno je sklepanje pritožbenega sodišča, da s tem, ko se dedinji nista pritožili zoper sklep o dedovanju in zemljiškoknjižni sklep, sta pristali na to, da je delitev opravljena. Res se zakon izraža, da se za delitev šteje tudi dogovor dedičev, da postanejo v sorazmerju z dednimi deleži solastniki posameznih zapuščinskih stvari (četrti odstavek 146. člena ZD). Izraza "dogovor" ne gre razlagati tako, da mora iti vselej za izrecen dogovor med dediči (tretji odstavek 214. člena ZD, če gre za dogovor pred sklepom o dedovanju), marveč zadošča tudi strinjanje z deleži, ki jih določi sodišče v sklepu o dedovanju. Skupnost dedičev torej preneha tudi s sklepom o dedovanju, ki vsebuje določbo o deležih dedičev na zapuščini, in ko je ta določba izvedena v zemljiški knjigi.

Uveljavljani revizijski razlog po povedanem ni podan in zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP), stroškov odgovora na revizijo pa ni mogoče šteti kot potrebnih pravdnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP), ker ta glede na stanje zadeve v revizijskem postopku ni bil potreben.