Jedro

Niti iz določil ZKZ, v povezavi z ZDKG, niti iz določil ZEN (enako pa tudi ne iz kakega drugega predpisa) ne izhaja, da pri zaščitenih kmetijah ne bi bilo mogoče izvesti postopka evidentiranja urejene meje, kot je bil izveden v konkretnem primeru, ali da bi bilo pri tem treba upoštevati kakršnekoli omejitve ali posebnosti. Pri navedenem postopku namreč že po naravi tega ne gre za promet z zaščiteno kmetijo, na katerega bi se nanašale omejitve iz ZKZ. S tem povezanim (sicer povsem pavšalnim) očitkom tožnikov utemeljenosti tako ni mogoče priznati.

Kot je razvidno iz zapisnika mejne obravnave, je bila prva tožnica na mejni obravnavi pozvana, da pokaže svoje meje in opozorjena na posledice po petem odstavku 31. člena ZEN, a meje ni pokazala, zaradi česar je bilo potrebno šteti, da se z mejo strinja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva stranke z interesom Občine B. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Ljubljana, Geodetska pisarna Domžale (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je z izpodbijano odločbo odločila, da se v katastrski občini A. kot urejen evidentira del meje parcele 1648 s sosednjimi parcelami 930 (v točki), 933/2, 934, 938/2, 938/5, 938/6, 940/1 (v točki), 944 (v točki) in 945 (1. točka izreka), da je grafični prikaz urejene meje z označenimi zemljiškoknjižnimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu, urejene meje pa so označene poudarjeno (2. ročka izreka) ter da stroškov postopka ni (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je zahtevo za ureditev meje vložila Občina B., ki je lastnica zemljišča s parc. št. 1648, k.o. A. Prvostopenjski organ je dne 5. 9. 2017 izvedel mejno obravnavo, pri čemer prva tožnica ni podpisala zapisnika mejne obravnave, drugi tožnik pa se te (kljub izkazanemu vabilu) ni udeležil. Dne 10. 4. 2018 je bila izvedena ustna obravnava, ki sta se je udeležila tudi tožnika, ki se s potekom predlagane meje nista strinjala, dogovora o drugačnem poteku meje (ki še vedno ne bi odstopala od meje po podatkih zemljiškega katastra) pa ni bilo mogoče doseči. Prvostopenjski organ je tožnika pisno pozval, da pred pristojnim sodiščem začneta sodni postopek ureditve meje in o tem obvestita prvostopenjski organ, česar tožnika v postavljenem roku nista storila, zato se v skladu s četrtim odstavkom 39. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) šteje, da se strinjata s potekom predlagane meje. Dne 5. 6. 2018 je prvostopenjski organ prejel vlogo tožnikov, v kateri sta ta predlagala razveljavitev postopka ureditve meje. Prvostopenjski organ je na podlagi vloge in izjav, danih na ustni obravnavi, še enkrat preveril, ali so izpolnjeni vsi pogoji po ZEN in Pravilniku o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru ter ali so bile v postopkih ustrezno varovane pravice in materialni položaj tožnikov. Morebitnih nepravilnosti ob tem ni ugotovil. 3. Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo (1. točka izreka drugostopenjske odločbe) ter odločila, da stroškov postopka ni (2. točka izreka drugostopenjske odločbe).

4. Tožnika se z izpodbijano odločbo ne strinjata in vlagata tožbo. V njej kot pravni temelj uvodoma navajata več členov Ustave RS, Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), ZEN, več členov Kazenskega zakonika (KZ-1), več sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, Sklep Ustavnega sodišča RS U-I-12/12 z dne 11. 12. 2014 ter več členov Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in protokole k tej.

5. V obrazložitvi tožbe tožnika izpostavljata, da je potrebno upoštevati, da gre za zasebno lastnino, s katero ima vsak pravico svobodno razpolagati, kot to določata 1. člen 1. Protokola k EKČP in 33. člen Ustave RS. Meje nepremičnine so že stoletja urejene. Pomembno je upoštevati tudi bistveno dejstvo, da gre za zaščiteno kmetijo, iz česar izhajajo omejitve, ki bi jih morali upoštevati. Ravno tako je pomembno upoštevati, da sta tožnika vložila vlogo za razveljavitev postopka ureditve meje ter pritožbo, na katero pa do vložitve tožbe nista dobila nobenega odgovora. Za tožnika je sporno, da je bila na mejnem postopku dne 5. 9. 2017 prisotna oborožena policija, kar pa ni nikjer zavedeno. Slednje je postopala brez odredbe sodišča in dovoljenja po zasebnem zemljišču. Prav tako je tudi Geodetsko podjetje C. postopalo po zasebnem zemljišču, brez da bi izkazalo z izkaznico upravičenost vstopa na zemljišče in brez dovoljenja lastnikov. Noben od tožnikov ni bil prisoten na mejnem postopku, zato obstaja dvom v poštenost postopka. Meritve s strani podjetja C. niso pravilne in ne odražajo dejanskega stanja, postopek pa je popolna kršitev pravic, določenih z Ustavo RS, EKČP in ostalimi mednarodnimi pravnimi akti. Geodetska uprava je bila pred 5. 9. 2017 skupaj s policisti na zemljišču tožnikov že trikrat, in sicer brez dovoljenja tožnikov in brez odločbe sodišča, da lahko postopa po zasebni lastnini oz. zemljišču, kar pomeni grob poseg v zasebnost in preprečitev mirnega uživanja zasebne lastnine. To pomeni kršitev 33. člena in 35. člena Ustave RS. Zadnja meritev je pokazala, da javna pot ne poteka tako, kot se trdi. Vsakršen poseg ali vstop na zasebno zemljišče brez odločbe sodišča pomeni kršitev pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS in 1. členu 1. Protokola k EKČP. Tožnika v postopku nista imela možnosti neposrednega sodelovanja na kraju samem v postopku izmere mej, kar je temeljna pravica vsakogar in kar zagotavlja poštenost postopka.

6. Tožnika v nadaljevanju tožbe citirata več členov Ustave RS, EKČP, Protokola k EKČP, Splošne deklaracije človekovih pravic ter Listine EU o temeljnih pravicah.

7. Tožnika zaključno predlagata, da se tožbi v celoti ugodi, da se upoštevajo vse pomembne okoliščine zadeve, ki potrjujejo dvom v poštenost postopka, da se upošteva, da so meje potekale že stoletja in ni nobene potrebe po njihovem urejanju teh, da so te že urejene ter da gre za zaščiteno kmetijo. Ves postopek naj se razveljavi, saj ni v skladu z zakoni niti z Ustavo RS, v postopku pa so bile kršene temeljne človekove pravice.

8. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

9. Tožnika v nadaljnji pripravljalni vlogi ponovno izpostavljata, da je bila asistenca policije ob izvajanju meritev neutemeljena, saj ni bilo predhodno v nobeni zadevi kakršnegakoli ogrožanja ali ustrahovanja. Tožnika sta stara 80 let in slabega zdravja, zaradi česar je asistenca oboroženih policistov brez temelja. Edini temelj zanjo je predhodno ogrožanje in ustrahovanje uradnih oseb, kar pa se nikoli ni dogajalo s strani tožnikov. Meritev kaže, da javna pot poteka po vrhu brežine, kjer ni bilo nobenega posega v obstoječe zemljišče. Kljub temu, da tožnika že več kot 20 let prosita za odmero in ureditev odvodnjavanja v vasi (iz občinskih cest), kar povzroča škodo na njunih zemljiščih, se to ne izvaja. Stvari je treba reševati po vrsti, tako da bodo upoštevane koristi in interesi obeh strani. Upoštevati je treba, da gre za zaščiteno kmetijo. Tožnika predlagata, da se tožbi v celoti ugodi, da sodišče upošteva Ustavo RS in EKČP ter da sodišče izvršuje 3. člen Zakona o sodiščih (ZS).

10. Stranka z interesom G. G. v vlogi, naslovljeni na sodišče, sporoča, da glede meritve meje nima pritožb, med samimi meritvami tudi ni zaznal nasilja. Pri meritvi so bili prisotni Občina B., E., F. in D. Dodaja še, da so E. nekaj časa po meritvi odstranili več mejnih znamenj.

11. Stranka z interesom Občina B. v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe tožnikov. Zatrjevanje tožnikov, da gre za zaščiteno kmetijo, je nerelevantno, saj noben predpis ne določa, da bi zaradi tega dejstva moral upravni organ postopati kakorkoli drugače, oziroma, da status zaščitene kmetije zahteva posebno obravnavo v postopku evidentiranja meje. Nikakor pa ne drži trditev, da so meje urejene, saj sicer sam postopek ureditve meje ne bi bil potreben. Da so meje sporne, izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Neresnične so tudi navedbe tožnikov, da nista imela možnosti sodelovanja v postopku. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da sta bila oba tožnika pravilno vabljena na ustno obravnavo dne 5. 9. 2017 (prva tožnica se jo je tudi udeležila, drugi tožnik pa je podal pisno izjavo) ter da sta se udeležila dveh ustnih obravnav (na ustni obravnavi dne 6. 3. 2018 je njune interese zastopal pooblaščenec). Da sta bila tožnika prisotna na mejni obravnavi, v tožbi priznavata tudi tožnika. Navedbe o spornosti meritev C., d.o.o., so pavšalne in niso podkrepljene z nikakršnimi dokazi, zato tudi ne morejo biti upoštevane. Bistveno v zadevi je, da sta tožnika v zvezi s postopkom ureditve meje imela možnost sprožiti sodni postopek, ki pa ga nista začela. Posledično se je štelo, da se s potekom predlagane meje strinjata, zato ni jasno, na kakšni podlagi lahko sedaj osporavata zakonitost odločbe. Sicer pa tožba temelji zgolj in samo na zatrjevanih kršitvah človekovih pravic, ki naj bi nastopile zaradi tega, ker je bila na mejni obravnavi prisotna policija. Ta je bila prisotna prav zato, ker je bil geodet že pred mejno obravnavo deležen groženj s strani tožnikov, posledično je tudi zaprosil za asistenco policije. Prisotnost policije je bila upravičena in zakonita. Očitki o kršitvah človekovih pravic so sicer povsem pavšalni in ne ustrezajo zahtevam iz tretjega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Nedopusten je tudi postavljen tožbeni zahtevek, saj gre v zadevi za spor o zakonitosti dokončnega upravnega akta, zahteve po razveljavitvi postopka pa v takem sporu ni mogoče postaviti. Tožbeni zahtevek je tako neskladen s prvim odstavkom 30. člena ZUS-1, ponekod pa je nerazumljiva tudi sama tožba. Stranka z interesom Občina B. zato predlaga, da se tožba zavrže kot nepopolna oziroma nerazumljiva, podredno pa, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Tožnikoma naj sodišče naloži tudi plačilo stroškov postopka.

12. Prva tožnica v nadaljnji pripravljalni vlogi vztraja pri svojih navedbah ter prereka trditve, da je bil geodet deležen groženj – za takšne trditve ni predložen noben dokaz. Tožnika sta prava neuki in nevešči stranki, kar mora upoštevati tudi sodišče. 13. Na narok za glavno obravnavo je (poleg stranke z interesom G. G. in pooblaščenke stranke z interesom Občine B.) pristopil tudi H. H., ki je želel kot pooblaščenec zastopati tožnika. Tožnika na narok nista pristopila (vabilo je bilo izkazano). Sodišče je pooblaščenca seznanilo, da je v skladu s tretjim odstavkom 87. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, v postopku pred tem sodiščem lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Ker H. H. ni odvetnik, hkrati pa ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, mu sodišče zastopanja tožnikov v predmetnem upravnem sporu ni dovolilo.

14. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine v sodnem in upravnem spisu.

**K I. točki izreka:**

15. Tožba ni utemeljena.

16. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je upoštevajoč vsebino tožbe in pripravljalnih vlog tožnikov tožbeni predlog po tem, da se „ves postopek razveljavi“, upoštevalo kot zahtevo za odpravo izpodbijanega akta, v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti slednjega pa je obravnavalo tudi tožbene navedbe tožnikov, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve človekovih pravic.

17. V zadevi je sporna pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ odločil, da se v katastrski občini A. kot urejen evidentira del meje parcele 1648 s sosednjimi parcelami 930 (v točki), 933/2, 934, 938/2, 938/5, 938/6, 940/1 (v točki), 944 (v točki) in 945. Parcele 938/2, 940/1 ter 944, vse k.o. A., so glede na izpodbijano odločbo v solasti obeh tožnikov, parceli 938/5 in 938/6, obe k.o. A., pa v lasti drugega tožnika.

18. Osnovno pravno podlago odločanja v predmetni zadevi predstavlja III. poglavje ZEN, ki vsebuje določbe o urejanju in evidentiranju meje. Relevantna vsebina teh bo podrobneje predstavljena ob obravnavi posameznih tožbenih očitkov.

19. Tožnika v tožbi najprej zatrjujeta, da so meje nepremičnine že stoletja urejene. Skladno z določili prvega odstavka 20. člena ZEN je urejena meja tista meja, ki je v zemljiškem katastru evidentirana na podlagi dokončnega upravnega akta ali pravnomočne sodne odločbe in ima koordinate zemljiškokatastrskih točk določene s predpisano natančnostjo. Tožnika v tožbi zgolj pavšalno zatrjujeta, da so meje nepremičnine že stoletja urejene, pri čemer pa za svoje trditve ne predložita nikakršnih relevantnih dokazov. Ker njunim navedbam nasprotujejo tudi podatki upravnega spisa zadeve (npr. elaborat ureditve meje, ki je bil priloga zahteve za uvedbo obravnavanega postopka), s tem povezanim tožbenim očitkom utemeljenosti ni mogoče priznati.

20. Tožnika dalje zatrjujeta, da je v zadevi pomembno upoštevati dejstvo, da gre za zaščiteno kmetijo, iz česar izhajajo omejitve, ki bi jih morali upoštevati. Sodišče pojasnjuje, da niti iz določil ZKZ, v povezavi z Zakonom o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), niti iz določil ZEN (enako pa tudi ne iz kakega drugega predpisa) ne izhaja, da pri zaščitenih kmetijah ne bi bilo mogoče izvesti postopka evidentiranja urejene meje, kot je bil izveden v konkretnem primeru, ali da bi bilo pri tem treba upoštevati kakršnekoli omejitve ali posebnosti. Pri navedenem postopku namreč že po naravi tega ne gre za promet z zaščiteno kmetijo, na katerega bi se nanašale omejitve iz ZKZ. S tem povezanim (sicer povsem pavšalnim) očitkom tožnikov utemeljenosti tako ni mogoče priznati.

21. Kot naslednje tožnika zatrjujeta, da sta vložila vlogo za razveljavitev postopka ureditve meje ter pritožbo, na katero pa do vložitve tožbe nista dobila nobenega odgovora. Z vpogledom v upravni spis zadeve gre ugotoviti, da se v tem (med drugim) nahaja tudi vloga tožnikov z dne 15. 5. 2018 (pri upravnem organu prejeta dne 5. 6. 2018), s katero sta ta odgovorila na poziv k sprožitvi sodnega postopka ureditve meje, ki ga je nanju naslovil prvostopenjski organ, ter podala vlogo za razveljavitev postopka. Ker iz navedene vloge ne izhaja, da sta tožnika začela sodni postopek ureditve meje, prvostopenjski organ postopka evidentiranja urejene meje na podlagi te vloge ni bil dolžan prekiniti (peti odstavek 39. člena ZEN). Sodišče pa obenem ugotavlja, da se je prvostopenjski organ do navedb iz vloge tožnikov z dne 15. 5. 2018 tudi opredelil v izpodbijani odločbi (četrti odstavek na 3. strani obrazložitve izpodbijane odločbe), zato tožbenim očitkom o tem, da na njuno vlogo ni bilo odgovorjeno, ni mogoče slediti. Neutemeljene pa so tudi tožbene navedbe o tem, da ni bilo odgovorjeno na pritožbo tožnikov. V upravnem spisu se namreč nahaja zgolj pritožba tožnikov zoper izpodbijano odločbo, o tej pa je bilo odločeno s toženkino (drugostopenjsko odločbo), ki sta jo tožnika tudi sama priložila k tožbi, iz česar izhaja, da sta z njo nedvomno seznanjena.

22. Tožnika zatrjujeta tudi, da je geodetsko podjetje postopalo po zasebnem zemljišču, brez da bi izkazalo z izkaznico upravičenost vstopa na zemljišče in brez dovoljenja lastnikov. Iz določil prvega odstavka 121. člena ZEN izhaja, da so lastniki oziroma uporabniki zemljišč in lastniki oziroma uporabniki stavb in delov stavb dolžni geodetu, ki se izkaže z geodetsko izkaznico, kmetijskemu ali gozdarskemu strokovnjaku, ki se izkaže s pooblastilom za bonitiranje, ocenjevanje in katastrsko klasifikacijo zemljišč, projektantu, uslužbencu geodetske uprave ali osebi, ki ima pooblastilo geodetske uprave, geodetskega podjetja ali projektanta, dopustiti dostop na zemljišče in vstop v skupne dele stavbe, če je to potrebno zaradi izvajanja geodetskih storitev oziroma nalog geodetske službe skladno s tem zakonom, oziroma drugih nalog, ki jih določajo predpisi, ter mu dopustiti izvajanje meritev in opazovanj. Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da je imelo geodetsko podjetje, ki je v predmetni zadevi izvajalo geodetske storitve v smislu tretjega odstavka 6. člena ZEN (med katere sodi tudi izvedba postopkov za izdelavo elaboratov in izdelava elaboratov ureditve meje), pravico do dostopa na (zasebna) zemljišča v lasti tožnikov, ta pa sta mu bila dostop dolžna omogočiti. Zatrjevanega dejstva, da naj se predstavnik geodetskega podjetja ne bi izkazal z geodetsko izkaznico, tožnika z ničemer ne dokazujeta, zato s tem povezanim tožbenim očitkom že iz tega razloga ni mogoče priznati utemeljenosti. Ne glede na navedeno pa gre pojasniti tudi, da tudi v primeru, če bilo navedeno dejstvo izkazano, to samo po sebi ne bi moglo vplivati na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta ali kršitev človekovih pravic tožnikov.

23. Za tožnika je dalje sporno, da je bila na mejni obravnavi prisotna oborožena policija. Iz določil prvega odstavka 12. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) izhaja, da policija zagotavlja pomoč državnim organom in samoupravnim lokalnim skupnostim, nosilcem javnih pooblastil pa le, ko izvajajo javna pooblastila na podlagi zakonsko določenih nalog in pristojnosti, če pri izvajanju njihovih nalog pride do upiranja ali ogrožanja ali če to utemeljeno pričakujejo. Geodetsko podjetje je v primeru, ko izvaja geodetske storitve v skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZEN (med te, kot že navedeno, sodi tudi izvedba postopkov za izdelavo elaboratov in izdelava elaboratov ureditve meje), v vlogi izvajalca javnega pooblastila in tako upravičenec do policijske asistence. Ker je v predmetni zadevi očitno ocenilo, da bi utegnilo priti pri izvajanju njihovih nalog do upiranja ali ogrožanja (tožnika v tožbi sama navajata, da je bila meritev izvedena s silo, pri čemer pa naj sama ne bi nikoli ogrožala ali ustrahovala uradnih oseb), je bilo geodetsko podjetje na navedeni pravni podlagi upravičeno zahtevati tudi prisotnost policije. V okviru izvajanja zakonsko (z ZNPPol) podeljenih ji pooblastil, je imela policija za namen zagotavljanje policijske asistence (po 12. členu ZNPPol) tudi pravico vstopa na zasebno zemljišče v lasti tožnikov (pri čemer ni prišlo do vstopa v stanovanje ali druge prostore tožnikov, za kar bi bila – razen v izjemnih primerih – potrebna odredba sodišča). Skladno z določili 20. člena ZNPPol imajo policisti pravico in dolžnost imeti in nositi orožje, strelivo ter druga prisilna sredstva, zato so tudi na mejni obravnavi policisti smeli biti oboroženi. V povzetku navedenega sodišče najprej ugotavlja, da tožnika ne izkazujeta, kako bi lahko prisotnost policije na mejni obravnavi dne 5. 9. 2017 vplivala na pravilnost ali zakonitost izpodbijanega akta, zaradi česar v slednjem s tem povezanih okoliščin tudi ni bilo treba zabeležiti. Sodišče pa ugotavlja tudi, da zgolj z zatrjevanjem dejstva prisotnosti policije, ki je imela za to podlago v ZNPPol, na mejni obravnavi, tožnika ne uspeta izkazati niti (sicer pavšalno) zatrjevanih kršitev njunih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. S tem povezani tožbeni očitki niso utemeljeni.

24. Iz smiselno enakih razlogov, kot so navedeni v predhodnih (21. in 22.) točkah obrazložitve te sodbe, je potrebno kot neutemeljene zavrniti tudi tožbene navedbe tožnikov o tem, da je bila tudi „Geodetska uprava“ pred 5. 9. 2017 skupaj s policisti na njunem zemljišču že trikrat, in sicer brez dovoljenja tožnikov in brez odločbe sodišča, da lahko postopa po zasebni lastnini oz. zemljišču. Uslužbenci geodetske uprave imajo pri opravljanju nalog geodetske službe pravico dostopa na zasebna zemljišča, lastniki teh zemljišč so jim dostop dolžni dopustiti. V skladu s pogoji iz 12. člena ZNPPol pa lahko tudi uslužbenci geodetske uprave v utemeljenih primerih pri izvajanju svojih nalog zahtevajo asistenco policije. Nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijane odločbe ali kršitve njunih človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin tožnika tudi z na tem mestu obravnavanimi tožbenimi navedbami ne uspeta izkazati.

25. Tožnika v nadaljevanju tožbe zatrjujeta, da noben od njiju ni bil prisoten na mejnem postopku, zato obstaja dvom v poštenost postopka, meritve s strani podjetja C. pa niso pravilne in ne odražajo dejanskega stanja. Iz določil tretjega odstavka 30. člena ZEN izhaja, da mora geodetsko podjetje vabiti na mejno obravnavo lastnika parcele, katere meja se ureja, in lastnike sosednjih parcel. Sodišče z vpogledom v zapisnik mejne obravnave, ki je potekala dne 5. 9. 2017, ugotavlja, da se je prva tožnica te udeležila, drugi tožnik pa je za udeležbo na mejni obravnavi pooblastil pooblaščenca I. I., ki se mejne obravnave ni udeležil. Z vpogledom v zapisnik ustne obravnave z dne 10. 4. 2018 sodišče ugotavlja, da se je te udeležil pooblaščenec obeh tožnikov. Iz navedenega izhaja, da tožbene navedbe o tem, da noben od tožnikov ni bil prisoten na „mejnem postopku“, zaradi česar naj bi obstajal dvom v poštenost postopka, niso utemeljene. Kot neutemeljene pa je potrebno zavrniti tudi tožbene navedbe o tem, da meritve, ki jih je opravilo geodetsko podjetje, niso pravilne. Skladno z določili petega odstavka 31. člena ZEN morajo na mejni obravnavi lastniki sosednjih parcel, ki ne soglašajo s predlagano mejo, ki jo je določil geodet, pokazati svojo mejo, sicer se šteje, da s predlagano mejo soglašajo. Kot je razvidno iz zapisnika mejne obravnave, je bila prva tožnica na mejni obravnavi pozvana, da pokaže svoje meje in opozorjena na posledice po petem odstavku 31. člena ZEN, a meje ni pokazala, zaradi česar je bilo potrebno šteti, da se z mejo strinja. Sodišče dalje ugotavlja, da je prvostopenjski organ dne 13. 11. 2017 drugemu tožniku (zaradi njegove neudeležbe na mejni obravnavi) posredoval vabilo k izjavi o strinjanju s potekom predlagane meje. Ker je drugi tožnik v odgovor na navedeno vabilo izjavil, da se potekom predlagane meje ne strinja, je prvostopenjski organ v skladu s 37. členom ZEN razpisal ustno obravnavo. Ker na ustni obravnavi dne 10. 4. 2018, ki se jo je udeležil pooblaščenec tožnikov, ni bilo podanega strinjanja s predlagano mejo, je prvostopenjski organ na podlagi prvega odstavka 39. člena ZEN dne 18. 4. 2018 tožnika pozval, da v 30 dneh od prejema poziva sprožita sodni postopek ureditve meje. Ob tem ju je izrecno opozoril tudi, da se bo v primeru, če sodni postopek v navedenem roku ne bo začet, štelo, da tožnika soglašata s potekom predlagane meje (četrti odstavek 39. člena ZEN). Iz odgovora Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 26. 6. 2018 (ki ga je ta podal na poizvedbo prvostopenjskega organa) je razvidno, da tožnika sodnega postopka ureditve meje v postavljenem roku nista sprožila. V posledici navedenega je prvostopenjski organ pravilno štel, da tožnika soglašata s potekom predlagane meje, na tej podlagi pa tudi izdal izpodbijano odločbo. S pavšalnimi tožbenimi očitki o tem, da meritve niso pravilne in ne odražajo dejanskega stanja (ter o tem, kjer naj bi potekala javna pot), tožnika nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijane odločbe oziroma kršitve njunih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ne uspeta izkazati. Sodišče je na tem mestu obravnavane tožbene navedbe zato zavrnilo kot neutemeljene.

26. Tožbene navedbe tožnikov o tem, da že več kot 20 let prosita za odmero in ureditev odvodnjavanja v vasi (iz občinskih cest), kar povzroča škodo na njunih zemljiščih, pa se to ne izvaja, ter da je stvari je treba reševati po vrsti, tako da bodo upoštevane koristi in interesi obeh strani, za odločitev v zadevi niso pravno relevantne, zato se sodišče do njih ni opredeljevalo.

27. V povzetku navedenega sodišče ugotavlja, da tožnika nista uspela izkazati nezakonitosti izpodbijane odločbe ali zatrjevanih kršitev njunih človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

28. Stranka z interesom Občina B. je zahtevala povrnitev stroškov postopka.

29. Iz določil 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe ZPP, in sicer tiste določbe tega zakona, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-11. Iz določil prvega odstavka 155. člena ZPP izhaja, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Sodišče ugotavlja, da priglašeni stroški niso bili potrebni, saj stranka z interesom Občina B. s svojimi navedbami ni prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma ni vplivala na odločitev sodišča. Stroškovni zahtevek navedene stranke z interesom je sodišče zato zavrnilo.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015