Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi mu tožena stranka odredila delo v nasprotju z omejitvami iz odločbe ZPIZ, torej da ni dokazal protipravnega ravnanja tožene stranke in zaradi tega tožena stranka ni odškodninsko odgovorna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila, vse v roku 15 dni od vročitve sodbe (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške sodnega postopka in da je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 740,86 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo odločbo ZPIZ, da je bila tožniku določena le omejitev dvigovanja bremen nad 5 kg, dejansko pa je tožnik imel omejitev vsakršnega premeščanja bremen težjih od 5 kg. V zvezi z načinom opravljanja dela ima delavec na voljo le predlog po zaslišanju sodelavcev. Možnost uporabe listinskih dokazov je praktično nemogoča, saj delavec do njih nima dostopa. V predmetnem individualnem delovnem sporu tožnik enostavno ni našel osebe, ki bi bila pripravljena izpovedati zoper delodajalca. Strah sodelavcev pred izgubo zaposlitve je bil enostavno prevelik. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da mu je med drugim nadrejeni A.A. odrejal takšno delo, ki je bilo zanj pretežko, da je včasih prosil za pomoč, vendar so sodelavci imeli določeno normo in mu niso utegnili pomagati. Zaradi takšne narave dela je tožnik imel bolečine v križu, nogah in rokah. S tem ko je sodišče verjelo toženi stranki in sicer, da tožnik pri svojem delu naj ne bi delal s kosi, ki bi bili težji od 5 kg, je dejansko stanje zmotno ugotovilo. Priča A.A. je zgolj predvideval, da komadi, ki jih je obdeloval tožnik, niso bili težji od 5 kg, medtem ko je tožnik vedel natančno izpovedati o njihovi teži, saj jih je tudi tehtal in si je njihovo težo zapomnil. Prav tako iz izpovedbe priče B.B. ni mogoče razbrati, kdo je preveril težo kosov, s katerimi je tožnik delal. Priča B.B. pa je potrdil, da se je tožnik pri njemu večkrat oglasil in se pritoževal, da mu odrejajo težje delo. Če tožniku delo ne bi bilo pretežko se gotovo ne bi pritoževal svojim nadrejenim. Tožnik je po končani obravnavi na sodišču v okviru svojih delovnih zadolžitev, ko je bil napoten prebirati kose v drugo halo, naletel na dva kosa ulitkov, ki ju je stehtal in sta tehtala 8,5 kg, drugi pa 10,5 kg in ju je tožnik tudi fotografiral ter predložil fotografiji pritožbi kot dokaz. Gre za novo pridobljene dokaze, ki jih tožnik brez svoje krivde ni mogel predložiti do konca prvega naroka za glavno obravnavo, saj je bil prepričan, da teh kosov ulitkov pri toženi stranki več ni, zaradi ukinitve proizvodnega programa C.. Navedena dokaza izkazujeta in potrjujeta verodostojnost izpovedi tožnika, da je moral premeščati bremena težja od 5 kg. Z odločbo ZPIZ je bila določena omejitev premeščanja bremen nad 5 kg in se omejitev ni nanašala le na dvigovanje ali ročno premeščanje bremen. S tem, ko je tožnik moral premeščati vozičke težje od 300 kg je evidentno, da je tožnik opravljal dela, ki presegajo omejitev iz odločbe ZPIZ. Tožnik je zaradi ravnanja tožene stranke, ki ni spoštovala omejitev iz odločbe ZPIZ trpel telesne bolečine, kar je tudi izpovedal zaslišan kot stranka. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podredno pa, da jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnika v pritožbi in navaja, da so povsem neutemeljene pritožbene trditve tožnika glede izpovedi priče A.A. in B.B., saj je tožnik njuni izpovedi povzel le delno. Tožena stranka je pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, medtem ko pritožba bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, zato je v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo in se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe ter jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbeni navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

7. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da svojih trditev, da mu je tožena stranka nalagala delo v nasprotju z omejitvami določenimi v odločbi ZPIZ, ni mogel dokazovati s pričami, ker enostavno ni našel osebe, ki bi bila pripravljena izpovedati zoper svojega delodajalca, ker je bil strah sodelavcev pred izgubo zaposlitve enostavno prevelik in da bi navedeno okoliščino moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri dokazni oceni. Tožnik niti v tožbi niti v kasnejših pripravljalnih vlogah ni predlagal dokazov za svoje trditve, da je moral prenašati predmete težje od 5 kg ter mu je zato nastala škoda - poslabšanje zdravstvenega stanja. Stranka za svoje navedbe ponudi ustrezne dokaze, torej v kolikor so bili z delom tožnika seznanjeni sodelavci, ki bi lahko izpovedali o teži predmetov, ki jih je tožnik pri svojem delu dvigoval oziroma prenašal, bi moral tožnik zaslišanje teh sodelavcev tudi predlagati. Sodišče bi se do dokaznih predlogov moralo opredeliti v dokaznem sklepu in bi priče tudi vabilo na obravnavo. ZPP v 229. členu določa, da vsak kdor je povabljen za pričo, mora na povabilo priti, in če ni z zakonom drugače določeno, mora tudi pričati. Tožnik ni bil dolžan predhodno pri sodelavcih preveriti, kdo bi bil pripravljen pričati na sodišču. 8. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je verjelo pričam A.A. in B.B., da tožnik pri delu ni dvigoval oziroma prenašal izdelkov težjih od 5 kg. Kot je sodišče prve stopnje zapisalo, sta bili njuni izpovedi skladni in podprti z listinskim dokazom (seznam ulitkov iz leta 2015). Tožnik je izpovedal, da je bil z odločbo ZPIZ z dne 7. 7. 2010 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in da mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvijo premeščanja bremen nad 5 kg, s polnim delovnim časom od 16. 3. 2010 dalje. Tožena stranka je v skladu z odločbo ZPIZ s tožnikom sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "kontrolor v livarni", ki se je kasneje preimenovalo v "proizvodni delavec v livarni", sam opis delovnega mesta pa je ostal isti. Za obe delovni mesti je tožnik navajal, da sta ustrezali omejitvam iz odločbe ZPIZ z dne 7. 7. 2010, vendar pa je toženi stranki očital protipravno ravnanje, ker je tožniku odrejala delo, pri katerem je le-ta dvigoval predmete težje od 5 kg in premeščal voziček težek približno 300 kg. V zvezi z opravljanjem dejanskega dela v spornem obdobju, je tožnik predlagal le svoje zaslišanje. Izpovedal je, da je v letu 2013 delal v več izmenah in prenašal obdelovance težje od 8 kg.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi priče A.A., ki je bil tožniku nadrejen delavec v izmeni, in na podlagi predloženega seznama ulitkov, iz katerega je razvidno, da je teža ulitkov variirala med 0,5 kg in 1,5 kg ter je bil na seznamu ulitkov samo en težek 5 kg, zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja in sicer nespoštovanja odločbe ZPIZ glede omejitev. Sodišče prve stopnje pa je prav tako, na podlagi izpovedi A.A. in B.B. ugotovilo glede uporabe vozička, da tožena stranka ni kršila omejitev po odločbi ZPIZ, saj je tožnik za prevoz ulitkov uporabljal ročni viličar na kolesih, ki se s tal dvigne s hidravliko, zato za potiskanje vozička ni potrebna velika sila in so ga uporabljale tudi ženske.

10. Neutemeljene so pritožbene trditve, da sta priči A.A. in B.B. potrdila, da se je tožnik pritoževal, da mora dvigovati pretežke predmete in zaradi tega trpi bolečine. Priča A.A. je izpovedal, da mu tožnik nikoli ni rekel, da dela s pretežkimi predmeti, prav tako mu, na njegovo vprašanje, ni želel povedati, kakšne ima omejitve pri delu po odločbi ZPIZ. B.B. je izpovedal, da se je v letu 2014 pri njem dejansko oglasil tožnik, vendar se je pritožil le glede nočnega dela, ne pa zaradi teže ulitkov, ki jih je v okviru svojega dela prenašal. 11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi mu tožena stranka odredila delo v nasprotju z omejitvami iz odločbe ZPIZ z dne 7. 7. 2010, torej da ni dokazal protipravnega ravnanja tožene stranke in zaradi tega tožena stranka ni odškodninsko odgovorna.

12. V zvezi s trditvami tožnika, da je šele po zaključku glavne obravnave na prvi stopnji naletel na dva kosa ulitkov, prav takšnih dimenzij, ki jih je obdeloval v okviru proizvodnje izdelkov C. in sta bila težka 8,5 kg in 10,5 kg ter je fotografiji ulitkov predložil pritožbi, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za pritožbeno novoto, kar v pritožbenem postopku ni dovoljeno in zato pritožbeno sodišče navedenega ni smelo upoštevati (337. člen ZPP).

13. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka z dogovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k razjasnitvi stvari, zato krije svoje stroške, ki so mu nastali v zvezi s tem, saj se ti ne morejo smatrati kot za pravdo potrebni stroški. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP.