Jedro

Pri tožnici je izvedenski organ ugotovil, da za delo kontrolor steklenih izdelkov in za delo pomožni steklarski delavec ni zmožna. Še vedno pa je zmožna za drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom in je torej pri njej še podana preostala delovna zmožnost v smislu 3. alineje 61. člena ZPIZ-1, kar ustrezna definiciji III. kategorije invalidnosti po 3. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Ker pri tožnici ni podana popolna in trajna izguba delovne zmožnosti, primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi poledic poklicne bolezni od 3. 2. 2012 dalje ter da je toženec dolžan v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo tožnici odmeriti invalidsko pokojnino in ji to pokojnino izplačevati vsakega prvega dne v mesecu za pretekli mesec (I. točka izreka). Z II. točko izreka pa je podrednemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 23. 3. 2012 in št. ... z dne 19. 9. 2012, obe v prvem odstavku izreka ter tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi poklicne bolezni od 29. 9. 2009 dalje ter ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: brez izpostavljenosti svincu in njegovim spojinam, brez stika z lokalnimi in splošnimi vibracijami, le enostavna, lahka nenormirana dela, brez vsiljenega ritma, v dnevnih izmenah, brez pogostega in dolgotrajnega poklekanja in čepenja, brez dela, ki zahteva veliko natančnost, odgovornost in dolgotrajno koncentracijo ter za katera zadoščajo motorične lastnosti v povprečnem nivoju, pri ročnem premeščanju bremen mora biti obremenjenost hrbtenice v okviru mejne vrednosti mišičnega navora obvretenčne muskulature (trajna ali občasna obremenjenost je navor do 30 % maksimalnega hotenega izometričnega mišičnega navora in v okviru mejne vrednosti za aksialni pritisk na medvretenčne ploščice L3-L4, L4-L5, L5-S1, trajna ali občasna obremenjenost do 30 % mejne vrednosti aksialnega pritiska glede na spol in starost), fleksijski, ekstenzijski in rotacijski gibi hrbtenice morajo biti v okviru optimalnih sklepnih kotov (do 30 stopinj), delo izmenoma stoje in fiziološko sede, brez izpostavljenosti kemičnim dejavnikom tveganja s škodljivim delovanjem na krvotvorni sistem in na živčevje ter brez dela v kritičnem ropotu in kjer se zahteva intakten sluh, v polnem delovnem času, od 3. 2. 2012 dalje. Hkrati je odločilo, da bo o pravici, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe. S III. točko izreka pa je tožencu naložilo, da je dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti stroške tega postopka v znesku 502,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper sodbo v točki I. v celoti ter v točki II. v delu, v katerem je sodišče zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, je pritožbo vložila tožnica iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter je izrecno navedla, da ne izpodbija razloga invalidnosti, ampak se z ugotovljenim vzrokom v celoti strinja. Primarno opozarja na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), saj sodba sploh nima razlogov, prav tako pa v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Očitana kršitev je podana že s tem, ko je sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, pri tem pa v obrazložitvi sodbe prve stopnje sploh ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, ki narekujejo takšno odločitev, v posledici česar je tožnici povsem onemogočeno, da bi konkretizirala pritožbene navedbe. Sodišče prve stopnje sploh ni sprejelo dokazne ocene glede primarnega tožbenega zahtevka, ampak je zgolj nekritično povzelo izvedensko mnenje ter nato v točki 11 obrazložitve zgolj navedlo in zaključilo v nekaj stavkih, ki so zgolj fraza, da izvedensko mnenje sprejema v celoti, saj je natančno, jasno in razumljivo. Sodišče je svojo odločitev sprejelo na način, da upoštevaje dejstvo, da je izvedenski organ v izvedenskem mnenju menil, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti, potrebno primarni tožbeni zahtevek zavrniti. Obrazložitev odločilnih dejstev nikakor ne ustreza standardom, ki jih je za obrazložitev odločilnih dejstev preko obširne sodne prakse postavilo Vrhovno sodišče RS. V konkretnem primeru je sodišče zgolj obširno povzemalo posamezne izvedene dokaze, medtem ko dokazne ocene o posameznih izvedenih dokazih sodišče ni sprejelo ali obrazložilo. Zato sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preveriti. Prav tako v izpodbijani sodbi obstojijo o odločilnih dejstvih nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma izvedenih dokazov in med samimi temi listinami oziroma izvedenimi dokazi. Zaradi takšnih pomanjkljivosti se sodba prve stopnje sploh ne more preizkusiti. Tožnica je tekom postopka, ko je bila zaslišana jasno povedala, da kljub izredni želji, da bi ohranila zaposlitev, dela upoštevaje vse navedene omejitve, ni zmožna opravljati niti v polovičnem, kaj šele v polnem delovnem času, kar pa je sodišče pri svoji odločitvi v celoti prezrlo. Nadalje je sodišče povsem napačno uporabilo tudi materialno pravo, kakor tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Vprašanje razvrstitve v kategorijo invalidnosti ni stvar dejanske ugotovitve oziroma vprašanje medicinske narave, temveč pravne presoje in s tem povezane pravilne uporabe materialnega prava, ki je v pristojnosti sodišča in ne izvedenskega organa. Glede na ugotovitve izvedenskega organa, da tožnica ni bila in ni zmožna za delo na delovnem mestu steklo-brusilec in pomožni steklarski delavec in upoštevaje dejstvo, da je tožnica po poklicu steklar, bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ugotavljati, ali je pri tožnici podana poklicna invalidnost in v zvezi s tem, ali je pri tožnici podana še preostala delovna zmožnost v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), kar pa je sodišče v celoti opustilo. Sodba o tem sploh nima razlogov, kljub temu, da je tožnica tekom postopka na slednje vseskozi v svojih vlogah opozarjala. Citira definicijo invalidnosti in kaj se glede na tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1, šteje za svoj poklic. Navaja, da tožnica nima dodatne usposobljenosti in delovnih izkušenj za katero drugo delo, saj je ves čas do leta 2009 opravljala delo steklo-brusilke, od takrat dalje pa dela pomožne steklarske delavke, za kar pa po ugotovitvi izvedenskega organa ni več zmožna in sposobna. Meni, da je pri njej podana poklicna invalidnost in da bi moralo sodišče presojati, ali je pri njej podana preostala delovna zmožnost. Sklicuje se tudi na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 180/2013. Meni, da je s tem, ko je sodišče tožničino preostalo delovno zmožnost presojalo in ocenjevalo z vidika možnosti opravljanja kakršnegakoli drugega dela, ne glede na dela, ki ustrezajo njenim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se za taka dela zahtevajo, popolnoma napačno uporabilo materialno pravo. Dela, ki bi ga bila v skladu z omejitvami, ki jih je izvedenski organ opredelil kot tista, pod katerimi bi tožnica še eventualno bila zmožna za delo polni delovni čas, upoštevaje tožničin poklic, delovne izkušnje in dodatno usposobljenosti, tako teoretično kot tudi praktično, ni. Dela, ki bi ga bilo mogoče opravljati kljub vsem omejitvam, v primeru neupoštevanja katere izmed omejitev, pomeni poslabšanje tožničinega zdravstvenega stanja, v praksi nikakor ni mogoče najti, niti v okviru ugotavljanja kakršnegakoli dela, kaj šele v okviru poklica in del, ki ustrezajo njenim telesnim in duševnim zmožnostim. Slednje je nenazadnje ugotovil tudi toženec sam, v okviru postopka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice iz razloga invalidnosti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, na katere opozarja pritožba.

5. Bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, vsebini listin oz. izvedenih dokazov in med samimi temi listinami oz. izvedenimi dokazi. Tožnica je tekom postopka zaslišana izpovedala, da kljub izredni želji, da bi ohranila zaposlitev, ni zmožna opravljati dela niti v polovičnem, kaj šele v polnem delovnem času, vendar takšno stanje ni objektivizirano in ne drži, da slednje izhaja tudi iz obširne predložene medicinske dokumentacije. Navedeno ne predstavlja bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za nasprotje o odločilnih dejstvih.

6. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe toženca št. ... z dne 19. 9. 2012, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 23. 3. 2012. Z navedeno odločbo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

7. Pravno podlago za razsojo sporne zadeve predstavlja ZPIZ-1. Ta v 1. alineji drugega odstavka 60. člena določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Preostala delovna zmožnost je glede na 61. člen zakona podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oz. usposobljenosti, ali če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu ali če zavarovanec lahko opravlja določena dela vsaj polovico delovnega časa.

8. Sodišče prve stopnje je v mnenju inštituta A. imelo dovolj prepričljive podlage za zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka. Ta je na podlagi osebne in delovne anamneze, kliničnega pregleda, dodatno opravljenih preiskav ter po preučitvi medicinske in delovne dokumentacije pa tudi literature in ekspertize, izrecno menil, da pri tožnici popolna in trajna izguba delovne zmožnosti ni strokovno utemeljena. V obsegu kot so bili izvedeni dokazi, je sodišče prve stopnje sodbo tudi obrazložilo. V zvezi s pripombami na izvedensko mnenje je sodišče najprej pridobilo dopolnilno mnenje, članico izvedenskega organa pa je še zaslišalo. Ta je med drugim glede preostale delovne zmožnosti pojasnila, da je od dneva nastanka invalidnosti 18. 8. 2009 do poslabšanja zdravstvenega stanja verjetno prišlo, vendar ne do takšnega, da bi bilo potrebno dodajati še kakšne razbremenitve pri delu. Torej, če ni prišlo do takšnega poslabšanja, da bi bila potrebna dodatna razbremenitev pri delu, je toliko manj prišlo do tolikšnega poslabšanja, da ne bi bila tožnica zmožna za nobeno pridobitno delo v smislu 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Sicer pa je bil izvedenski organ mnenja, da tožnica za delo kontrolor steklenih izdelkov in pomožni steklarski delavec do 19. 9. 2012 (to je do dneva dokončne odločbe toženca) ni bila zmožna, da pa je zmožna za druga dela in opravila v polnem delovnem času pod pogoji in omejitvami, ki so obširno navedeni in povzeti tudi v sodbi.

9. Takšno mnenje je izvedenski organ podal na podlagi medicinske in delovne dokumentacije, osebnega pregleda, opravljenega 12. 6. 2014, mnenje pa je podal tudi na podlagi kliničnega pregleda, opravljenega z ustreznimi preiskavami dne 8. 7. 2014 z namenom, da je lahko ocenil tožničino zdravstveno stanje in njeno delazmožnost. Tako so bile opravljene laboratorijske preiskave, testiranje vidnih funkcij, EKG, ADG. Posamezni izvidi so bili v mnenju povzeti in na podlagi tega in ekspertize ter postavljenih diagnoz, je bila med prvimi kot vzrok invalidnosti navedena poklicna bolezen zaradi kronične zastrupitve s svincem ter še druge diagnoze in zdravstvene težave.

10. Izvedenski organ je ne le podal mnenje, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti, kar je sicer res pravno vprašanje, vendar je hkrati na podlagi opisa delovnega mesta na obrazcu ... z dne 10. 12. 2009 - delovno mesto steklo-brusilca I in z dne 14. 12. 2009 - pomožni steklarski delavec, ocenil, da za ti dve delovni mesti tožnica ni več zmožna, zmožna pa je za druga dela in opravila pod pogoji, ki jih je že sodišča prve stopnje podrobno povzelo. Takšno stanje pa ustreza definiciji III. kategorije invalidnosti, določeni v 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 in ne stanju iz 1. alineje drugega odstavka in torej I. kategoriji invalidnosti. Po 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določena dela vsaj s polovico polnega delovnega časa oz., če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Pri tožnici je izvedenski organ ugotovil, da za delo kontrolor steklenih izdelkov in za delo pomožni steklarski delavec ni zmožna, da pa je še vedno zmožna za drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom in je torej pri njej še podana preostala delovna zmožnost v smislu 3. alineje 61. člena ZPIZ-1 in ne držijo pritožbene navedbe, da tega sodišča ni ugotavljalo oziroma, da je ugotavljanje preostale delovne zmožnosti opustilo.

11. Sodišče prve stopnje posameznih obširno izvedenih dokazov in razlogov, na katere se je izvedenski organ oprl v obrazložitvi, ni navedlo, vendar zaradi tega sodba ni nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je v celoti povzelo prav tisti del izvedenskega mnenja, v katerem je jasno navedeno, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oziroma da ta ni strokovno utemeljena. Drugih razlogov glede popolne izgube delovne zmožnosti izvedensko mnenje ne vsebuje in jih tudi nobena od strank pri dodatnem razčiščevanju dejanskega stanja, ni zahtevala. Glede na izrecno mnenje, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti na eni strani in na drugi strani, da je še vedno pri njej podana preostala delovna zmožnost, je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive podlage za zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka.

12. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da obstajajo nasprotja o odločilnih dejstvih. Ta bi obstajala v primeru, če bi iz objektivnih dokazov, to je iz izvidov in rezultatov preiskav, izhajalo drugačno stanje glede tožničinega zdravstvenega stanja in njene delovne zmožnosti, kot ga je ocenil izvedenski organ. Ne gre pa za nasprotje, zato ker je tožnica zaslišana navajala, da ni zmožna za delo. Mnenje in zaključki o delazmožnosti lahko temeljijo le na objektivnih dokazih.

13. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na zadevo opr. št. Psp 180/2013, saj gre za povsem drugačno stanje kot v obravnavani zadevi. Izvedenski organ inštituta A. je izrecno menil, da je tožničina delazmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %. V II. kategorijo invalidnosti pa se razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več.

14. Brez podlage so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker naj ne bi ocenjevalo zmožnosti opravljanja kateregakoli dela. Preostala delovna zmožnost tožnice je ocenjena za svoj poklic v smislu tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1 ter pri tem ugotovljeno, kakšne omejitve so pri delu glede na tožničino zdravstveno stanje, potrebne. Kot je na zaslišanju pojasnila članica izvedenskega organa, je izvedenski organ pri določitvi kategorije invalidnosti upošteval tožničino zdravstveno stanje, pa tudi vso razpoložljivo medicinsko in delovno dokumentacijo, pogoje na delovnem mestu in možnosti, da bi tožnica lahko opravljala določena dela, upoštevaje vse opredeljene razbremenitve pri delu. Po zaslišanju članice izvedenskega organa niso bili predlagani dodatni dokazi niti dodatno razčiščevanje dejanskega stanja.

15. Ker glede na definicijo določeno v 60. členu ZPIZ-1, na oceno invalidnosti ne more imeti nobenega vpliva dejstvo, da delo, za katero je tožnica zmožna, ne obstaja oz. ga pri delodajalcu ni, tudi pritožbene navedbe v tej smeri ne morajo biti upoštevne.

16. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče ob uporabi določbe 353. člena ZPP, tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.