Jedro

Toženec je tisti, ki mora opredeljeno navesti svoje življenjske stroške (predvsem tiste, ki presegajo splošno znane) in zanje navesti dokaze.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku odločalo le še o preživnini za mladoletnega sina pravdnih strank. Toženo stranko je obsodilo na plačilo preživnine v skupnem znesku 20.000,00 SIT mesečno od 1.9.1994 dalje. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo potem, ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni ugodilo izrecnemu dokaznemu predlogu pooblaščenca tožene stranke, naj zasliši toženca. Temu je nato sledilo tudi sodišče druge stopnje, ko se je zmotno oprlo na 269. člen ZPP. Toženec se ni udeležil obravnave zaradi tega, ker je bil službeno odsoten. Res se sodišču ni opravičil, vendar pa kot prava neuka stranka za to svojo obveznost ni vedel. Sicer pa sodbi tudi ni mogoče preizkusiti zaradi tega, ker sta se sodišči oprli le na podatke o toženčevih prihodkih, nista pa ugotavljali njegovih izdatkov. Zato nista mogli ugotoviti, kakšne so njegove zmožnosti za preživljanje otroka. Če bi to storili, bi ugotovili, da je njegovo premoženjsko stanje slabo, saj razmere niso več takšne, kot so bile v letu 1994. V prvih štirih mesecih leta 1996 je posloval celo z izgubo. Sodišči sta zato tudi zmotno uporabili materialno pravo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, nasprotna stranka pa na revizijo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje res ni sledilo dokaznemu predlogu za ponovno zaslišanje toženca. Toženec je pred tem že dvakrat izostal z naroka, pri čemer je bil na drugi narok vabljen kot stranka, svojega izostanka pa ni opravičil. Toženec v pritožbi ni uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s to zavrnitvijo, temveč je v pritožbi zatrjeval le, da je bilo zaradi tega nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ugovor zoper takšno ravnanje sodišča prve stopnje ni dovoljen revizijski razlog. Morebitna kršitev ZPP zaradi zavrnitve dokaznega predloga bi lahko bila relativna bistvena kršitev ZPP, ki pa jo je mogoče uveljavljati le, če je bila storjena na drugi stopnji (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). Na drugi stopnji pa sodišče takšne kršitve ni moglo storiti, saj je toženec v pritožbi napadal le ugotovljeno dejansko stanje. Ko je to sodišče ugotovilo, da je bilo dejansko stanje na prvi stopnji popolno ugotovljeno, je pritožbo moralo zavrniti kot neutemeljeno. Ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa prav tako ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče le v odgovor na revizijske navedbe še ugotavlja, da sklicevanje tožene stranke na pravno neukost v povezavi z izostankom z obravnave ne more biti uspešno. Opravičilo stranke, ki je prejela vabilo, da na obravnavo ne bo prišla zaradi službene odsotnosti, nima nobene zveze z njeno pravno neukostjo.

Tožena stranka nadalje neutemeljeno očita sodiščema, da njunih sodb ni mogoče preizkusiti. Ta ugovor temelji na njenem materialnopravnem stališču, da o preživnini brez podatkov o stroških zavezanca ni mogoče odločiti. Revizijsko sodišče je zato ta ugovor obravnavalo skupaj z ugovorom zmotne uporabe materialnega prava.

Prav ima sicer toženec, ko zatrjuje, da mora sodišče ugotoviti premoženjske zmožnosti obeh roditeljev (79. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur.l. SRS, št. 14/89, preč. bes.). Toda to je sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku tudi storilo. Zelo natančno je ugotavljalo vse, kar je pravno odločilno za odločitev o preživnini. Pri tem je pribavilo tudi podatke, ki jih toženec ni predlagal, ni pa opustilo ugotavljanja nobenega dejstva, ki bi ga toženec opredeljeno zatrjeval. Toženec pa je bil tisti, ki bi moral opredeljeno navesti svoje življenjske stroške (predvsem tiste, ki presegajo splošno znane) in zanje navesti dokaze, kar pa ni storil. Stroškov, ki jih je nato uveljavljal v pritožbi, pa sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno ni štelo za odločilne, saj se gre za stroške, ki nimajo prednosti pred preživljanjem otroka. Zato je tudi sodišče druge stopnje pravilno ravnalo, ko ni spremenilo na prvi stopnji prisojene preživnine v višini 20.000 SIT od 1.9.1994 dalje. S tem sta obe sodišči pravilno uporabili materialno pravo in obenem tudi v skladu z ZPP obe sodbi utemeljili tako, da jih je v celoti mogoče preizkusiti.

Ker je torej sodišče druge stopnje pravilno uporabilo tako materialno kot procesno pravo, revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene kršitve ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.