Jedro

Presoja okoliščin, ki utemeljujejo sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je zoper obdolženega D. V. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je v sostorilstvu storil več kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakona (v nadaljevanju KZ-1), izmed katerih sta dve ostali pri poskusu. Zoper sklep o odreditvi pripora je obdolženčeva zagovornica vložila pritožbo, ki jo je senat istega sodišča kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora obdolženčev zagovornik pravočasno vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, ker meni, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ne obstaja. Navaja, da je zaključek sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti pri obsojencu preuranjen, sprejet brez tehtne analize obdolženca, njegovega prejšnjega življenja, osebnih lastnosti in drugih lastnosti. Poudarja, da se obdolženec do sedaj ni ukvarjal s kriminalno dejavnostjo, še ni bil kaznovan, je zaposlen, služba mu prinaša dovolj sredstev za preživljanje, že samo priznanje izvršenih kaznivih dejanj tatvine pa predstavlja okoliščino, ki napotuje na zaključek, da je prognoza obdolženčevega vedenja na prostosti pozitivna. Zagovornik zato predlaga, da Vrhovno sodišče pripor zoper obdolženca odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zagovornik utemeljuje svoj predlog z drugačnim vrednotenjem dejanskih okoliščin, ki sta jih nižji sodišči upoštevali kot razlog za nujnost odreditve pripora, s tem pa le izpodbijata dokazno oceno sodišča glede obstoja in stopnje teže, načina storitve in okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno. Ob upoštevanju razlogov, ki jih je sodišče navedlo za odreditev pripora, je sodišče tudi ustrezno obrazložilo, zakaj ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti z milejšim ukrepom.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročilo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obdolženec do sedaj res še ni bil kaznovan, vendar Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku nižjih sodišč, da so pri obdolžencu podane druge subjektivne in objektivne okoliščine, ki izkazujejo, da je ponovitveno nevaren. Kot je ugotovila že preiskovalna sodnica, v obravnavanem primeru ne gre prezreti, da se obdolžencu očita, da je v dvomesečnem obdobju, na širšem območju Posavja in Dolenjske, izvršil ali poskušal izvršiti večje število kaznivih dejanj velike tatvine, pri čemer je obdolženec skupaj z dvema sostorilcema deloval usklajeno in organizirano in si s tatvinami pridobil predmete, predvsem delovne stroje in osebne avtomobile velike vrednosti. Preiskovalna sodnica je ugotovila, da je obdolženec sicer zaposlen, vendar je sam izjavil, da njegova plača ne zadošča za pokrivanje vseh obveznosti, ki jih ima v gospodinjstvu. Veliko število očitanih kaznivih dejanj, ki so bila izvršena kontinuirano, organizirano in z uporabo ustrezne računalniške tehnologije (posebnega računalnika za spravljanje vozil v pogon), kažejo na obdolženčevo vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj. Na podlagi ugotovljenih okoliščin preiskovalne sodnice je tudi po presoji Vrhovnega sodišča mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.

6. Zagovornik tudi ocenjuje, da bi ponovitveno nevarnost lahko odpravil že hišni pripor, vendar sta že preiskovalna sodnica in senat ustrezno obrazložila, da glede na ugotovljene okoliščine, v katerih so bile velike tatvine izvršene in vztrajnost obdolženca pri izvrševanju kaznivih dejanj, ni mogoče pričakovati, da bi bilo ponovitveno nevarnost mogoče odpraviti z milejšim ukrepom.

7. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.