Jedro

Glede na to, da je sodišče glede na rezultat, ki ga je pokazal preizkus z etilometrom (0,70 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) ugotovilo, da je imel obdolženi v organizmu najmanj 0,64 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar je obdolžencu v korist, s tem, ni prekoračilo obdolžilnega predloga obdolžencu v škodo.

Izrek

Pritožba obdolženega S. U. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Tolminu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi S. U. odgovoren za prekršek po določbi d točke četrtega odstavka 130. čl. ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 1.000,00 EUR in stranski sankciji deset kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije ter prepoved vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju enega meseca, ki se izvrši z vpisom v registru vozniških dovoljenj. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 112. čl. Zakona o prekrških (dalje ZP-1) obdolžencu čas, ko je bil pridržan, preden je bila izdana sodba o prekršku, vštelo v globo v znesku 20,00 EUR. Sklenilo je še, da mora na podlagi določbe prvega odstavka 144. čl. ZP-1 obdolženec plačati stroške postopka iz 143. čl. ZP-1 v znesku 58,42 EUR ter sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom po pravnomočnosti sodbe.

Proti sodbi so pritožbo vložili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da postopek zoper obdolženega ustavi, podrejeno pa predlagajo, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, v katerem naj sodišče izvede predlagane dokaze.

Pritožba ni utemeljena.

Ni se mogoče strinjati s pritožbo, da je sodišče prve stopnje nedopustno prekoračilo obdolžilni predlog, ko je navedlo, da je imel obdolženi „najmanj 0,64 miligrama na liter alkohola v litru izdihanega zraka“. Predlagateljica postopka o prekršku je v obdolžilnem predlogu glede rezultata odrejenega preizkusa z etilometrom navedla, da je le-ta pokazal 0,70 miligrama na liter alkohola v izdihanem zraku, kar ob upoštevanju tolerance merilnika pomeni, da je imel obdolženi v organizmu 0,64 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Toleranca merilnika pomeni možno odstopanje prikazanega rezultata v + ali – za 0,05 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, torej najmanj 0,64 miligrama v litru izdihanega zraka in največ 0,75 miligrama v litru izdihanega zraka. Glede na to, da je sodišče glede na rezultat, ki ga je pokazal preizkus z etilometrom (0,70 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) ugotovilo, da je imel obdolženi v organizmu najmanj 0,64 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar je obdolžencu v korist, s tem, jasno, ni prekoračilo obdolžilnega predloga obdolžencu v škodo. Ob takšni ugotovitvi pa je tudi jasno, da sodišče prve stopnje svojega zaključka ni oprlo na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, pač pa na rezultat preizkusa opravljenega z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom), saj se obdolženi z rezultatom preizkusa, ki je bil opravljen z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, ni strinjal (čeprav sta oba rezultata glede na potek časa med enim in drugim preizkusom povsem primerljiva). Čeprav obdolženec ne zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom niti rezultata preizkusa z etilometrom ni hotel podpisati, zgolj zaradi takšnega ravnanja obdolženca dokaza nista brez vrednosti. Obdolženi namreč le neobrazloženo zatrjuje, da meritve alkohola z alkotestom in etilometrom niso bile opravljene pravilno. Trditev, da bi bilo zgolj s strokovnim pregledom mogoče pravilno ugotoviti vsebnost alkohola v njegovem organizmu, pa ni utemeljena. Zakonodajalec daje namreč tako preizkusu z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) kot strokovnemu pregledu enako veljavo. Odločitev, kakšen preizkus bo odredil, v primeru, da udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ZVCP-1, pa je prepuščena policistu.

Čeprav pritožba konkretnih navedb glede odločitve o sankcijah nima, je višje sodišče v skladu z določbo 165. čl. ZP-1 opravilo preizkus izpodbijane sodbe tudi v tej smeri. Ugotovilo je, da so bile sankcije obdolžencu izrečene v okviru predpisanih in so le-te primerne teži prekrška in stopnji obdolženčeve odgovornosti. Zato v odločitev o sankcijah ni posegalo.

Ker pritožba ni utemeljena, jo je višje sodišče, ob ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. čl. ZP-1).

Ker s pritožbo ni uspel, je višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 sklenilo, da mora obdolženi kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po Tarifnih številkah 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).