Jedro

Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana le, če je o odločilnih (ne vseh pravno relevantnih) dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. A. K. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ). Sodišče je obdolženemu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je bila določena kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta ter ga oprostilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornice obdolženega in obdolženega zavrnilo in obsojenega oprostilo plačila sodne takse. Sodbo je spremenilo po uradni dolžnosti, in sicer tako, da se je obdolženemu A. K. v določeno kazen 8 (osmih) mesecev zapora v izrečeni pogojni obsodbi, po prvem odstavku 49. člena Kazenskega zakonika za primer preklica pogojne obsodbe vštel čas prebit v pridržanju od 22. do 24. 4. 2002. 2. Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, iz razlogov po prvem odstavku 420. člena ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa sodbi sodišča prve in druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v izrek dodalo „uporabe družinskega avtomobila ni dovoljeval“, česar pa obsojencu obtožni predlog ni očital. S tem naj bi sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče vezano na opis dejanja v obtožbi. Po mnenju vrhovne državne tožilke navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi, vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti je namreč spregledal modifikacijo obtožnega predloga Kt (0) 1808/02 z dne 5. 3. 2003, ki jo je opravila okrožna državna tožilka na glavni obravnavi dne 1. 9. 2010 (l. št. 1279). Vrhovna državna tožilka je prav tako mnenja, da je sodišče prve stopnje ravnalo skladno z določbo 18. člena ZKP – po načelu proste presoje dokazov, pri čemer sodišču ni mogoče očitati arbitrarnosti, saj je v obrazložitvi sodbe navedlo razloge zakaj je posamezne dokazne predloge obrambe zavrnilo. Sodišče se je do predlaganih dokazov opredelilo, prav tako se je opredelilo tudi do izvedenih dokazov.

4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj naj bi prvostopenjsko sodišče v izreku sodbe dodalo naslednjo poved „uporabe družinskega avtomobila ni dovoljeval“, le te obtožni predlog namreč ni vseboval. S tem naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedena kršitev ni podana, saj je na glavni obravnavi okrožna državna tožilka dne 1. 9. 2010 spremenila obtožbo in dodala poved „uporabe družinskega avtomobila ni dovoljeval“. Sodišče prve stopnje torej samo ni dodalo navedene besedne zveze, kot je to zatrjevano v zahtevi za varstvo zakonitosti, zatrjevana kršitev zato ni podana.

6. Prav tako neutemeljene so navedbe zagovornika, da je prvostopno sodišče, s tem ko je zavrnilo izvedbo več pravno relevantnih dokazov, kršilo pravico do obrambe. V zahtevi za varstvo zakonitosti se le na splošno navaja, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala obramba. Takšno splošno navajanje pa ne omaja presoje sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo, katere dokaze bo izvedlo, saj je v sodbi v točki 10 podrobno obrazloženo zakaj je dokazne predloge posameznih prič zavrnilo. Nadaljnje navedbe obrambe glede vpogledov v posamezne spise ter citati iz njih pa grajajo dokazno oceno sodišča in uveljavljajo razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, za kar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da nižji sodišči ne navedeta vseh razlogov o pravno relevantnih dejstvih in je s tem podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedena kršitev je podana le, če je o odločilnih dejstvih (ne le vseh pravno relevantnih) precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Navedene kršitve zagovornik v nadaljevanju zahteve konkretizira z izseki izpovedb, ki so v prid obdolžencu, pri tem pa opusti razumevanje izpovedb kot celote, pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje povsem selektivno kot relevantno povzelo le prvo izpovedbo oškodovanke, s čimer nakazuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje in s tem uveljavlja razlog, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.

C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Obsojenec je, po podatkih, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, sicer lastnik kmetije, ki prejema mesečno plačo med 400 in 500 EUR, poleg sebe pa je dolžan preživljati še svoje štiri šolajoče se mladoletne otroke, zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.