Jedro

Obrnjeno dokazno breme v sporih o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka delavcev ne pomeni le, da mora delodajalec dokazati obstoj operativnih razlogov na sploh, temveč pomeni dokazanost razlogov za prenehanje delovnega razmerja posameznega delavca, to je tožnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenim zahtevkom in razveljavilo sklepe pravne prednice tožene stranke z dne 13.4.1993 in 10.5.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožnikov zaradi trajnega presežka delavcev in toženi stranki naložilo, da tožnike, kolikor se niso v vmesnem obdobju upokojili ali umrli, pozove nazaj na delo in jim za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpiše delovno dobo v delovno knjižico in izplača nadomestilo vsakomesečne zajamčene plače, po odvodu davka in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter jim povrne stroške postopka. V zvezi s tožnikoma H. in A. O. se je prenehanje delovnega razmerja in priznanje pravic iz delovnega razmerja nanašalo na njunega pokojnega zapustnika M. O., s tem da jima je bil prisojen vsakemu polovični delež minimalne plače do njegove smrti. Kot razloge za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja je sodišče navedlo, da v postopku razreševanja presežkov delavcev pri toženi stranki poslovodni organ ni sprejel posebnega akta o številu in kategorijah presežnih delavcev in zato izbire posameznih delavcev ni bilo mogoče preizkusiti, da na obravnavo ugovorov zoper prvostopne sklepe pred komisijo za pritožbe niti tožniki, niti njihov pooblaščenec niso bili vabljeni ter da sta spadali tožnici J. C. in M. V. med zaščitene kategorije, ki jim brez soglasja delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo glede tožnikov H. in A. O. le v tem smislu, da jima je namesto minimalne plače po pok. M. O. dosodilo za čas do njegove smrti nadomestilo v višini zajamčene plače. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je kot odločilni razlog za razveljavitev spornih sklepov o prenehanju delovnega razmerja navedlo dejstvo, da je tožena stranka v nasprotju z določili takrat veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG/90 - Ur. l. RS, št. 31/90) kot odločilni in edini kriterij za izbiro presežnih delavcev uporabila kriterij strokovne izobrazbe, namesto izločilnega kriterija delovne uspešnosti, in odločanje o ugovorih tožnikov v njihovi odsotnosti oziroma ne da bi jim bilo omogočeno sodelovanje pri obravnavi njihovih ugovorov na pritožbeni komisiji.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pred nižjima sodiščema naj bi prišlo do absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 3. točke drugega odstavka 354. člena , ki je veljal v času vložitve tožbe, ker je sodišče kot pooblastilo tožnikov za zastopanje po odvetniku upoštevalo pooblastila, ki so jih tožniki podpisali v predhodnem postopku pri toženi stranki, na pooblastilih tudi ni izrecne izjave odvetnika o prevzemu pooblastila, tudi ob izjavi nekaterih tožnikov na zapisnik tekom sodnega postopka, da pooblaščajo za zastopanje odvetnika, pa tožniki niso izrecno potrdili že predhodnih pravdnih dejanj. Zato bi moralo sodišče tožbo zavreči. Poleg tega revizija sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s presojo kriterijev za izbiro presežnih delavcev, odločanjem o ugovorih tožnikov v njihovi odsotnosti in posledični razveljavitvi tudi prvostopnih sklepov o prenehanju delovnega razmerja ter vpisu delovne dobe in odvodu davka in prispevkov tudi za že pok. M. O.. Sodišče druge stopnje je o uporabi kriterijev za izbiro presežnih delavcev in napakah pri odločanju o ugovorih tožnikov ter o tem, da naj ne bi bili podani pogoji za prenehanje delovnega razmerja tožnice V. zaradi njene invalidnosti, odločalo ob pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju, saj sodišče prve stopnje pravno pomembnim dejstvom v zvezi s tem ni posvetilo dovolj pozornosti, ker je svojo odločitev gradilo na drugačnem razlogu kot pritožbeno sodišče. Poleg tega sodišče neupravičeno ni odločilo o toženkinem nasprotnem zahtevku za vrnitev odpravnin. Hkrati revizija graja odločitev o stroških postopka in opozarja na nezmožnost plačila prisojenih zneskov iz naslova zamudnih obresti, ki so se natekle zaradi dolgotrajnosti postopka.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Na podlagi naknadno predloženih pooblastil tožnikov za zastopanje po odvetniku V. C., ki so datirana s 24.4.1993, in iz katerih izhaja, da tožniki pooblaščajo odvetnika za zastopanje tako pred sodišči, kot pred gospodarskimi organizacijami, zlasti v zvezi s pritožbo zoper sklep o trajnem presežku delavca. Iz njih izhaja, da ima pooblaščenec med drugimi pravdnimi dejanji tudi pravico vložiti tožbo ter vlagati pravna sredstva, na pooblastilu pa je poleg štampiljke odvetnika tudi njegov lastnoročni podpis. Sodišče je imelo zato ustrezno podlago za zaključek, da so tožniki pooblastili odvetnika C. tudi za vložitev tožbe v tej zadevi in za zastopanje v sodnem postopku in da je odvetnik pooblastilo sprejel, oziroma da je bil odvetnik pooblaščen za zastopanje pred sodiščem v smislu določb 86. in 94. člena ZPP. Ker je bil, ne glede na vložitev tožbe v letu 1993, postopek voden po določbah sedaj veljavnega ZPP, saj ob njegovi uveljavitvi postopek pred sodiščem prve stopnje ni bil končan (478. člen), se toženka v reviziji v zvezi s pooblastilom nepravilno sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena. Ne glede na to pa tudi v 11. točki drugega odstavka 339. člena sedaj veljavnega ZPP smiselno enako opredeljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, tako da ta revizijski razlog ni utemeljen.

Glede na to, da revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti, in je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katerih temelji izpodbijana sodba, sodišče ni moglo upoštevati revizijskih navedb o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi z uporabo kriterijev za izbiro presežnih delavcev, odločanjem o ugovoru tožnikov na pritožbeni komisiji in okoliščinah prenehanja delovnega razmerja tožnice V. Glede razreševanja presežnih delavcev je Zakon o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) v drugem odstavku 36.h člena izrecno določil, da je v postopku varstva pravic in v postopku sodnega varstva dokazno breme, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja delavcev, na organizaciji oziroma delodajalcu. To določbo je potrebno razlagati skupaj z določbo drugega odstavka 9. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 4/84, v zvezi Aktom o nasledstvu - Ur. l. RS, št. 15/92), ki prav tako določa obrnjeno dokazno breme glede obstoja resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja. Pri tem ne gre zgolj za obrnjeno dokazno breme glede obstoja operativnih razlogov nasploh, temveč za dokazanost razlogov za prenehanje delovnega razmerja posameznega delavca - tožnika.

Tožena stranka je imela tekom dolgotrajnega postopka dovolj možnosti dokazati, na katerih delovnih mestih je ugotavljala presežek delavcev, izmed katerih delavcev so bili izbrani tožniki zaradi prenehanja delovnega razmerja in zakaj je morala uporabiti kot izbirni kriterij strokovno izobrazbo. Poleg tega bi morala tožena stranka dokazati, da so bili tožniki vabljeni na obravnavo njihovih ugovorov pred komisijo za pritožbe in da je tožnica V., kot invalidka III. kategorije (ki mimogrede v programu razreševanja presežkov niti ni bila predvidena za prenehanje delovnega razmerja), pisno soglašala s prenehanjem delovnega razmerja. Ker tega ni storila, je sodišče utemeljeno zaključilo, da kriteriji za izbiro presežnih delavcev v smislu določb 36.b člena ZDR (1990) in 12. člena takrat veljavne SKPG/90 niso bili pravilno uporabljeni in da je bila kršena določba drugega odstavka 81. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), po kateri je imel delavec pravico biti navzoč na seji, na kateri se obravnava njegov ugovor, in se na seji izjaviti. Upoštevaje oba razloga je sodišče utemeljeno kot nezakonite razveljavilo tako prvostopne, kot drugostopne sklepe o prenehanju delovnega razmerja tožnikov, glede tožnice V. pa je dodatno utemeljeno upoštevalo tudi njeno invalidnost, zaradi katere je brez dokazanih pogojev v skladu s 36.d členom ZDR (1990) delovno razmerje tudi sicer ne bi moglo zakonito prenehati.

Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je toženi stranki tudi na podlagi zahtevka dedičev po pok. M. O. naložilo plačilo nadomestila plače za čas do njegove smrti ob obračunu in odvodu davkov in prispevkov. S smrtjo delavca se narava izplačila nadomestila plače ne spremeni, hkrati pa lahko njegovi ožji družinski člani pridobijo pravice na podlagi njegovih socialnih zavarovanj (npr. družinska in vdovska pokojnina), ki so odvisne tudi od trajanja zavarovanja in plačila prispevkov.

Glede nasprotnega zahtevka za vračilo odpravnin iz pripravljalnega spisa, predloženega dne 22.6.2001, je že prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da ga ni bilo mogoče obravnavati niti v smislu nasprotne tožbe iz 183. člena ZPP in niti v smislu pobotnega ugovora. Zato sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko o njem ni meritorno odločilo.

Ker je sodišče o stroških postopka odločilo kot o stranski terjatvi, ki se v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZPP ne upošteva pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta, ki je v smislu določb drugega odstavka 367. člena ZPP pomembna za dovoljenost revizije, sodišče navedb tožene stranke glede odločitve o stroških v revizijskem postopku ni moglo upoštevati. Prav tako niso mogle vplivati na odločitev sodišča navedbe o plačilni nezmožnosti zamudnih obresti zaradi dolgotrajnosti postopka pred sodiščem.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.