Jedro

Glede vštevanja dohodka, ki ga je prejel tožnik, ko je od leta 1977 do leta 1991 na delovnem mestu sprevodnika opravljal delo preko polnega delovnega časa, v pokojninsko osnovo ni bistveno le, ali je bilo takšno delo označeno kot poseben delovni pogoj po splošnem aktu delovne organizacije, ampak tudi, da je bilo v skladu z tedaj veljavno delovno pravno zakonodajo.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožnikovi stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odpravilo odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. ... z dne 5. 12. 2008 in odločbo št. ... z dne 15. 9. 2008 ter naložilo tožencu, da je dolžan tožniku ponovno odmeriti starostno pokojnino, upoštevaje pri tem plačila za delo preko polnega delovnega časa, ki ga je tožnik opravil v letih od 1977 do 1991 in sicer v letu 1977 za 499 ur znesek 7.755,85 din, za leto 1978 za 306 ur znesek 7.381,95 din, za leto 1979 za 367 ur znesek 9.035,95 din, za leto 1980 za 528 ur znesek 13.479,84 din, za leto 1981 za 266 ur znesek 9.486,04 din, za leto 1982 za 304 ur znesek 14.463,30 din, za leto 1983 za 223 ur znesek 13.646,25 din, za leto 1984 za 309 ur znesek 26.725,00 din, za leto 1985 za 360 ur znesek 63.402,20 din, za leto 1986 za 254 ur znesek 75.339,00 din, za leto 1987 za 87 ur znesek 67.526,00 din, za leto 1988 za 81 ur znesek 103.330,00 din, za leto 1989 za 32 ur znesek 1.205.304,00 din, za leto 1990 za 27 ur znesek 357.30 din in za leto 1991 za 8 ur znesek 251,00 SIT. Obenem je naložilo tožencu, da je dolžan tožniku izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine za čas od 23. 3. 2008 dalje in na novo odmerjenimi zneski pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne razlike pokojnine, v roku 8 dni, pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo ter naložilo tožencu, da je dolžan tožniku povrniti stroške sodnega postopka v višini 862,09 EUR v 15 dneh po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev določb postopka. Navaja, da bi sodišče moralo upoštevati tudi nadure, opravljene v letih od 1971 do 1976. Toženec je pri izračunu pokojninske osnove upošteval 18-letno povprečje plač tožnika v obdobju od 1976 do 1993. Če bi se upoštevale tudi nadure, opravljene v obdobju od 1971 do 1976, 18-letno povprečje plač od 1976 do 1993 za izračun pokojninske osnove morda ne bi bilo najbolj ugodno za tožnika. Prvostopno sodišče se s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Kot je navedlo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 296/2008, je potrebno ugotoviti, ali bi isto časovno obdobje prišlo v poštev tudi ob upoštevanju vseh nadur, torej tudi tistih, opravljenih v obdobju 1971-1976. Določitev maksimalnega dovoljenega števila nadur je namenjena varstvu pravic delavcev in ne delodajalcev. Zato je materialnopravno zmotna odločitev prvostopnega sodišča, ko za leto 1980 ni priznalo celotnega števila nadur 624, ampak le 528, ker je takrat veljavni ZDR nadurno delo omejeval na največ 12 ur na teden. Od vseh nadur, tudi od tistih, ki so presegale zakonski maksimum, so bili plačani in odvedeni vsi davki in prispevki, vključno za pokojninsko zavarovanje. Toženec prispevkov nadur, ki so presegale zakonski maksimum, ni vrnil, ampak jih je sprejel. Prepoved opraviti več ur, kot določa maksimum, je kršil delodajalec s tem, ko je opravo teh nadur odredil. Za prekršek bi moral odgovarjati delodajalec, ne pa delavec. Sicer je sodišče pravilno ugotovilo, da je nadurno delo tožnika šteti kot posebni delovni pogoj in toženec zmotno trdi drugače. Dejansko in pravno stanje sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 296/2008, ki jo navaja prvostopno sodišče, je identično dejanskemu stanju v tej zadevi, saj sta oba delodajalca opravljala javni avtobusni prevoz, na katerega so bili v spornem obdobju vezani številni delavci s prihodom na delo, učenci, dijaki. Edina razlika med sporno zadevo in sodbo Vrhovnega sodišča je v tem, da je tožnik opravljal delo sprevodnika, po sodbi Vrhovnega sodišča pa je bil tožnik voznik avtobusa. Razlika ni relevantna, ker je bil pomen delovnega mesta sprevodnika in voznika enak. Oba sta bila nujna, da se je avtobusni prevoz lahko opravljal, saj včasih brez sprevodnika ni bilo mogoče opravljati prevoza. Vozno osebje je bilo dolžno delati preko polnega delovnega časa v primerih, kadar zaradi višje sile ni bilo mogoče normalno razporediti voznega osebja zaradi večjega izpada vozil iz prometa, zaradi nepredvidenih dogodkov. Kot je pojasnil tožnikov delodajalec, se delovni čas voznika in sprevodnika ni mogel končati po preteku rednega delovnega časa, saj se je morala posamezna vožnja zaključiti, enako je bilo v primeru nepredvidenih bolniških odsotnosti. V sodbi, ki jo citira toženec, je dejansko in pravno stanje bistveno drugačno kot v predmetni zadevi. Neresnična je tudi navedba, da že večjemu številu sodelavcev tožnika ni uspelo dokazati pogoja. Priglaša stroške pritožbe.

Zoper ugodilni del sodbe je pritožbo vložil toženec iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pravna podlaga za odločanje 407. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), pri čemer je potrebno upoštevati tudi določbo 3. odstavka 21. člena statuta (Ur. l. SRS, št. 40/83 s spremembami), po katerem se osebni dohodek iz dela preko polnega delovnega časa všteje v pokojninsko osnovo le v primeru, če je takšno delo označeno kot poseben delovni pogoj po splošnem aktu delovne organizacije, ki pa mora biti v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih. To pa pomeni, da je moralo biti delo preko polnega delovnega časa uvedeno v skladu z delovnopravno zakonodajo, veljavno v obdobju, ko je do dela preko polnega delovnega časa prihajalo. To vprašanje je urejal Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 24/77 s spremembami, v nadaljevanju ZDR), ki je v 79. členu uredil primere, ko se je lahko uvedlo delo preko polnega delovnega časa in sicer le v primerih nastopa izjemnih, nepredvidljivih in kratkotrajnih okoliščinah. Če je bilo to delo uvedeno izjemoma in za omejeno obdobje, se je po 2. odstavku 79. člena štelo kot poseben delovni pogoj. V skladu z določbo 81. člena zakona pa se nadurno delo ni smelo uvesti, če je bilo delo mogoče opraviti z ustrezno in smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Nadurno delo je bilo časovno omejeno in sicer po zakonu iz leta 1977 na 12 ur na teden, s spremembami citiranega zakona, veljavnega od 31. 7. 1982 pa na 30 ur na mesec. Poudarja, da se je glede na navedeno materialnopravno podlago v spornem obdobju od leta 1977 do leta 1991 kot delo preko polnega delovnega časa, ki se lahko šteje kot poseben delovni pogoj in kot takšen predstavlja tudi pravno podlago za novo odmero pokojnine z vštevanjem plač za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo, štelo le tisto delo, ki je bilo opravljeno kot izjemno, nepredvidljivo, kratkotrajno, ki je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje ali da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo, ki ga ni možno opraviti z ustrezno smotrno organizacijo, delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, uvajanjem novih izmed ali z zaposlitvijo novih delavcev, ki je bilo pisno odrejeno vnaprej ter v samoupravnem splošnem aktu opredeljeno kot poseben delovni pogoj, če so bili od prejemkov za takšno delo plačani prispevki. Glede tega vprašanja je sodišče z izpodbijano sodbo dejansko stanje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, to je na podlagi zaslišanja tožnika, zaslišanja prič A.F., V.T. in R.K., nepravilno ocenilo. Po mnenju toženca tožnik s svojo izpovedjo ni dokazal nepričakovanosti, izjemnosti in nepredvidljivosti, kar je bilo pogoj, da se je delo preko polnega delovnega časa štelo kot poseben delovni pogoj. Iz njegove izpovedi gre zaključiti, da gre za redno prakso delodajalca v zvezi z opravljanjem nadurnega dela in tožnik ni v ničemer dokazal, da je bilo nadurno delo nujno in izjemno v skladu s prej navedenimi zakonskimi pogoji. Navedel ni niti konkretnih dogodkov izjemnosti. Z ničemer ni izkazal, koliko časa so takšna izjemna dela trajala, kdaj jih je bilo potrebno izvesti ter tudi, da ni bilo možnosti izvedbe del z drugimi delavci v okviru polnega delovnega časa. Tožnik je s takšno izpovedjo potrdil, da je takšno nadurno delo opravljal vsako leto, ves čas svoje zaposlitve, v velikem številu ur in nepretrgoma. Prav tako pa je iz izpovedi prič razvidno, da v konkretnem primeru ni dokazano, da je tožnik v spornem obdobju od leta 1977 do 1991 opravljal delo preko polnega delovnega časa, ki se šteje kot poseben delovni pogoj. Iz izpovedi prič je razvidno, da je bila organizacija dela vnaprej znana, vključno z odsotnostjo dela zaradi dopustov, torej je šlo za vnaprej predvidljivo delo. Skupno vsem določbam o delu preko polnega delovnega časa, ki se šteje kot poseben delovni pogoj je namreč, da se pojavi nepričakovano in izjemno in ga ni mogoče predvideti vnaprej, delavec pa je dolžan opravljati delo po odredbi pristojnega delavca. Tožniku ni uspelo dokazati, da je bilo njegovo nadurno delo uvedeno zaradi nepredvidljivih, izjemnih in kratkotrajnih okoliščin. Torej ni šlo za primere, ko je tožnik bil po zakonu dolžan delati preko polnega delovnega časa. Pa tudi sicer dela po potrdilu delodajalca z dne 21. 1. 2008, ni mogoče upoštevati kot poseben delovni pogoj, saj tožnik ni dokazal, da gre za primere iz 94. člena Samoupravnega sporazuma o medsebojnih razmerjih, niti ne po 67. členu Pravilnika o delovnih razmerjih. Ostalo je namreč nedokazano, da bi se s takšnim delom preprečilo kvarjenje surovin, materiala ali odvrnila okvara na delovnih sredstvih, da je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje in da se konča delovni proces, ker bi drugače nastala materialna škoda, da gre za takšne izjemne dogodke, ki jih ni bilo mogoče predvideti in so obenem pomenili nevarnost za ljudi in premoženje. Pa tudi sicer je tožnik primere nadurnega dela le navajal, ni pa dokazal, da bi šlo za dela, ki jih ne bi mogli opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa oziroma, da je takšna potreba nastala zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi takšno delo moral opraviti. Nadalje je v 70. členu pravilnika določeno, da o nujni uvedbi dela preko polnega delovnega časa odloča direktor TOZD-a, ki mora sklepe o tem v sedmih dneh predložiti pristojni komisiji za delovna razmerja. Tožnik takšne odredbe niti naknadne odobritve ni izkazal. Vse navedeno kaže, da je šlo v konkretnem primeru za delo, katerega obseg je bil vnaprej znan, saj se je delo opravljalo skozi večino let in v velikem številu nadur, vsak mesec povprečno po 40 ur preko polnega delovnega časa, kar je razvidno iz potrdila delodajalca, ki je v spisni dokumentaciji. Glede sklicevanja sodišča na sklep Vrhovnega sodišča Ips 296/2008 z dne 19. 4. 2010 ni sprejemljivo, saj sodišče svojo odločitev gradi na drugem primeru, ki pa ni identičen konkretnemu primeru. V vsakem posameznem primeru mora namreč tožeča stranka dokazati, da je imelo njeno delo po izteku rednega delovnega časa značaj posebnega delovnega pogoja. Dodatno navaja, da večjemu številu sodelavcev tožnika ni uspelo dokazati prej navedenega pogoja in konkretne zadeve tudi citira. Ker odločitev sodišča ni pravilna, je toženec tudi mnenja, da po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) glede na načelo uspeha v sporu ni dolžan tožniku povrniti stroškov postopka v višini 862,09 EUR.

Pritožbi sta utemeljeni.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo. Razlogov, zakaj ni upoštevalo osebnih dohodkov za delo preko polnega delovnega časa od leta 1971 dalje, ni navedlo tako, da v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je citiralo samoupravne splošne akte delodajalca in določene določbe iz posameznih obdobij veljavnih aktov, ki so urejali vprašanje opravljanja nadur. Tako je citiralo Statut, sprejet dne 25. 2. 1966, Pravilnik o delovnih razmerjih, sprejet 6. 11. 1979 in Pravilnik o osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke ter nadomestilih za materialne stroške, sprejetega na referendumu 16. 6. 1983 ter podjetniško kolektivno pogodbo, medtem ko je za Samoupravni sporazum o delitvi sredstev za osebne dohodke ugotovilo, da ga delodajalec ni predložil. Nadalje je citiralo tudi veljavno delovnopravno zakonodajo iz spornega obdobja in sicer, da je od 1970 dalje veljal Temeljni zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 17/65 s spremembami, v nadaljevanju TZDR), Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci, ki je stopil v veljavo 18. 5. 1974 (Ur. l. SRS, št. 18/74, v nadaljevanju ZMRDZD) ter Zakon o delovnih razmerjih (ki je stopil v veljavo 7. 1. 1978, Ur. l. SRS, št. 24/77 s spremembami, v nadaljevanju ZDR) ter Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDR/77 (Ur. l. SRS, št. 27/82).

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka potem, ko je zaslišalo tožnika in priče je ugotovilo, da je tožnik kontinuirano od leta 1977 (drugače, kot ugotavlja pri povzemanju dopisa z dne 21. 1. 2008, da je delal od leta 1971) do 1991 na delovnem mestu sprevodnika, opravljal delo preko polnega delovnega časa, kot je sam tožnik izpovedal, zaradi nepredvidenih okoliščin, kadar je šofer avtobusa ostal brez sprevodnika in bi zato proga stala, zaradi bolniških in tudi v času, ko je bil na tako imenovanem čakanju. Štelo je, da se delo preko polnega delovnega časa po splošnih aktih šteje za poseben delovni pogoj ter se v zvezi s posebnim pogojem v samoupravnih splošnih aktih glede podlage v zakonu, sklicevalo na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi VIII Ips 296/2008. Kot razlog za oporo v takšnem stališču, je navedlo, da se razlog za opredelitev dela preko polnega delovnega časa kot posebnega delovnega pogoja v splošnih aktih po letu 1971 ni spreminjal. Pri tem sodišče prve stopnje posebej ni ugotavljalo, kateri so v konkretnem primeru tisti elementi, ki so izpolnjeni glede na posamezno določbo, veljavno v določenem obdobju v samoupravnih splošnih aktih za uvedbo dela preko polnega delovnega časa. Razen tega pa posameznih določb v samoupravnih splošnih aktih, ki so urejala vprašanje opravljanja dela preko polnega delovnega časa, ni primerjalo ter ugotavljalo skladnosti z zakonsko ureditvijo v posameznem obdobju ter kateri pogoji, določeni v zakonu, so v konkretnem primeru za opravljanje dela preko polnega delovnega časa, izpolnjeni.

Pravilno poudarja toženec v pritožbi, da je pravna podlaga v konkretni zadevi določa 407. člena ZPIZ-1 in da se osebni dohodek iz dela preko polnega delovnega časa všteje v pokojninsko osnovo le v primeru, če je takšno delo označeno kot poseben delovni pogoj po splošnem aktu delovne organizacije, ki pa mora biti v skladu z zakonom o delovnih razmerjih.

Nadalje ima toženec v pritožbi tudi prav v tem, da se je glede na materialnopravno podlago, ki jo je navedlo, za novo odmero pokojnine z vštevanjem plač za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo, štelo le tisto delo, ki je bilo opravljeno kot izjemno, nepredvidljivo, kratkotrajno, ki je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje ali da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo, delo, ki ga ni možno opraviti z ustrezno smotrno organizacijo, delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, uvajanja novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev, ki je bilo pisno odrejeno vnaprej ter v samoupravnem splošnem aktu opredeljeno kot poseben delovni pogoj.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo tožnika kot stranko ter priči A.F., V.T., R.K. ter v celoti sledilo tožnikovi izpovedi, ne da bi njegovo izpoved glede dela preko polnega delovnega časa in izpolnjevanja pogojev glede posebnega pogoja dela, dokazno ocenilo glede na veljavno delovnopravno zakonodajo, ali je bilo nadurno delo nujno, izjemno, nepredvidljivo, kolikor časa so dela trajala, kdaj jih je bilo potrebno izvesti in ali je bilo možno izvesti delo z drugimi delavci v okviru polnega delovnega časa oziroma rednega delovnega časa ter kaj pomeni tožnikova izpoved, da je delo opravljal vsako leto, ves čas svoje zaposlitve, v velikem številu ur in nepretrgoma. Prav tako sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedi prič glede opravljanja tožnikovega dela preko polnega delovnega časa in izpolnjevanja pogojev za priznanje osebnih dohodkov, doseženih za delo preko polnega delovnega časa, v pokojninsko osnovo in ali gre za primere, določene v 94. členu Samoupravnega sporazuma o medsebojnih razmerjih oziroma o 67. členu Pravilnika o delovnih razmerjih ter delovnopravno zakonodajo, veljavno v spornem obdobju.

Kot že rečeno, določb samoupravnih splošnih aktov, ki jih je sodišče prve stopnje citiralo in ki urejajo vprašanje dela preko polnega delovnega časa, ni presojalo glede skladnosti z zakonom, ampak je v celoti sledilo stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki ga je zavzelo v zadevi VIII Ips 296/2008 in se s tem, ali gre za identično zadevo, kot v konkretnem primeru, ni ukvarjalo, na kar utemeljeno opozarja toženec v pritožbi. Razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, zavzeto v zadevi VIII Ips 296/2008, ni sprejemljiv in ne more predstavljati podlage za samo odločitev, ne da bi sodišče posebej ugotovilo, kateri so tisti elementi, ki so izpolnjeni glede na posamezno določbo iz določenih samoupravnih splošnih aktov, veljavnih v posameznem obdobju za uvedbo dela preko polnega delovnega časa.

Glede na ugotovljene pomanjkljivosti, na katere v pritožbi opozarja toženec, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo, posledično pa je ugodilo tudi pritožbi tožnika, ker bo sodišče prve stopnje potem, ko bo odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti in dodatno dokazno ocenilo posamezne izvedene dokaze, ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca ter ponovno odločilo o celotnem tožnikovem tožbenem zahtevku. V ponovljenem postopku bo ugotavljalo utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka glede vštetja osebnih dohodkov za delo preko polnega delovnega časa na podlagi vseh predloženih podatkov. Sodišče prve stopnje se je že sklicevalo na dopis I. z dne 21. 1. 2008, in na osebne dohodke za čas od 1971 dalje, enako kot toženec v odgovoru na pritožbo, ne glede na to, da tožnik prvič izrecno šele v pritožbi uveljavlja vštetje osebnih dohodkov še za obdobje od leta 1971 do 1976, ki pa so vsebovani v citiranem dopisu njegovega delodajalca, na podlagi katerega je uveljavljal vštetje osebnih dohodkov za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo.

Glede upoštevanja osebnega dohodka, doseženega tudi za delo, ki presega maksimalno število dovoljenih nadur, pa pritožbeno sodišče poudarja, da ne glede na to, komu je omejitev nadur namenjena in ne glede to, če so bili od osebnih dohodkov, doseženih za delo preko maksimalno dovoljenega števila ur, res plačani prispevki, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo z zakonom določene omejitve. Nadurno delo je bilo namreč časovno omejeno in sicer z Zakonom o delovnih razmerjih iz leta 1977 na 12 ur na teden, z novelo citiranega zakona, veljavnega od 31. 7. 1982 pa na 30 ur na mesec.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je v skladu z določbo 5. odstavka 165. člena glede stroškov pritožbe tožnika odločilo, da so nadaljnji stroški postopka.