Jedro

1. odst. 149. člena ZPP določa, da potrdilo o vročitvi (vročilnico) podpišeta prejemnik in vročevalec, pri čemer prejemnik zapiše sam z besedo na vročilnici dan prejema. To pa ne pomeni, da vročilnica, na katero prejemnik dneva prejema ni zapisal sam, temveč je podpisal le prejem, ne bi bila veljavna oz., da bi se štelo, da takšna vročitev sploh ni bila opravljena, saj se vročitev lahko dokazuje tudi v primeru, če se vročilnica izgubi (7. odst. 149. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevke tožnika za razveljavitev sklepov direktorja tožene stranke z dne 1.2.1991 in delavskega sveta tožene stranke z dne 16.1.1992, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu omogočiti delo ter izplačati vse denarne obveznosti iz dela in po delu za ves čas brezposelnosti skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vpisati delovno dobo v delovno knjižico in plačati stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v 8 dneh. Sodišče je sklenilo tudi, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali spremeni in v celoti ugodi njegovim tožbenim zahtevkom. Navaja, da je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da mu je bil vročen sklep o prenehanju delovnega razmerja dne 25.2.1991 nesprejemljiv. V kolikor bi se lahko trdilo, da je na vročilnici tožnikov podpis, to nikakor ne pomeni, da je sklep dejansko prejel 25.2.1991, zlasti zato, ker je datum na vročilnici podpisala druga oseba, katera, pa ni razčiščeno. Prvi odstavek 149. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis) določa, da potrdilo o vročitvi podpišeta prejemnik in vročevalec. Prejemnik sam zapiše z besedo na vročilnici dan prejema. Vročilnica brez lastnoročnega zapisa datuma prejema ne more imeti pravne veljave, zaradi česar se na tej podlagi tudi ne more v naprej trditi, da je tožnik prejel sklep 25.2.1991. Tožnik meni, da je prišlo do zlorabe, saj je prepričan, da je vročilnico podpisal šele potem, ko je prišel iz bolnišnice. Zato bi moralo sodišče prve stopnje s pomočjo grafologa ugotoviti, ali je datum na vročilnici napisan z istim pisalom, kot je podpis ter kdo je ta datum vpisal. Ni zanemarljivo niti potrdilo o nezmožnosti za delo tožnika z dne 15.5.1991, iz katerega jasno izhaja, da je bil v bolniškem staležu od 25.2.1991 do 14.5.1991, kar pomeni vključno s 25.2.1991. Zato bi se tudi v tej smeri, preko tožnikovega lečečega zdravnika in drugih dokazov, dalo ugotoviti, kdaj je bil sprejet v bolnišnico, oz. ali je bil 25.2.1991 sploh v K. Trdi, da ga tega dne v K. ni bilo in da je bil zaradi bolezni sprejet v bolnišnico. Nepojasnjeno je tudi, kako je ista oseba v knjigi varnostnika napisala poročilo o delu za 25. na 26.2., kot tudi za 26. na 27.2.1991. To pomeni, da naj bi priča B. delal dva dni neprekinjeno, kar je vprašljivo. Če je ta priča delala dva dni zaporedoma, se postavlja vprašanje, kje so poročila za druge izmene, torej za izmeno od 6. do 18. ure.

Pritožba ni utemeljena.

Prvi odstavek 149. čl. ZPP res določa, da potrdilo o vročitvi (vročilnico) podpišeta prejemnik in vročevalec, pri čemer prejemnik zapiše sam z besedo na vročilnici dan prejema. To pa ne pomeni, da vročilnica, na katero prejemnik dneva prejema ni zapisal sam, temveč je podpisal le prejem, ne bi bila veljavna oz., da bi se štelo, da takšna vročitev sploh ni bila opravljena. Vročitev se lahko dokazuje tudi v primeru, če se vročilnica izgubi (7. odst. 149. čl. ZPP), sicer pa se v primeru, če je na vročilnici netočno zapisan datum vročitve, šteje, da je bila vročitev opravljena tistega dne, ko je bilo pisanje izročeno (6. odst. 149. čl. ZPP - vse navedene določbe ZPP pa je potrebno uporabljati v konkretni zadevi, glede na določbo 103. čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). V tej zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi zapisa datuma prejema, podpisa vročevalca, podpisa tožnika, ki ga je potrdil grafolog ter izpovedi F. B. utemeljeno zaključilo, da je bila vročitev prvostopenjskega sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.2.1991 tožniku opravljena 25.2.1991. F. B. je izpovedal, da je takoj po opravljeni vročitvi prav on napisal dan prejema pošiljke in na vročilnici podpisal sebe kot vročevalca. Ker je bila izpoved te priče prepričljiva, pričanje o vročitvi pa se ujema tudi s poročilom F. B. za 25. in 26.2.1991, iz katerega izhaja, da so bila tisti dan vsa pisma predana in vročilnice podpisane, pritožbeno sodišče v ničemer ne dvomi v dokazni zaključek sodišča prve stopnje. Na drugi strani tudi ni zanemarljivo, da tožnik, zaslišan kot stranka, ni govoril resnice (kar je naknadno delno tudi sam priznal), saj je izpovedal, da se je vrnil v Slovenijo 25.2.1991, da je istega dne zjutraj odšel k zdravniku v Zdravstveni dom K. in da se po tem pregledu sploh ni vrnil v samski dom, ker so ga takoj z rešilcem poslali na G. in kjer se je nahajal do 15.5.1991, po vrnitvi domov pa je na mizi našel sklep o prenehanju delovnega razmerja. Ta izpoved se je izkazala za neresnično, saj je bil tožnik dejansko v bolniškem staležu od 25.2.1991 do 14.5.1991, vendar je bil na zdravljenju na Univerzitetnem inštitutu za pljučne bolezni in tuberkulozo na Golniku le od 27.2.1991 do 29.4.1991. Iz tega izhaja, da 25.2.1991 ni bil odsoten iz naslova, na katerem je bival, saj bi to sicer sam izpovedal in ne drži, kot je najprej trdil, da je bil takrat že na Golniku. Tudi ni res, da naj bi se nahajal na Golniku do 15.5.1991, temveč le do 29.4.1991 (zdravniško potrdilo z 28.8.1996 v prilogi B/10), kar pomeni, da bi tudi v primeru, če bi veljala njegova izpoved, da je našel sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.2.1991 na mizi, po tem ko se je vrnil domov, dne 23.5.1991 (datum ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.2.1991) že potekel rok za ta ugovor. Sicer pa pritožbeno sodišče glede na pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje o tem, kdaj je tožnik prejel izpodbijani prvostopenjski sklep o prenehanju delovnega razmerja, zaključuje, da ob vrnitvi z Golnika sklepa o prenehanju delovnega razmerja ni niti mogel najti na mizi v svoji sobi. V takšnem primeru bi tudi vročitev sklepa potekala povsem drugače, saj bi se moral tožnik za podpis vročilnice sam obrniti na vročevalca, česar pa sploh ne zatrjuje. Zato so vsi dokazni predlogi tožnika za dopolnitev izvedenskega mnenja grafologa, dodatnega ugotavljanja tega, kdaj je bil sprejet v bolnišnico oz. ali je bil 25.2.1991 sploh v Kamniku (česar tudi sam kasneje ni zanikal), raziskovanje tega, kako je bila organizirana in potekala varnostna služba od 25. do 27.2.1991, popolnoma nepotrebni. Tožnik se tudi napačno sklicuje oz.

dvomi v pričanje B., vendar ta priča v postopku sploh ni bila zaslišana, niti ni nobena od strank predlagala njenega zaslišanja.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, trpi tudi sam svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP, v povezavi s 1. odst. 166. čl. ZPP).