Jedro

Splošni pogoji za zavarovanje stanovanjskih premičnin določajo, da zavarovanje ne krije škode, ki jo utrpijo gosti, ki pridejo k zavarovancu na zasebni obisk (na primer prijatelji, sorodniki) nad 5 % od zneska za izračun dajatve zavarovalnice, navedenega v polici.

Pri presoji, ali je bil tožnik oseba, ki bi ga v konkretni situaciji lahko poimenovali gosta zavarovanke, pritožbeno sodišče izhaja iz jezikovne definicije besede „gost“, ki jo vsebuje Slovar slovenskega knjižnega jezika. Po tej definiciji je gost oseba, ki je kam povabljena ali pogoščena. Tožnik s strani zavarovanke toženke ni bil povabljen na njen dom, zavarovanka tudi ni bila ob njem, ko se je nahajal na njeni nepremičnini, kaj šele, da bi ga pogostila. Tožnik je bil z materjo na obisku pri drugi osebi, na drugi nepremičnini (na naslovu … 16a). Na nepremičnino zavarovanke toženke (na naslovu … 10) je prišel z J. B. (sinom zavarovanke, ki je šel pomagat na dom staršev), ker je želel videti domače živali. Zaradi takšnega tožnikovega prihoda na nepremičnino zavarovanke toženke le-tega tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot gosta zavarovanke v smislu Splošnih pogojev. To bi namreč pomenilo, da je njen gost vsaka oseba, ki (čeprav mimo njene volje in brez njenega povabila), pride na nepremičnino in ni morda v kakšni drugi jasni vlogi (na primer poštar, serviser in podobno). Takšna razlaga bi bila preširoka. Tožnik poleg tega ni ne sorodnik ne prijatelj zavarovanke, ampak le njen znanec.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 3.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2012 dalje do plačila ter 1.096,62 EUR pravdnih stroškov s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

3. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe ter stroškovno odločitev. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške.

Meni, da je sodišče prve stopnje z uporabo 1. točke sedmega odstavka 14. člena Splošnih pogojev za zavarovanje stanovanjskih premičnin PG-sta-10-4 prekoračilo trditveno podlago. Toženka se na to določilo ni sklicevala. Splošni pogoji so del pogodbe, pri vsebini pogodbe pa gre za dejstva, ki morajo biti zatrjevana, da jih sodišče lahko vključi v podlago sodbe. Sam je sicer v tožbi oblikoval zahtevek glede na stališče toženke iz predpravdnega postopka (češ, da je zavarovalno kritje omejeno v višini 20 % od 22.000,00 EUR), od katerega pa je toženka odstopila in je zato tožnik v svoji prvi pripravljalni vlogi zahtevek temu ustrezno prilagodil. Toženka temu ni oporekala in se zato to dejstvo šteje za priznano in bi ga sodišče moralo na podlagi 214. člena ZPP upoštevati pri odločitvi. Ker tožnik ni imel možnosti oporekati drugačnim trditvam (teh namreč ni bilo), je bilo kršeno tudi načelo kontradiktornosti in storjena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnik je upravičen do celotne odškodnine.

Toženka je v postopku ugovarjala le pasivni legitimaciji zaradi omejenega kritja, ni pa ugovarjala obsegu škode in zahtevani višini odškodnine. Sodišče je glede obsega škode ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot je bilo zatrjevano in s strani toženke neprerekano. Tudi s tem je kršilo razpravno načelo in načelo kontradiktornosti. Tožniku je bila priznana nižja odškodnina, kot bi mu bila priznana, če sodišče ne bi zagrešilo teh kršitev.

V nadaljevanju pritožbe tožnik oporeka prisojeni višini odškodnine za posamezno vrsto škode, ki je po njegovi presoji prenizko odmerjena.

4. Toženka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe ter stroškovno odločitev. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da se prisojena odškodnina zniža, podrejeno pa njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da mladoletni tožnik pri zavarovanki toženke ni bil na obisku. Iz izjav J. B., B. B. in A. B. to jasno izhaja. Nejasno je, v kakšni funkciji je sicer tožnik bil na domu zavarovanke. Opozarja, da je mladoletni tožnik želel z J. B. na dom zavarovanke, da je njegova mati vedela, kam gre sin, da je bila z njim v preteklosti že večkrat na tem naslovu in da se je tožnik s psom že večkrat igral. Tožnik morda res ni bil prijatelj zavarovanke toženke, nedvomno pa je bil znanec. Drži, da tja ni bil povabljen, izrecno pa je tja hotel iti. Tudi mama tožnika je bila znanka zavarovanke, ki je večkrat prišla na njen naslov, na obisk k J. B. oziroma njegovi partnerki, ko sta tam še živela. Sodišče prve stopnje je termin „obisk“ razlagalo preozko.

Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je imel Jože Budna tožnika ves čas pod nadzorom in da mu glede tega ni mogoče ničesar očitati. Ni pravilna ugotovitev, da ni imel obveznosti glede psa. V nadaljevanju stališče podrobneje obrazloži. Kot pomembno označi dejstvo, da je mati tožnika zaupala v varstvo J. B. in ne zavarovanki toženke. Vzročna zveza je zato izkazana med opustitvijo J. B. in nastalo škodo in ne med opustitvijo zavarovanke toženke in škodo.

Sodišče je previsoko odmerilo odškodnino za strah.

5. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

6. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da mladoletni tožnik ni bil gost pri zavarovanki toženke. Posebej opozarja, da so navedbe, s katerimi toženka nasprotuje ugotovitvam glede odgovornosti zavarovanke toženke, pritožbena novota. Višina odškodnine ni previsoka, ampak prenizka. Priglaša stroške.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Tožnik od toženke zahteva plačilo odškodnine zaradi poškodb, ki jih je povzročil neprivezan pes zavarovanke toženke na njenem dvorišču, in sicer na podlagi police za zavarovanje stanovanjskih premičnin, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji za zavarovanje stanovanjskih premičnin PG-sta-10-4 (v nadaljevanju Splošni pogoji). Med pravdnima strankama ni sporno, da sklenjeno zavarovanje krije tudi odgovornost zavarovanca za škode, ki jih povzroči tretjim osebam kot imetnik domačih živali (6. točka prvega odstavka 14. člena Splošnih pogojev), je pa v pritožbenem postopku kot sporna izpostavljena odgovornost zavarovanke toženke za škodni dogodek, vzročna zveza, višina zavarovalnega kritja, sporna pa je tudi višina prisojene odškodnine za posamezno vrsto škode.

9. Toženka v teku postopka pred sodiščem prve stopnje zahtevku tožnika po temelju ni ugovarjala, navedla je, da je nesporen. V svojih trditvah tudi sicer ni oporekala navedbam tožnika o tem, kako je prišlo do škodnega dogodka. Pritožbene navedbe o opustitvah J. B., vzročni zvezi med temi opustitvami in tožniku nastalo škodo ter njegovi odgovornosti za škodni dogodek, so zato pritožbene novote, ki so, saj jih pritožnica ne opraviči, neupoštevne (337. člen ZPP). Pritožbeno sodišče nanje zato ne odgovarja.

10. Toženka je tožbenemu zahtevku nad zneskom 990,00 EUR ugovarjala s trditvijo, da za višji zahtevek ni pasivno legitimirana. Pri tem se je sklicevala na 11. točko petega odstavka 14. člena Splošnih pogojev, v kateri je določeno, da zavarovanje ne krije škode, ki jo utrpijo gosti, ki pridejo k zavarovancu na zasebni obisk (na primer prijatelji, sorodniki) nad 5 % od zneska za izračun dajatve zavarovalnice, navedenega v polici. Ker znaša znesek za izračun dajatve po polici 22.000,00 EUR, zavarovalnica, če gre za gosta, tako ne krije škode, ki presega 5% tega zneska, to je škode nad zneskom 1.100,00 EUR. Toženka se je sklicevala tudi na 2. točko četrtega odstavka 23. člena Splošnih pogojev, v kateri je določeno, da znaša soudeležba zavarovanca pri vsaki škodi iz odgovornosti 10 % škode, vendar ne manj kot 100,00 EUR. Z upoštevanjem soudeležbe tako zavarovalnica, če gre za gosta zavarovanca, krije škodo le do višine 990,00 EUR.

11. Ali je bil mladoletni tožnik gost zavarovanke toženke ali ne, je bilo sporno že pred sodiščem prve stopnje, sporno pa je tudi v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, ki jih sodišče prve stopnje povzema na strani 4 sodbe, pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da mladoletni tožnik ni bil gost na zasebnem obisku pri zavarovanki toženke v smislu 11. točke petega odstavka 14. člena Splošnih pogojev.

12. Pri presoji, ali je bil tožnik oseba, ki bi ga v konkretni situaciji lahko poimenovali gosta zavarovanke, pritožbeno sodišče izhaja iz jezikovne definicije besede „gost“, ki jo vsebuje Slovar slovenskega knjižnega jezika. Po tej definiciji je gost oseba, ki je kam povabljena ali pogoščena. Tožnik s strani zavarovanke toženke ni bil povabljen na njen dom, zavarovanka tudi ni bila ob njem, ko se je nahajal na njeni nepremičnini, kaj šele, da bi ga pogostila. Tožnik je bil z materjo na obisku pri drugi osebi (ženi J. B.), na drugi nepremičnini (na naslovu … 16a). Na nepremičnino zavarovanke toženke (na naslovu … 10) je prišel z J. B. (sinom zavarovanke, ki je šel pomagat na dom staršev), ker je želel videti domače živali. Zaradi takšnega tožnikovega prihoda na nepremičnino zavarovanke toženke le-tega tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot gosta zavarovanke v smislu Splošnih pogojev. To bi namreč pomenilo, da je njen gost vsaka oseba, ki (čeprav mimo njene volje in brez njenega povabila), pride na nepremičnino in ni morda v kakšni drugi jasni vlogi (na primer poštar, serviser in podobno). Takšna razlaga bi bila preširoka. Tožnik poleg tega ni ne sorodnik ne prijatelj zavarovanke, ampak le njen znanec. Dodati je treba tudi to, da so Splošni pogoji del pogodbenega prava. Zato se razlagajo po pravilih, ki veljajo za razlago pogodb, torej po določbah 82. do 85. člena OZ. Če je bila pogodba sklenjena po v naprej natisnjeni vsebini ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke, v odplačni pogodbi pa v smislu, da so vzajemne dajatve v pravičnem razmerju. Toženka je zato tista, ki pomen besede „gost“ razlaga preširoko. Toženka sodišču prve stopnje tudi očita, da ne obrazloži, v kakšni funkciji je potem tožnik bil na domu zavarovanke toženke, vendar pa pri tem spregleda, da tudi sama ne pojasni, katera oseba po njeni razlagi Splošnih pogojev nima statusa gosta.

13. Ker torej mladoletni tožnik ni bil gost v smislu 11. točke petega odstavka 14. člena Splošnih pogojev, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko omejitve zavarovalnega kritja po tej točki ni upoštevalo.

14. V zvezi z omejitvijo zavarovalnega kritja, ki odgovornost omejuje na 20 % zneska za izračun dajatve toženke(1), pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da se toženka nanjo v trditvah ni sklicevala. Vendar pa ne more pritrditi stališču, da se na to omejitev ni skliceval niti tožnik. Slednji je v tožbi izrecno navedel, da je zavarovalnica po Splošnih pogojih dolžna izplačati le 20 % od zneska za izračun dajatve. V pritožbi sicer navaja, da je kasneje takšne trditve spremenil (toženka pa jih ni prerekala), a pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži. V pripravljalni vlogi z dne 12. 2. 2014 (list. št. 18) je svoj tožbeni zahtevek zvišal zato, ker naj bi toženka navedla, da znaša njena maksimalna dajatev 22.000,00 EUR(2). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik s tem spremenil le svoje trditve o omejitvi odgovornosti toženke po višini, v ničemer pa ni spreminjal trditev o (pred tem zatrjevani in s strani toženke neprerekani) vsebini Splošnih pogojev. Trditvena podlaga je glede tega ostala nespremenjena. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko je pri odločitvi upoštevalo vsebino prve točke sedmega odstavka 14. člena Splošnih pogojev, ni kršilo razpravnega načela, tožnik pa tudi ni bil prikrajšan v svoji pravici do kontradiktornega postopka, saj je trditve o vsebini Splošnih pogojev ponudil sam.

15. Toženka tako, ob upoštevanju omejitve iz prve točke sedmega odstavka 14. člena Splošnih pogojev, tožniku krije škodo le do višine 4.400,00 EUR (20 % od 22.000,00 EUR), ob upoštevanju odbitne franšize(3), pa do višine 3.960,00 EUR, to je toliko kot je tožniku sodišče prve stopnje tudi prisodilo.

16. Tožnik utemeljeno opozarja, da obseg škode med strankama ni bil sporen, saj mu toženka ni ugovarjala. Sodišče prve stopnje bi zato ta dejstva na podlagi 214. člena ZPP moralo upoštevati pri odločitvi ne da bi njihovo resničnost preverjalo v dokaznem postopku z izvedencem medicinske stroke(4). Vendar pa pritožbeno sodišče, tudi če upošteva (neprerekan) obseg škode iz tožbe, tožniku zaradi omejitve zavarovalnega kritja (glej točko 15) ne more prisoditi več kot mu je že prisodilo sodišče prve stopnje.

17. Na odločitev ne morejo vplivati niti pritožbeni očitki strank glede višine prisojene odškodnine. Tudi če bi pritožbeno sodišče menilo, da je bila tožniku prisojena prenizka odškodnina, mu na podlagi konkretne zavarovalne police ni mogoče prisoditi več. Na odločitev pa ne bi vplivalo niti znižanje odškodnine za strah(5), saj že odmerjena odškodnina za ostale oblike škode(6) presega znesek zavarovalnega kritja. Pritožbeno sodišče zato na pritožbene očitke tožnika o prenizki odškodnini ter očitke toženke o previsoki odškodnini za strah, ne odgovarja, ker to ni potrebno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Pritožbi sta glede na obrazloženo neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je obe zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, do povračila pritožbenih stroškov nista upravičeni (prvi odstavek 154. v zvezi z 165. členom ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožniku v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebne. Dolžan jih je zato nositi sam (155. v zvezi z 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Po prvi točki sedmega odstavka 14. člena Splošnih pogojev zavarovalnica, če ni drugače dogovorjeno, za vsak posamezen primer krije škodo do 20% od zneska za izračun dajatve zavarovalnice, navedenega v polici.

Op. št. (2): Pri tem se pritožbeno sodišče ne spušča v dejansko vsebino navedb toženke v odgovoru na tožbo, saj to na tej točki ni bistveno.

Op. št. (3): V drugi točki četrtega odstavka 23. člena Splošnih pogojev je določeno, da znaša soudeležba zavarovanca pri vsaki škodi iz odgovornosti 10 % škode, vendar ne manj kot 100,00 EUR po zavarovalnem primeru.

Op. št. (4): Obseg škode je dejstvo, pri presoji, do kakšne odškodnine je oškodovanec zato upravičen, pa gre za materialnopravno presojo. Višino zahtevane odškodnine je zato vedno treba presojati v luči veljavnega materialnega prava, v okviru katerega sodišče zapolni pravni standard pravične denarne odškodnine. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno in nezakonito, ko je višino, kljub odsotnosti prerekanja s strani toženke, sploh presojalo, so zato neutemeljeni.

Op. št. (5): Toženka izpodbija le višino prisojene odškodnine za strah.

Op. št. (6): Tožniku je sodišče prve stopnje za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 3.500,00 EUR, za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 300,00 EUR in skaženost 300,00 EUR, skupaj 4.100,00 EUR.