Jedro

Kadar z znamko na trgu nastopa kdo tretji in ne nosilec znamke, pravni standard "resne in dejanske uporabe" iz 1.odst. 90.čl. ZIL ni vezan na nadzor nosilca znamke nad delovanjem tistega, ki z dobrino nastopa na trgu. Zadostuje že realizirani namen nosilca znamke, da naj nekdo z označenimi izdelki na trgu nastopa. Izven standarda iz 1.odst. 90.čl. ZIL bi bilo le takšno izkoriščanje, ki bi bilo bodisi neznatnega pomena ali pa bi predstavljalo kršitev pravic nosilca znamke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodbo in sklep sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni plačati toženi stranki 82.350,00 stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da se znamka "J." brez upravičenega razloga več kot pet let ni uporabljala za proizvode razreda 30. Prvostopno sodišče je zavrnilo tudi podrejeni zahtevek iste vrste, ki se je nanašal le na del proizvodov iz razreda 30. V tistem delu primarnega in podrejenega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev znamke "J." (za celoten razred 30 oziroma na njegov del), je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, tožeči stranki pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov.

Tožena stranka je svojo pritožbo sicer naslovila kot pritožbo "zoper sodbo". Vendar pa ne navaja izrecno, da se zoper sklep (o delnem zavrženju tožbe) ne pritožuje. Drugostopno sodišče zato v dvomu šteje, da se pritožba nanaša na celotno odločbo. Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da tožena stranka sama v Sloveniji znamke "J." ni uporabljala. Družba U. d.o.o. pa je proizvode tožene stranke kupovala v svojem imenu in na svoj račun ter jih uvažala v Slovenijo. Razmerje med toženo stranko in omenjeno družbo po mnenju pritožnice ni takšno, da bi šlo za izkoriščanje sporne znamke pod toženčevim nadzorom. Tudi stališče prvostopnega sodišča, da razveljavitev znamke zgolj za del določenega klasifikacijskega razreda ni mogoča, je po stališču pritožnice neutemeljeno.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in navedbe v pritožbi zanikala.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da pritožnica ni navedla ničesar zoper argumentacijo prvostopnega sodišča v zvezi s pomanjkanjem sodne pristojnosti glede odločanja o razveljavitvi znamke (presežka nad zgolj ugotavljanjem njene neuporabe). Zato je bilo tisti del odločbe, ki jo predstavlja sklep o zavrženju tožbe, treba preizkusiti le v okviru razlogov, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Teh razlogov v obravnavanem primeru ni.

Interpretacija 91.čl. ZIL, kot jo je podalo sodišče prve stopnje, je pravilna. Zato je bilo treba pritožbo zoper sklep o delnem zavrženju tožbe zavrniti in izpodbijano odločbo v tem obsegu na podlagi 2.točke 365.čl. ZPP potrditi.

Določbe 90. do 92.čl. ZIL o razveljavitvi znamke pomenijo izjemo od splošnega pravila, po katerem pravica industrijske lastnine daje izključno pravico na nematerialni dobrini in s tem nosilcu pravice svobodo pri izbiri poti njenega gospodarskega izkoriščanja. Široka razlaga te izjeme, po kateri bi 1.odst. 90.čl. ZIL obsegal zgolj in izključno izkoriščanje po nosilcu pravice samem, je po oceni drugostopnega sodišča napačna. "Resna in dejanska" uporaba neke znamke na določenem trgu zato ni nujno le njena uporaba s strani nosilca. Na sodobnem trgu se nastopa na zelo različne in heterogene načine ter v raznih statusnih in pogodbenih povezavah. V tem kontekstu je treba razlagati tudi določbo 2.odst. 19.čl. Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (Ur.list RS št. 10/95 MP - v nadaljevanju cit. kot "TRIPS"). Določba res govori o uporabi znamke po drugi osebi pod nadzorom lastnika znamke. Vendar pa je 19.čl. TRIPS določba, ki želi postaviti meje omejitvam pravic zaradi neuporabe. Uporaba znamke po drugi osebi pod nadzorom nosilca znamke je postavljena kot meja, ki je zahteve po uporabi ne smejo preseči in pomeni zato maksimum omejevanja izključne pravice.

Minimum, po katerem bi "manj kot nadzorovana" uporaba znamke po tretji osebi pomenila neuporabo, z 19.čl. TRIPS ni postavljen.

Drugostopno sodišče razmerje med toženo stranko in družbo U. d.o.o. ocenjuje kot takšno, da izpolnjuje celo kriterije uporabe znamke "pod nadzorom". Prodaja izdelkov, že označenih z znamko, pomeni pravzaprav najvišji možni način kontrole uporabe znamke. Kdor zaradi nadaljnje prodaje kupi izdelek, označen z znamko, bo lahko na trgu uporabljal znamko le tako, kot je to determiniral njen nosilec (prodajalec blaga). Ob upoštevanju, da znamka vpliva na višjo ceno, bi bilo karkoli tretjega neracionalno. Da gre pri razmerju med tožencem in družbo U. d.o.o. za mnogo več kot za naključnega uvoznika nekega blaga, kaže njuna medsebojna pogodba. Določilo, po katerem tožena stranka brez dovoljenja U. sama ne sme nastopati na slovenskem trgu, je v pritožbi sicer postavljeno kot argument v prid stališčem tožeče stranke. Vendar pa velja ravno obratno. U. d.o.o. je tožena stranka izbrala za osebo, ki naj edina nastopa z njenim blagom (in znamko) na slovenskem trgu in iz tega nastopanja izključila celo samo sebe. Iz listinskih dokazov izhajajo nakupi čokoladnih izdelkov U. d.o.o. pri toženi stranki v tisočih kilogramov in nato nadaljnje prodaje teh izdelkov celi vrsti slovenskih kupcev. Vse to kaže na dejansko delujoče in očitno zelo obsežno razmerje ekskluzivne prodaje izdelkov, označenih z znamko tožene stranke. Strikten nadzor tožene stranke nad delovanjem U. d.o.o., ki ga pritožnica v njunem razmerju pogreša, bi bil značilen za razmerje z nezanesljivim in nepreizkušenim partnerjem. Pri takšnem je obseg delovanja na trgu in s tem izkoriščanja znamke praviloma majhen. Pritožnica s povdarjanjem nadzorne funkcije po oceni drugostopnega sodišča prihaja sama s seboj v kontradikcijo. Kot okoliščino, ob kateri bi bila uporaba znamke lahko izven pojma "neuporabe", postavlja nekaj, kar bi kazalo na nižjo stopnjo izkoriščanja dobrine.

Sodišče druge stopnje pravnega standarda "resne in dejanske uporabe" iz 1.odst. 90.čl. ZIL ne veže na nadzor nosilca znamke nad delovanjem tistega, ki z dobrino nastopa na nekem trgu. Povsem zadostuje že realizirani namen nosilca znamke, da naj nekdo z označenimi izdelki na trgu nastopa. Izven standarda iz 1.odst. 90.čl. ZIL bi bilo pravzaprav le takšno izkoriščanje, ki bi bilo bodisi neznatnega pomena ali pa bi predstavljalo kršitev pravic nosilca znamke. V obravnavanem primeru pa je očitno, da za takšno situacijo ne gre.

V zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom, po katerem naj bi znamka "J." prenehala za del proizvodov razreda 30, za preostale pa naj bi obveljala, sodišče druge stopnje težko kaj bistvenega doda argumentaciji, podani s strani prvostopnega sodišča. Tožeča stranka očitno zagovarja stališče, da se 1.odst. 90.čl. ZIL nanaša na neuporabo znamke za označevanje natančno določenih individualiziranih proizvodov. To nasprotuje že 1.odst. 22.čl. ZIL, ki govori o "vrsti blaga oziroma storitev". Drobljenje tega pojma na način, da bi se znotraj proizvodov iz razreda 30 iskalo neuporabo znamke za določene geometrijsko opredeljene slščice iz določenega materiala (npr. mentolove kroglice), nasprotuje sistemu zaščite znamk po klasifikacijskih razredih. Meja pristopa, kot ga zagovarja tožeča stranka, sploh ni. Tako bi nadaljnje drobljenje lahko dalo zaščito zgolj za določene kroglice določene dimenzije, določene barve ipd.

Razlago 1.odst. 90.čl. ZIL, po kateri bi se neuporaba znamke lahko ugotavljala za kaj manjšega od klasifikacijskega razreda, zato drugostopno sodišče zavrača. Glede na vse to pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo po 353.čl. ZPP zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1.odst. 165.čl. ZPP. Toženi stranki so priznani stroški argumentiranega in potrebnega odgovora na pritožbo ter sodna taksa zanj.