Jedro

V tem postopku je dokazana toženčeva odklonitev preizkusa alkoholiziranosti. To dejstvo ima po zavarovalnih pogojih za posledico izgubo pravic iz zavarovanja. Ker je zavarovalnica izplačala oškodovancu odškodnino iz toženčevega zavarovanja odgovornosti, je utemeljen regresni zahtevek zavarovalnice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožeči stranki 684.792 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Gre za povračilo zavarovalnici, ki je tretjemu oškodovancu izplačala odškodnino iz naslova toženčevega zavarovanja odgovornosti. Po prometni nesreči dne 30.12.1992 je toženec z odklonitvijo preizkusa alkoholiziranosti kršil zavarovalno pogodbo in s tem izgubil zavarovalne pravice, zaradi česar je utemeljen regresni zahtevek.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je vseskozi zatrjeval, da policista po nesreči nista zahtevala preizkusa alkoholiziranosti, policista G. B. pa še nikoli ni videl. Ob sestavi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni bil prisoten. Iz zapisnika je razvidno, da je napačno zapisan priimek toženca, ..., in da je toženčeva letnica rojstva napačno napisana 1958 namesto 1952. Sodišče prve stopnje, najkasneje pa sodišče druge stopnje, bi moralo upoštevati določilo četrtega odstavka 230. člena ZPP, da poda glede avtentičnosti listine izjavo organ, od katerega naj bi izvirala. Neuporaba te določbe je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe in posledično na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje samo sprejema dokazno oceno, da ni mogoče izključiti, da se policist B. ne bi odločil za preizkus alkoholiziranosti, glede na to, da toženec ni bil resneje poškodovan. Kako lahko sodišče druge stopnje to domneva, ko je sama priča B. izpovedal, da se ničesar ne spominja in je šele potem, ko je bil priči predočen zapisnik o alkoholiziranosti, razbral, da preiskovanec ni bil pripravljen opraviti preiskave. Zakaj policist B. toženca ni odpeljal v bolnico, če je bil z njim res v kontaktu, ostaja tako, kot vse okoliščine tega primera, povsem nerazčiščeno. Prav tako ostaja nerazčiščeno, če bi držalo, da je toženec odklonil preizkus alkoholiziranosti po izdihanem zraku, zakaj policist ni napisal odredbe za strokovni pregled. Dejstvo je, da bi pisna odredba o napotitvi na strokovni pregled morala obstajati, če bi bil strokovni pregled odrejen, saj to določa 291. člen Pravil za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve Republike Slovenije, ki so veljala tudi v letu 1992. Tudi glede tega vprašanja je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Revizija zato predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba ugotoviti, da je bila sodba, s katero je bil končan postopek pred sodiščem prve stopnje, izdana dne 13.1.1998, torej pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004). Po prehodni določbi 498. člena ZPP se postopek, na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo ZPP, nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po določbah tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Kakor nižji sodišči, je tudi revizijsko sodišče odločalo po določbah ZPP/77. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP/77), zato so brez pomena vse tiste revizijske trditve, ki gredo v tej smeri. V pretežnem delu revizija namreč obravnava vprašanja dejanskega stanja in dokazne ocene. Neupoštevno je revizijsko ocenjevanje posameznih dokazov in trditve o tem, kaj vse je v tem pravdnem postopku ostalo nerazčiščeno. Na dejansko stanje, kakršnega sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, je revizijsko sodišče vezano. Upošteva lahko le konkretno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pa trditve o zmotni uporabi materialnega prava.

Eden od odločilnih dokazov v tem postopku je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti toženca, ki je javna listina in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno (230. člen ZPP/77).

Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, vendar sta nižji sodišči ocenili, da toženi stranki tak dokaz ni uspel. V listini je ugotovljeno dejstvo, da je toženec odklonil preizkus alkoholiziranosti. Tega v revizijskem postopku s trditvami o napakah toženčevega imena in rojstne letnice v navedeni listini ni mogoče izpodbiti, saj gre za revizijsko navajanje novih dejstev, ki ni dovoljeno (387. člen ZPP/77). Neutemeljeno je tudi navajanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz četrtega odstavka 230. člena ZPP/77, češ da sodišče v zvezi z avtentičnostjo listine (zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti) ni pridobilo izjave organa, od katerega naj bi izvirala. Toženec s tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, storjeno na prvi stopnji, vendar take kršitve postopka v revizijskem postopku po prvem odstavku 385. člena ZPP/77 ni dovoljeno uveljavljati.

Toženec v reviziji tudi navaja, da imata sodbi sodišč druge in prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne moreta preizkusiti, saj niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, tisti razlogi, ki so navedeni, pa so nejasni in med seboj v nasprotju. Prav tako je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini listin in o izpovedbah v postopku. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so te trditve o postopkovnih kršitvah splošne in predstavljajo v bistvu prepis 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Revizijsko sodišče preizkuša izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni in na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (razen na kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki pa v obravnavani zadevi ni podana). Ker torej revident ni konkretno in opredeljeno navedel bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, revizijsko sodišče zaključuje, da je revidentovo uveljavljanje tega revizijskega razloga neutemeljeno.

Toženec uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, vendar ne navaja nobenih tehtnih navedb, katera materialnopravna določba naj bi bila zmotno uporabljena. Trditve o napačnem ravnanju policista v zvezi s preizkusom alkoholiziranosti, ki naj bi bilo v nasprotju z 291. členom Pravil za opravljenja pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 44/88), ne segajo na področje materialnega prava. Ugotovitve o ravnanju policista spadajo v sklop ugotavljanja dejanskega stanja, na konkretne revizijske očitke pa je opozoriti, da je ustrezne razloge o odredbi za strokovni pregled v svoji sodbi navedlo že prvostopenjsko sodišče. V tej pravdni zadevi je odločilno to, da je toženec kot zavarovanec zavaroval svojo odgovornost za škodo, povzročeno drugim v prometni nezgodi. Sestavina zavarovalnega razmerja med pravdnima strankama so tudi Pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-92, ki v 3.c točki prvega odstavka 3. člena določajo, da zavarovanec izgubi zavarovalne pravice v primeru, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola, šteje pa se, da je pod vplivom alkohola v primeru, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi alkoholiziranosti oziroma jo odkloni, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v trenutku nastanka prometne nesreče. V tem postopku je dokazana toženčeva odklonitev preizkusa alkoholiziranosti, to dejstvo pa ima pravno posledico izgube pravic iz zavarovanja (3. člen Pogojev AO-92). Zavarovalnica je izplačala oškodovancu odškodnino iz toženčevega zavarovanja odgovornosti, zato je po 95. členu v času nesreče veljavnega Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (ZTSPOZ, Uradni list SFRJ, št. 17/90 in 82/90) tožeča stranka upravičena do povračila od toženca, ki je kot sklenitelj zavarovanja izgubil zavarovalne pravice. Ugoditev regresnemu zahtevku zavarovalnice je zato materialnopravno pravilna in drugačna toženčeva revizijska trditev neutemeljena.

Revizijsko sodišče torej zaključuje, da niso podani v reviziji uveljavljani razlogi, zato je toženčevo revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).