Jedro

Ugotovitev sodišča, da naj bi pokojni I.M. oporoko pri odvetniku preklical, ne daje odgovora na vprašanje, ali je šlo za preklic oporoke na predpisan način, to je v skladu s 1. odst. 99. čl. Zakona o dedovanju. Tožena stranka bi morala v postopku dokazati poleg namena preklicati oporoko, tudi, da je bil preklic narejen v eni od oblik, predpisanih za sestavo oporoke. Glede na to, da listine o preklicu ni, pa analogno s 77. čl. ZD tudi, da je listina o preklicu obstajala, da pa je uničena, izgubljena, skrita ali založena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da naj bi bila pismena oporoka pred pričami z dne 19.5.2000 oporočitelja I.M. veljavna. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je namreč ugotovilo, da je zapustnik oporoko preklical. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki. V pritožbi navaja, da je bila ona tista, ki je bila napotena na pravdo s sklepom zapuščinskega sodišča in sicer zaradi dokazovanja veljavnosti oporoke, katero je imela le v kopiji. Kljub temu, da je tekom pravdnega postopka našla original oporoke in predlagala, naj to oporoko zapuščinsko sodišče razglasi, je sodišče pravdni postopek nadaljevalo zaradi ugotavljanja preklica oporoke, na katerega se je sklicevala tožena stranka. Po mnenju pritožbe pa bi moralo sodišče postopek prekiniti zaradi razglasitve oporoke. Po pridobitvi originala oporoke je situacija v pravdni tudi povsem drugačna, kot je bila prej, potrebno je dokazovati preklic oporoke in to v obliki, v kateri se lahko napravi oporoko. Toženca nista imela pisnega preklica oporoke, zato bi morala biti onadva napotena na pravdo. Ker pa je sodišče s pravdnim postopkom nadaljevalo, je bila tožeča stranka prisiljena v pravdi dokazovati negativna dejstva, to je, da preklic oporoke ni bil napravljen. Ugotavljanje preklica oporoke ni le dejansko temveč tudi pravno vprašanje, saj more biti preklic, če je namera o tem obstajala, narejen v ustrezni obliki. Pritožba pa očita sodbi sodišča prve stopnje tudi, da je ni mogoče preizkusiti, saj iz razlogov sodbe ni mogoče ugotoviti, da je bila oporoka preklicana, tako kot določata 1. in 2. odst. 99. čl. ZD, temveč le, da je oporočitelj razmišljal o morebitnem preklicu oporoke. Kršitev postopka pa je podana tudi zato, ker je sodišče zavrnilo zahtevek, ki je bil tako postavljen zaradi napotila zapuščinskega sodišča. Zavrnjen je bil torej zahtevek za ugotovitev veljavnosti pisne oporoke, kot je ta bila sodišču predložena. Po mnenju pritožbe ostaja nejasno, o čem je sodišče sploh sodilo. Tudi sicer je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je neutemeljeno odreklo vero vsem pričam, predlaganim s strani tožeče stranke. Po mnenju pritožbe obstajajo razlogi za dvom v verodostojnost tistih prič, ki jih je predlagala tožena stranka in so izpovedovale v korist te stranke. Izpoved priče J.J. je dvomljiva. Sicer pa sta tudi dve priči, delavki CSD, ki jima ni mogoče očitati zainteresiranosti oz. odreči verodostojnost, povedali, da je tožnica zapustnikovo stanovanje v dogovoru s CSD očistila in prebelila. Odziv zapustnika, glede na to, da je bil po naravi čudak, kljub temu ni bil dober. Ker se je želja po preklicu dogodila v zelo kratkem roku po sestavi oporoke, pa bi sodišče moralo tudi zelo tehtno presoditi izjavo odvetnika V., da se je s tem namenom res oglasil pri njem, da mu je bil izstavljen račun, vendar da mu je istočasno tudi rekel, da naj s preklicom še počaka, ker mora o njem razmisliti. Očitno tudi sam pri sebi ni bil popolnoma prepričan o preklicu. Odvetnik je kategorično izjavil, da preklic oporoke ni bil napravljen, ker stranka tega ni zahtevala. Na podlagi dokazne ocene po mnenju pritožbe ni mogoče zaključiti niti tega, ali je zapustnik preklic oporoke dejansko napravil, niti tega, ali je bil tak preklic po tretji osebi ali slučajno uničen. Predlaga razveljavitev sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču kršitev postopka, ki naj bi jo storilo s tem , ko je postopek tudi po predložitvi originala oporoke še naprej vodilo zaradi ugotavljanja veljavnosti pismene oporoke pred pričami, ki jo je I.M. sestavil 19.5.2000. Tožeča stranka je bila sicer res iz zapuščinskega postopka napotena na pravdo zaradi dokazovanja vsebine oporoke zato, ker je posedovala le njeno fotokopijo in ne originala, vendar tožbe potem, ko je original našla, ni umaknila. Tožena stranka pa se je v postopku ves čas branila s trditvijo, da naj bi I.M. oporoko preklical. V začetku postopka, ko originala oporoke še ni bilo, je preklic utemeljevala s tem, da oporoke ni in naj bi zato šlo za preklic oporoke z njenim uničenjem po 2. odst. 99. čl. ZD in navedla tudi razloge, ki naj bi zapustnika vodili k preklicu oporoke ter predlagala zaslišanje prič, katerim naj bi bil zapustnikov namen preklicati oporoko znan, v nadaljevanju postopka pa je vztrajala pri trditvi, da je bila oporoka preklicana. Ne drži, da je sodišče pri odločanju o zadevi izhajalo iz napačnega pravila o dokaznem bremenu. Sodišče je namreč potem, ko je bila originalna oporoka predložena, štelo, da je pokojni res sestavil pisno oporoko pred pričami, glede na trditve tožene stranke, da je bila ta preklicana, pa je v dokaznem postopku ugotavljalo, ali to drži in napravilo dokazni sklep (do katerega je prišlo po oceni izvedenih dokazov), da je bila oporoka dejansko preklicana.

Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovilo. Ugotovitev sodišča, da naj bi pokojni I.M. oporoko pri odvetniku preklical, namreč ne daje odgovora na vprašanje, ali je šlo za preklic oporoke na predpisan način, to je v skladu s 1. odst. 99. čl. Zakona o dedovanju. Ta določa, da lahko oporočitelj vselej prekliče oporoko ali v celoti, ali deloma, z izjavo, dano v katerikoli obliki, v kateri se po zakonu lahko napravi oporoka. Tožena stranka bi zato morala v postopku dokazati poleg namena preklicati oporoko, tudi, da je bil preklic narejen v eni od oblik, predpisanih za sestavo oporoke. Glede na to, da listine o preklicu ni, pa analogno s 77. čl. ZD tudi, da je listina o preklicu obstajala, da pa je uničena, izgubljena, skrita ali založena. Razlogov o teh odločilnih dejstvih prvostopenjska sodba nima, saj sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).