Jedro

14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in člen 358-11 ZPP: sodišče druge stopnje spremeni dokazno oceno brez obravnave.

Izrek

Revizija tožene stranke se glede izpraznitve in izročitve stanovanja (točka I/1 sodbe sodišča druge stopnje) zavrže. Reviziji tožeče stranke in reviziji tožene stranke v ostalem delu se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v preostalem delu razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora izprazniti in izročiti tožeči stranki triinpolsobno stanovanje št. 3 v I. nadstropju stanovanjske hiše v Mariboru s pripadajočim kletnim prostorom. Istočasno jo je tudi zavezalo, da mora tožeči stranki plačati 30.150 evrov v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega mesečnega obroka uporabnine v protivrednosti 450 evrov od 1.3.1997 dalje do 30.9.2002. Od 1.10.2002 dalje pa je tožena stranka dolžna plačevati tožeči stranki uporabnino v znesku 450 evrov mesečno v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije, določenem na dan plačila, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do dneva plačila. Zavrnilo pa je zahtevek po nasprotni tožbi, po kateri naj bi bila tožeča stranka dolžna nerazdelno plačati toženi stranki znesek 5,500.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi na znesek 1,050.000 SIT od 7.4.1990 dalje do plačila, na znesek 2,250.000 SIT od 2.2.1991 dalje do plačila, na znesek 2,250.000 SIT pa od 9.2.1991 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje pa je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je ob odločitvi, da je tožena stranka sporno stanovanje dolžna izprazniti in ga izročiti tožeči stranki, toženi stranki naložilo v plačilo znesek 23.366,25 evrov z zamudnimi obrestmi od zneska 697,50 evrov za čas od 19.5.1997, od zneska 348,75 evra za čas od 31.5.1997, od zneska 22.320 evrov pa za čas od 11.9.2002 do plačila, po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve priznavajo za hranilne vloge v DEM oziroma EUR na vpogled, vse v tolarski protivrednosti na dan plačila. Spremenilo je tudi odločitev o višini uporabnine, ki jo mora tožena stranka plačevati tožeči stranki od 1.10.2002 dalje tako, da je namesto zneska 450 evrov mesečno določilo znesek 348,75 evrov mesečno. Istočasno pa je sodišče druge stopnje ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki plačati znesek 5,550.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.2002 do plačila. V presežku je glede zamudnih obresti pred 12.11.2002 nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo.

Revizijo vlagata obe stranki. Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z določbo drugega odstavka 347. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z računsko operacijo, s katero je višino uporabnine za stanovanje sodišče druge stopnje iz zneska 450 evrov, kot ga je določilo sodišče prve stopnje, znižalo na znesek 348,75 evrov mesečno, je prišlo do spremembe dejanskega stanja, kot ga je v svoji sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče bi zato moglo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti in mu zadevo vrniti v novo sojenje, v skladu z določbo drugega odstavka 347. člena ZPP pa bi lahko samo razpisalo obravnavo in zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja samo ponovilo že izvedene dokaze. Procesno kršitev revizija vidi tudi v tem, da je sodišče druge stopnje nasprotni tožbeni zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, v celoti priznalo in tožeči stranki naložilo v plačilo znesek 5,500.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 12.11.2002 dalje. V tem obsegu je nerazumljivo stališče sodišča druge stopnje, da tožeča stranka ni zatrjevala predpravdnega pobotanja. Pobotanje je namreč tožeča stranka uveljavljala ves čas postopka, celo tedaj, ko tožena stranka še ni zahtevala povrnitve kupnine. Končno je taka ugotovitev sodišča druge stopnje celo v nasprotju z njenimi lastnimi razlogi o tem, da naj bi tožeča stranka sama štela, da se je vsa kupnina že pobotala z uporabnino, nateklo do 1.3.1997. Zahtevek tožeče stranke za plačilo uporabnine do 1.3.1997 je "preprosto ignoriran".

Tožena stranka v svoji reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, storjeno pred sodiščem druge stopnje (2. točka drugega odstavka 370. člena ZPP) ter zmotno uporabo materialnega prava. Zato predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, ki se nanaša na uporabnino in le podrejeno, naj se ta določi v znesku 200 DEM mesečno. Predlaga tudi, naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da bodo zamudne obresti od toženi stranki dolgovanega zneska takšne, kakor so bile navedene v nasprotni tožbi z dne 7.11.1996, podrejeno pa, da bodo prisojene od datuma vložitve te nasprotne tožbe, torej od 7.11.1996 dalje do plačila. Tožena stranka vztraja pri trditvi, da se je v oddanem stanovanju opravljala poslovna dejavnost tožene stranke in da je torej šlo za najem poslovnih prostorov. Ker najemna pogodba, sklenjena sicer za določen čas, ni bila posebej podaljšana, je treba šteti, da je obnovljena za nedoločen čas. Najemnina, kot je bila dogovorjena, se ni mogla spremeniti, ker pa je tožena stranka uporabljala samo dve sobi triinpolsobnega stanovanja, bi bila dolžna plačevati kvečjemu polovico najemnine, torej 200 DEM. Sicer pa je zahtevek na plačilo uporabnine poslovnih prostorov absolutno zastaral. Tožena stranka je sprva res zahtevala od tožeče stranke vrnitev kupnine v znesku 65.000 DEM v tolarski vrednosti, vendar je podrejeno postavila tudi zahtevek za vrnitev 5,500.000 SIT z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kakor so bili plačani. S tem v zvezi tožena stranka napravi izračun, po katerem bi bilo treba po pravilih vračanja (214. člen ZOR) prisoditi zakonite zamudne obresti od dneva postavljenega tolarskega zahtevka, torej od 7.11.1996 dalje. Sicer pa sodbi nižjih sodišč ne upoštevata stroškov, ki jih je tožena stranka imela z uporabo stanovanja (ogrevanje, elektrika in podobno).

Reviziji sta bili dostavljeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in strankama, ki pa druga drugi nista odgovarjali.

Revizija tožene stranke ni dovoljena, kolikor napada odločitev o izpraznitvi in izročitvi stanovanja, v ostalem pa sta reviziji utemeljeni.

S stališčem, da je bila dne 6.4.1990 med pravdnima strankama sklenjena najemna pogodba za oddajo poslovnih prostorov, ki naj bi bila kasneje podaljšana za nedoločen čas, tožena stranka glede na vsebino svoje revizijske trditvene podlage še vedno vztraja na stališču o obstoju utemeljene pravne podlage za uporabo stanovanja po 1.1.1991. Vendar pa revizija v tem obsegu ni dovoljena glede na določbo drugega odstavka 367. člena ZPP. V premoženjskih sporih je namreč revizija dovoljena le tedaj, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožeča stranka ob vložitvi tožbe vrednost spornega predmeta, nanašajočega se na izpraznitev in izročitev stanovanja, opredelila z zneskom 550.000 SIT, kar pa ne dosega prej omenjenega revizijskega praga. Res je, da je bila tožba vložena 13.11.1992, torej v času veljavnosti Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, ko je bila mejna vrednost, ki je dopuščala vložitev revizije, znatno nižja (80.000 SIT), vendar pa je bila sodba sodišča prve stopnje z dne 12.11.2002 izdana po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (veljavnem od 14.7.1999), kar glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP pomeni, da je glede dovoljenosti revizije potrebno uporabiti določbe ZPP/99. Revizija torej v tem obsegu po povedanem ni dovoljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče po določbi 377. člena ZPP zavrglo.

V ostalem pa revizija tožene stranke sicer utemeljeno očita izpodbijani sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, čeprav je navedena kršitev (v smeri določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 358. člena ZPP) določneje opredeljena v reviziji tožeče stranke. Slednja je svoje revizijske trditve v navedeni smeri tudi podrobno argumentirala.

Pravdni stranki sta dne 6.4.1990 sklenili kupoprodajno predpogodbo za triinpolsobno stanovanje v Mariboru, ki pa je bila razdrta. Med strankama ni spora, da je tožena stranka deloma izpolnila svojo obveznost s plačilom kupnine v skupnem znesku 65.000 DEM, zaradi česar ima po določbi drugega odstavka 132. člena ZOR pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Po določbi četrtega odstavka 132. člena ZOR pa je tožena stranka dolžna povrniti koristi, ki jih je imela od uporabe stanovanja. Obe pravdni stranki imata torej pravico zahtevati vrnitev danega, za kar veljajo pravila za vzajemno vračanje, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb (tretji odstavek 132. člena ZOR). Nasproti si glede na procesno ravnanje pravdnih strank stojita dva zahtevka: na eni strani zahtevek tožeče stranke na plačilo uporabnine za stanovanje od 1.1.1991 dalje, na drugi strani pa zahtevek tožene stranke na vrnitev kupnine - oboje z zahtevkom na plačilo zamudnih obresti. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje napravijo navedeni obračun na podlagi deviznega pobotanja: oba zahtevka, torej zahtevek na vrnitev plačane kupnine in zahtevek na plačilo uporabnine, po svojem izvoru temeljita na tuji valuti, saj je bila tudi višina najemnine s pogodbo z dne 6.4.1990 dogovorjena v nemških markah. Uporaba določbe 132. člena ZOR, ki se nanaša na vzajemno vračanje, zaradi načina izvedbe poračunavanja medsebojnih terjatev - ne glede na to, da je tožena stranka svoj zahtevek kasneje spremenila s pretvorbo v tolarsko vrednost - omogoča zaradi enostavnejšega in enakovrednega obravnavanja obeh terjatev obojestransko devizno primerjavo. Sodišče prve stopnje je to storilo z upoštevanjem izvedenskega mnenja in dejanskimi ugotovitvami o tem, kolikšna je bila uporabnina najetega stanovanja za vsak mesec - to pa je končno omogočilo ugotovitev datuma, do katerega naj bi se terjatvi pravdnih strank medsebojno pobotali (1.3.1997).

Glede opisanega načina medsebojnega poračunavanja terjatev revizijsko sodišče - v nasprotju z revizijo tožene stranke - ne najde nepravilnosti. Obračun vsebuje prvine materialnega prava (132. člen ZOR), upošteva pa tudi procesno situacijo, v kateri je prišlo do večkratnih modifikacij zahtevkov na obeh straneh in celo ugovarjanja v pobot. Izpodbijana sodba pa je v tej smeri obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP na dveh ravneh. Po eni strani brez jasnih in razumljivih razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) vsebinsko zavrne medsebojni obračun za obdobje od 1.1.1991 do 1.3.1997 in s tem - ko v celoti dosodi utemeljenost nasprotnega tožbenega zahtevka - tožečo stranko prikrajša za pravico do uporabnine stanovanja za navedeno obdobje. Revizija tožeče stranke v tej smeri utemeljeno opozarja na nasprotje med razlogi, zapisanimi v izpodbijani sodbi, ko ta po eni strani zatrjuje, da tožeča stranka zahtevka iz naslova "predpravdnega pobotanja ni postavila, po drugi strani pa, da je "sama štela, da se je vsa toženkina kupnina že pobotala z uporabnino, nateklo do 1.3.1997, zaradi česar je bilo zahtevano plačilo uporabnine za čas od takrat dalje". Navedeni razlogi so torej nejasni, v medsebojnem nasprotju, posegajo pa tudi v dejanske ugotovitve, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje v smeri obračuna med vplačano kupnino in neplačano uporabnino do 1.3.1997. Po drugi strani pa je sodišče druge stopnje poseglo v dejanske ugotovitve, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, te pa se nanašajo na višino uporabnine za stanovanje glede na vrsto in način njegove rabe. V tej smeri gre za dejanska vprašanja in torej za oceno izvedenih dokazov. Revizija tožeče stranke ima prav, ko izpodbijani sodbi očita, da je z novo računsko operacijo spremenilo dejansko stanje, ki ga je v svoji sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje. Po določbi 1. točke prvega odstavka 358. člena ZPP namreč sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje - poleg drugega - tedaj, če ugotovi na podlagi obravnave drugačno dejansko stanje, kot pa je ugotovljeno v sodbi prve stopnje (če na podlagi 355. člena ZPP zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja ne ukaže ponovne dejanske presoje z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, zakaj šteje, da je tožena stranka ves čas uporabljala celotno triinpolsobno stanovanje za poslovno dejavnost, zaradi česar je tudi sprejelo izvedensko mnenje o tem, da pravična odmena za tako uporabo predstavlja znesek 450 evrov mesečno. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je uporabljala samo (večji?) del stanovanja za poslovno dejavnost, vendar je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožeča stranka dokazala, da je stanovanje bilo s popolnim odvzemom iz njene posesti v celoti uporabljeno v skladu z namenom poslovne dejavnosti.

Opisani procesni kršitvi že sami po sebi narekujeta ugoditev reviziji tožeče stranke (prvi odstavek 379. člena ZPP), reviziji tožene stranke pa le v obsegu, kolikor se tudi ta sklicuje na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Ker sta bili kršitvi storjeni pred sodiščem druge stopnje, je bilo treba z razveljavitvijo njegove sodbe zadevo vrniti temu sodišču v novo odločanje.

Sodišče druge stopnje naj ob reševanju pritožbe tožene stranke znova preizkusi sodbo sodišča prve stopnje - posebej tudi v njenem zavrnilnem delu. Upoštevati bo treba, da je tožeča stranka z zadnjo modifikacijo tožbenega zahtevka že opravila poračun z uporabnino do 1.3.1997, da pa je od tedaj dalje zahtevala plačilo uporabnine v skladu s stališčem, da je tožena stranka uporabljala celo stanovanje in da izračunu izvedenca pravdni stranki pravzaprav nista ugovarjali. Pri tem devizni poračun medsebojnih terjatev pravdnih strank ni materialnopravno napačen, in sicer ne glede na modificirani tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Izračun višine uporabnine za stanovanje po razlogih sodbe sodišča prve stopnje temelji na izvedenskem mnenju, ki sta ga sprejeli obe stranki in iz katerega je sodišče prve stopnje izpeljalo ugotovitev, da je tožena stranka za poslovne namene uporabljala celotno stanovanje. Če bo sodišče druge stopnje podvomilo v dokazno presojo, po kateri naj bi tožena stranka za poslovne namene uporabljala celotno stanovanje, bo v tej smeri imelo možnost postopanja po drugem odstavku 347. in 348. členu ZPP ali pa po 355. členu ZPP.

Sicer pa je zadeva materialnopravno in procesno že toliko razčiščena, da ostaja odprto le vprašanje vrste in načina rabe spornega stanovanja. Po stališču, ki ga sprejema izpodbijana sodba, po katerem bi uporabnina za stanovanje mogla biti nižja zaradi morebitnega dvojnega načina rabe, pa bi se moglo zgoditi, da bi izplačani znesek kupnine mogel poračunati daljše obdobje (ki ga sicer sodba sodišča prve stopnje z enotno ceno uporabe 450 evrov mesečno postavlja v obdobje od 1.1.1991 do 1.3.1997).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.