Jedro

Pridržek lastninske pravice je upravičenje oziroma jamstvo, ki ga pravni red daje prodajalcu, zaradi česar se kupec nanj ne more sklicevati in ga tudi ne uveljavljati, pač pa je prodajalec tisti, ki ima izbiro, da zahteva bodisi izpolnitev obveznosti (plačilo kupnine) bodisi vrnitev stvari.

Trditveno breme pomeni, da mora vsaka stranka navesti tista pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek ali prenehanje pravice. Dokazni predlog pa mora biti oprt na konkretne trditve. Navedeno pomeni, da bi morala tožena stranka konkretizirano pojasniti, kdo, s kom in kdaj se je dogovoril kaj takšnega, česar pa ni storila. Namesto tega je predlagala le dokazna sredstva (dokaze), ne da bi prej postavila relevantne in konkretizirane trditve o dejstvih, ki naj bi se dokazala s temi dokaznimi sredstvi. Zaradi tega se kot pravilno izkaže ravnanje sodišča prve stopnje, ki je predlagane dokaze zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1430,22 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 13212/2009 z dne 12.2.2009 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki je v odgovoru na pritožbo nasprotovala navedbam v pritožbi ter predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo, št. 02/2008, s katero se je tožeča stranka kot prodajalka toženi stranki kot kupcu zavezala dobavljati cement, tožena stranka pa se je zavezala, da bo kupljeno blago plačala. Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se tičejo dobave blaga in tega, da blago ni imelo napak oziroma, da le-te niso bile grajane, pač pa ponavlja dotedanje navedbe o pridržku lastninske pravice ter iz le-te zatrjevano dolžnost tožeče stranke zahtevati vrnitev dobavljenega blaga od tožene stranke pred vložitvijo predloga za izvršbo. Pritožbena ponavljanja dotedanjih navedb ne morejo izpodbiti pravilnih, jasnih in argumentiranih razlogov, iz katerih je sodišče prve stopnje ta ugovor zavrnilo, zato se višje sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Pri tem zgolj ponovno opozarja na pravilno izhodišče izpodbijane sodbe, da je pridržek lastninske pravice upravičenje oziroma jamstvo, ki ga pravni red daje prodajalcu, zaradi česar se kupec nanj ne more sklicevati in ga tudi ne uveljavljati, pač pa je prodajalec tisti, ki ima izbiro, da zahteva bodisi izpolnitev obveznosti (plačilo kupnine), bodisi vrnitev stvari.

6. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na dogovor, po katerem naj bi obstajala dolžnost tožeče stranke, da od tožene stranke zahteva vrnitev blaga pred sodnim uveljavljanjem svoje terjatve in naslova kupnine po pogodbi. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da takšna navedba nima opore v pogodbenih določilih, za s strani tožene stranke zatrjevani dogovor pa ni podana zadostna trditvena podlaga. Trditveno breme pomeni, da mora vsaka stranka navesti tista pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek ali prenehanje pravice. Dokazni predlog pa mora biti oprt na konkretne trditve (1. odstavek 7. člena ZPP). Navedeno pomeni, da bi morala tožena stranka konkretizirano pojasniti, kdo, s kom in kdaj se je dogovoril kaj takšnega, česar pa ni storila. Namesto tega je predlagala le dokazna sredstva (dokaze), ne da bi prej postavila relevantne in konkretizirane trditve o dejstvih, ki naj bi se dokazala s temi dokaznimi sredstvi. Zaradi tega se kot pravilno izkaže ravnanje sodišča prve stopnje, ki je predlagane dokaze zavrnilo. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, ki so po njegovem mnenju potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev, zaradi česar je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza z zaslišanjem nepravilno zavrnilo.

7. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo.