Jedro

V primeru, ko je sklep o plačevanju povišanega prispevka v rezervni sklad sprejet zaradi realizacije načrtovanih vzdrževalnih del, za njegov sprejem zadošča, soglasje etažnih lastnikov, ki imajo več kot 50 % deležev na skupnih delih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 172446/2010 z dne 16.12.2010 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 483,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2010 dalje in v tretjem odstavku izreka za znesek 29,71 EUR (I. točka izreka). Razveljavljen pa je ta sklep v prvem odstavku izreka za znesek 102,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.2010 dlje in v tretjem odstavku izreka za znesek 56,29 EUR in je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 116,34 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del (I. in III. točko izreka) se pritožuje prvi toženec. Uveljavlja dva pritožbena razloga: napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve postopka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritrjuje stališču, da upravnik ni legitimiran v svojem imenu in za svoj račun izterjati prispevka v rezervni sklad. Ne soglaša pa s stališčem, da je tožeča stranka materialno upravičenje pridobila s 3. členom Aneksa k pogodbi o upravljanju upravniških storitev. Sklicuje se na 48. čl. Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ-1) in 118. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določata, da je upravnik zastopnik in ni upravičen v svojem imenu uveljavljati prispevka v rezervni sklad. Sklicuje se na pravno teorijo in odločbe VSL II Cp 2380/2010, I Cp 4063/2009, II Cp 357/2010, I Cp 3856/2010, I Cp 1716/2010. Meni, da zahtevek ni postavljen skladno s 3. čl. Aneksa. Manjka navedba, da se terjatev iztožuje v korist vsakokratnih etažnih lastnikov. Etažni lastniki v sodbi niso niti omenjeni. Zgolj iz obrazložitve, ki pa ne postane pravnomočna, je razvidno, da je predmet spora terjatev v rezervni sklad. Odstopa materialnih upravičenj ni mogoče interpretirati kot zbiranja sredstev rezervnega sklada. Vztraja pri trditvi o ničnosti takega razpolaganja s sredstvi rezervnega sklada in se sklicuje na svoja stališča iz prve pripravljalne vloge. Kakršnokoli razpolaganje s sredstvi rezervnega sklada, predvsem pa prenašanje terjatev do etažnega lastnika, je nično. Opozarja, da je sodišče ignoriralo sodno prakso. Meni, da Aneks ni bil pravno veljavno sprejet. Pritrjuje ugotovitvi o nepravilnostih pri vabljenju na zbor etažnih lastnikov dne 17.3.2009 in dne 2.4.2009, vročitvi predloga aneksa etažnim lastnikom šele tik pred zborom, ki se je vršil 2.4.2009. Ne soglaša pa z zaključkom, da je bil Aneks kljub tem pomanjkljivostim veljavno sprejet. Zatrjuje kršitev materialnega prava glede sklica zbora etažnih lastnikov in vsebine vabila. Opozarja, da ni ugotovljeno, kdaj so etažni lastniki Aneks podpisali in se sklicuje na 35. čl. SZ-1. Kršeni so bili tudi 36., 37. in 38. čl. SZ-1, ker iz vabila vsebina Aneksa ni razvidna. Opozarja, da je bil zapisnik zbora z dne 2.4.2009 etažnim lastnikom vročen po več kot 60. dneh. Nepojasnjeno je, na čem sloni ugotovitev, da je Aneks podpisalo več kot 50 % etažnih lastnikov. Razen tega je ta ugotovitev nedoločna, zato je podana bistvena kršitev postopka. Sodišče se ni opredelilo niti do tega, da obstaja več enakih popisnih listov. Če je šlo za podpisovanje na zboru etažnih lastnikov, je predvidena le ena popisna lista. Nekateri lastniki so se na prvi popisni listi podpisali sami, na drugi pa po pooblastilu, zato so upoštevani dvakrat. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da Aneks etažnim lastnikom ni bil vročen. Meni, da se sodišče pridružuje ignoranci tožeče stranke. Sklicuje se na 33. čl. Ustave RS. Graja ugotovitev, da celovita rekonstrukcija ni bila izvedena. Sklicuje se na pogodbo z JP X, na prenovo fasade in strehe, o čemer se sodišče sploh ni izreklo. Sklicuje se na 5. čl. Pravilnika za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka, s katerim je definirana celovita rekonstrukcija. Meni, da dokazi kažejo na celovito rekonstrukcijo. Tudi ugotovitev o sprejemu sklepa o povišanem prispevku v rezervni sklad označuje za napačno in ponovno opozarja na napake pri sklicu zbora etažnih lastnikov za dne 17.3.2009 in za dne 2.4.2009. Opozarja na drugačno odločitev v še nepravnomočni zadevi V P 958/2011 in na stališče iz sklepa VSL I Cp 4466/2010. Sklicuje se na zbor etažnih lastnikov z dne 3.3.2011, na katerem je bilo sklenjeno, da se vplačana sredstva rezervnega sklada prenesejo na prostovoljni investicijski sklad. Tudi če bi bil sklep o povišanem prispevku veljavno sprejet, podlaga za plačilo ne obstaja več. Opozarja, da je pri izračunu prispevka za garažo količnik 0,5 upoštevan samo za leto 2009, za ostala leta pa ne. Ker ga upošteva celo tožeča stranka sama, je odločeno preko tožbenega zahtevka. Skupni mesečni prispevek za stanovanje in garažo zato znaša 13,23 EUR mesečno in ne 14,78 EUR, kot ugotavlja sodišče. Meni, da se pri argumentiranju odločitve o plačilu zamudnih obresti sodišče nepravilno sklicuje na 378. čl. Obligacijskega zakonika. Ker bi upravnik sredstva moral naložiti v banki, in ker gre za akontacijo za bodoča vzdrževana dela, plačilo zamudnih obresti ni utemeljeno. Na depozite se plačujejo obresti po obrestni meri okrog 1 %, medtem ko je obrestna mera zamudnih obresti čez 8 %. Zatrjuje kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do vseh dejstev in dokazov, nekatere ugotovitve pa so oprte na dejstva, ki niso izkazana. Meni, da bi vplačila v rezervni sklad tožeča stranka morala znižati tistim lastnikom, ki so podali izjavo, da se najemnina vplačuje v rezervni sklad. Tožena stranka je odstopno izjavo podala 1.8.2005. Z obvestilom z dne 7.1.2008 je izkazano, da tožeča stranka najemnino pobira. Sodišče tožeče stranke ni pozvalo, da posreduje dokumentacijo o najemnini, kar je tožena stranka predlagala. Kljub nesporno izkazani prenovi ogrevalnega sistema se sodišče ni opredelilo do zahteve tožene stranke, da se sredstva, ki se na podlagi pogodb direktno plačujejo JP X, odštejejo od stroškov rezervnega sklada. Podlaga za to je v prvem odstavku 44. čl. SZ-1, ki določa, da se sredstva rezervnega sklada uporabijo tudi za dela, vezana na učinkovitejšo rabo energije. Meni, da mora biti odločitev o stroških postopka razuma, življenjska in pravična. Trdi, da bi pravilna interpretacija 154. čl. ZPP privedla do odločitve, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Tožeča stranka, ki je nastopala po odvetniku, ima višje stroške od tožene. Nepravično bi bilo stroške tožeče stranke prevaliti na toženo stranko, ki ne more obračunati stroškov po tarifi. Meni, da sodišče podpira nezakonite in negospodarne odločitve upravnika, ker meni, da nepravilnosti pri uporabi rezervnega sklada na obveznost tožene stranke ne vplivajo. Opozarja na privilegiran položaj upravnikov in posebno tožeče stranke

3. Tožeča stranka je na pritožbo dogovorila. Sklicuje se na odločbe VSL II Cp 4955/2010, II Cp 1178/2011, I Cp 3667/2011, v katerih so zavzeta enaka stališča kot v obravnavani zadevi. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožuje le prvi toženec, zato je sodba, kolikor se nanaša na drugega toženca, že pravnomočna in ni predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. M. K. v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da se obveznost nalaga samo njemu. S 1. točko izreka je do višine 483,18 EUR z obrestmi v veljavi vzdržan sklep o izvršbi, ki obveznost plačila nalaga obema – M. K. in J. K.. Sodba je bila vročena B. K., ki sta jo oba toženca pooblastila za zastopanje v tem postopku. Dejstvo, da prvostopenjsko sodišče kot drugo toženo stranko v sodbi ne navaja J. K., ampak B. K., je rezultat očitne pomote, ki je odpravljiva in je bila že odpravljena (328. čl. ZPP).

6. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. čl. ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. V sporu majhne vrednosti izdana sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. čl. ZPP). Tako je bil pritožnik s pravnim poukom tudi poučen. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. čl. ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

7. Sredstva rezervnega sklada so skupno premoženje etažnih lastnikov (drugi odstavek 119. čl. SPZ). Gre za namensko zbrana sredstva, ki zagotavljajo vzdrževanje solastne ali skupne stvari v takem stanju, da služi svojemu namenu. Zaradi take narave sredstev rezervnega sklada obstajajo kogentna pravila glede rokovanja s temi sredstvi in glede njihove uporabe (119. čl. SPZ). Sredstva morajo vplačevati etažni lastniki (119. čl. SPZ, tretji odstavek 44. čl. in prvi odstavek 42. čl. SZ-1), z njimi pa gospodari upravnik (prvi odstavek 43. čl. SZ-1). Kot skupni lastniki teh sredstev lahko etažni lastniki od tistega od njih, ki jih ne vplačuje, zahtevajo, da to stori. Sredstva morajo biti vplačana, ni pa predpisan način pridobitve teh sredstev od neplačnika. Nobenega razloga zato ni, da etažni lastniki svoje materialno upravičenje prenesejo na drugo osebo. Določilo 119. čl. SPZ in določila SZ-1, ki opredeljujejo pravno naravo teh sredstev in omejujejo oz. določajo način njihove uporabe (41. čl. do 47. čl. SZ-1), niso ovira za prenos materialnega upravičenja. Ta določila omejujejo etažne lastnike pri uporabi teh sredstev in pri razpolaganju z njimi ter jih obvezujejo, da sredstva zbirajo, upravniku pa diktirajo način rokovanja z njimi. Nobene ovire pa ni, da na upravnika prenesejo tudi materialno upravičenje za zbiranje teh sredstev – pravico, da od tistega od etažnih lastnikov, ki sredstev ne vplačuje, v sodnem postopku zahteva plačilo teh sredstev. V primeru prenosa materialnega upravičenja upravnik sredstva rezervnega sklada lahko uveljavlja v svojem imenu – upravičenje etažnih lastnikov preide na upravnika (aktivna legitimacija). V tem primeru materialno pravo, ki utemeljuje tožnikovo pravico, niso zakonske določbe, ampak so to pogodbene določbe – pogodbeno materialno pravo. Nobenega dvoma pa ni, da zakon upravniku ne daje aktivne legitimacije za uveljavljanje sredstev rezervnega sklada. Pravilno je tudi pritožbeno stališče, da je z 48. čl. SZ-1 upravnik opredeljen zgolj kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov.

8. S tem, ko je tožnik uveljavil sredstva rezervnega sklada od neplačnika, ni prišlo do razpolaganja s temi sredstvi. Predmet obravnave je zbiranje sredstev rezervnega sklada, ki pa morajo biti res porabljena na predpisan način (44. čl. SZ-1). Kako je dolžan upravnik s prejetimi sredstvi rokovati, je predpisano s kogentnimi določbami. Če jih ne bi spoštoval mu preti kazenska in civilna sankcija. Kazensko in civilno je odgovoren za rokovanje s sredstvi rezervnega sklada. Upravnik je torej tisti, ki v primeru nespoštovanja teh pravil lahko krši zakonska določila; zgolj s tem, da je ta sredstva v pravdnem postopku uveljavil, materialno pravo ni kršeno. Kakšne račune in koliko računov vodi, katerega od njih je že zaprl, ni pravno pomembno dejstvo.

9. Tožeča stranka (upravnik) trdi, da so etažni lastniki večstanovanjske hiše X. materialnopravno upravičenje za uveljavljanje vplačil v rezervni sklad prenesli nanj s 3. členom Aneksa št. 1 z dne 2.4.2009 k pogodbi o opravljanju upravniških storitev z dne 1.7.2005 (v nadaljevanju Aneks; dokaz A 27). Tožena stranka temu oporeka – meni, da to določilo ni oblikovano tako, da bi do prenosa prišlo. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, ki sporno določilo razlaga kot materialnopravni prenos upravičenja za uveljavljanje prispevka v rezervni sklad od etažnih lastnikov na upravnika. Že z jezikovno razlago je ugotovljivo, da je na upravnika (tožečo stranko) prenešeno upravičenje, da v svojem imenu ta prispevek od neplačnikov uveljavi. Tudi uporaba drugih razlagalnih metod ne pripelje do drugačnega rezultata. Logično je, da so s to spremembo pogodbe o upravljanju etažni lastniki želeli na upravnika prenesti pravico do uveljavitve prispevka, kajti pooblastilo, da to stori v njihovem imenu, ima kot njihov zastopnik že na podlagi zakona. V utemeljitev stališča, da gre za nično določilo, se pritožnik sklicuje na svoje navedbe v pripravljalni vlogi, kar ne zadošča. Ta pritožbeni očitek je zato nepreverljiv.

10. Pritožbena trditev o nesklepčnosti zahtevka je nerazumna. Nesklepčna je lahko tožba (če iz trditev ne izhaja z zahtevkom uveljavljana posledica) in ne tožbeni zahtevek. Zahtevek je lahko nepravilno postavljen, kar pa v obravnavanem primeru ni podano. Gre za klasičen dajatveni zahtevek, s katerim se uveljavlja denarna terjatev. Načina izpolnitve (plačilo na račun rezervnega sklada), ni nujno potrebno navajati v tožbenem petitu oz. izreku sodbe. Zaradi prenosa materialnega upravičenja je do izpolnitve upravičen upravnik – tožeča stranka (prvi odstavek 280. čl. Obligacijskega zakonika). Nobena od pravdnih strank ne trdi, da so si etažni lastniki ob prenosu materialnega upravičenja pridržali izpolnitev oz. določili, da se izpolnitev opravi med strankama obligacijskega razmerja. Nobene ovire zato ni, da upravnik sredstva rezervnega sklada pridobi na svoj račun; njegova naloga pa je, da ta sredstva hrani na ločenem računu (tretji odstavek 42. čl. SZ-1). Tudi etažni lastniki, ki prispevek v rezervni sklad prostovoljno plačujejo, ga običajno plačujejo na upravnikov račun. Iz tožbenih trditev in razlogov sodbe je jasno razvidno, da so predmet uveljavljanja sredstva rezervnega sklada. Ni potrebno, da bi bilo to navedeno tudi v tožbenem petitu oz. izreku sodbe.

11. Neutemeljen je očitek o odstopu od sodne prakse, saj je tudi v številnih drugih zadevah zavzeto enako stališče, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. O tem, da etažni lastniki svoje materialno upravičenje lahko prenesejo na upravnika, pa obstaja tudi načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 18.12.2001. 12. Aneks št. 1 z dne 2.4.2009 k pogodbi o opravljanju upravniških storitev z dne 1.7.2005 je bil pravno veljavno sklenjen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so ga podpisali etažni lastniki, katerih deleži na skupnih delih predstavljajo več kot 50 % solastniških deležev. To dejstvo je zaradi omejenih pritožbenih razlogov za pritožbeno sodišče danost, sicer pa temu dejstvu pritožnik niti ne ugovarja. Ker je z Aneksom dopolnjena pogodba o upravljanju, morajo biti pri sklenitvi Aneksa upoštevana pravila za sklenitev pogodbe o upravljanju, predpisana s 53. čl. SZ-1. Pogodba je sklenjena, ko jo podpiše upravnik in toliko etažnih lastnikov, kot je potrebno za sprejem sklepa o določitvi upravnika, to pa je polovica (drugi odstavek 53. čl. ter prvi in drugi odstavek 25. čl. SZ-1). Zadošča ugotovitev o podpisu etažnih lastnikov, katerih deleži na skupnih delih predstavljajo več kot polovico deležev na skupnih delih. To je limit, s katerim zakon determinira veljavnost pogodbe, v tem postopku pa pravno pomembno dejstvo. Očitek o kršitvi postopka zaradi „nedoločne ugotovitve“ pravno pomembnega dejstva zato ni utemeljen. Da bi podpisi na Aneksu ne bili pristni, tožena stranka ni zatrjevala. Njen, v III. točki prve pripravljalne vloge izražen sum, da so bila pooblastila, ker so izpisana z isto pisavo, pridobljena naknadno, pa pristnosti podpisov celo pritrjuje. Čas izdelave pisnega pooblastila za presojo pristnosti podpisov ni pomemben. Posebna obrazložitev v zvezi s pomislekom o naknadnem podpisovanju pooblastil za podpis Aneksa zato ni bila potrebna. Rok, v katerem etažni lastniki pogodbo podpisujejo, ni predpisan. Aneks je torej pravno veljavno sklenjen, ker ga je poleg upravnika podpisalo zadostno število etažnih lastnikov. Ker je podpisan, ni pomembno, kako so pred podpisom etažni lastniki na zborih in s podpisovanjem listine oblikovali svojo voljo o spremembi pogodbe o upravljanju oz. sklepanju aneksa k tej pogodbi. Toženca sta se s predlogom Aneksa seznanila že v času priprav na njegovo sklenitev (pred zborom etažnih lastnikov, ki je bil izveden dne 2.4.2009), vendar ga nista podpisala. Kljub temu Aneks učinkuje tudi na njun pravni položaj, saj njegova veljavnost zaradi celovite ureditve razmer z upravnikom ne more biti prepuščena interesom posameznikov (četrti odstavek 53. čl. SZ-1). Nedoslednosti, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v zvezi s sklicem zbora lastnikov in pri podpisovanju listine (35. in 36. čl. SZ-1), na odločitev ne vplivajo. Ker je bil Aneks podpisan pred začetkom tega pravdnega postopka, je bil tožnik že ob uvedbi postopka legitimiran za uveljavljanje zahtevka.

13. Zahtevek za plačilo povišanega prispevka v rezervni sklad za čas do leta 2009 je zavrnjen, ker po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožeča stranka ni dokazala, da sta bila sklepa etažnih lastnikov v letih 2005 in 2007 sprejeta z ustrezno večino. Izkazano pa je, da so etažni lastniki, ki imajo več kot polovico deležev na skupnih delih, sklep o povečanem plačilu v rezervni sklad sprejeli na zboru dne 2.4.2009. Ugotovljeno je, da na podlagi Pravilnika o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka (Ur. list RS 11/2004; v nadaljevanju Pravilnik) mesečna obveznost tožencev znaša 14,78 EUR. Sklep o povišanem prispevku v rezervni sklad je bil sprejet, ker so zanj glasovali etažni lastniki, katerih deleži na skupnih delih znašajo več kot 50 %. Ker gre za ukrep, sprejet zaradi realizacije načrtovanih vzdrževalnih del, za njegov sprejem zadošča, da so zanj glasovali etažni lastniki, ki imajo več kot 50 % deležev na skupnih delih. Tak delež je predpisan za odločanje o načrtu vzdrževanja, ki se šteje za posel rednega upravljanja (41. čl. v zvezi s tretjim odstavkom 26. čl. in prvim odstavkom 25. čl. SZ-1). V načrtu vzdrževanja etažni lastniki določijo tudi način zagotovitve denarnih sredstev, zato je tudi zanj predpisana zgoraj navedena večina, potrebna za sprejem sklepa. Ker gre za začasen ukrep, ki se sprejema za najmanj eno leto in največ pet let (prvi odstavek 26. čl. SZ-1) in ker se vplačana sredstva vrnejo etažnim lastnikom z vložkom v skupne dele, ne gre za poseg v lastninsko pravico. Gre za ukrep, potreben zaradi varstva premoženja, ki pripada skupnosti vsakokratnih lastnikov. Ukrep je potreben zaradi varstva interesov skupnosti v zvezi s stanovanjem, ki je pogoj za uresničevanje pravice do svojega doma, varovane z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Zaradi sprejetega sklepa o povišanem prispevku za leto 2009, za katerega je izkazan tudi načrt vzdrževanja (plan vzdrževalnih del), sta toženca v rezervni sklad dolžna vplačati šest mesecev po 26,47 EUR in šest mesecev po 19,85 EUR. S 116. čl. SPZ je predvideno trajno oz. dolgotrajno oblikovanje rezervnega sklada nad predpisanim minimumom, s čemer morajo soglašati etažni lastniki, ki imajo več kot tri četrtine solastniških deležev. V obravnavni zadevi ne gre za tak primer.

14. Ugotovitev, da z vzdrževalnimi deli ni bila izvedena celovita rekonstrukcija, zaradi katere oblikovanje rezervnega sklada ne bi bilo potrebno, je dejanska ugotovitev, ki zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku. Sodišče se je opredelilo do vseh trditev, ki jih v zvezi s celovito rekonstrukcijo tožena stranka uveljavlja v VII. točki prve pripravljalne vloge, podrobneje pa opredelila v drugi pripravljalni vlogi. Tudi fasada se omenja (23. čl. obrazložitve). Ker ni bilo ugotovljeno, da bi bila opravljena že vsa potrebna investicijska vzdrževalna dela, ni pogojev za odpravo rezervnega sklada oz. prispevkov v ta sklad za čas petih let (5. čl. in prvi odstavek 6. čl. Pravilnika).

15. Zbor etažnih lastnikov za dne 3.3.2011 je bil sklican po obdobju, na katerega se nanaša iztoževana terjatev. Na tem zboru sprejeti sklep št. 6 se ne nanaša na zbiranje sredstev rezervnega sklada, ampak na razpolaganje z njimi, zato ne more vplivati na dolžnost vplačevanja v rezervni sklad za čas do leta 2010. .

16. Z očitkom, da je prispevek za garažo zaradi neupoštevanja faktorja 0,5 previsoko obračunan, pritožnik graja ugotovljeno dejansko stanje. Ker pravilnost ugotovitve dejanskega stanja ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku, se do teh pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Tudi če bi sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ne bi bila podana absolutna bistvena kršitev postopka, saj so absolutne bistvene kršitve postopka v drugem odstavku 339. čl. ZPP taksativno naštete.

17. Pri graji odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti se pritožnik ne sklicuje na dovoljene pritožbene razloge. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, ki je obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti utemeljilo s 378. čl. Obligacijskega zakonika, ker se prispevki v rezervni sklad plačujejo mesečno in sta bila toženca s plačili v zamudi.

18. O neizkazanosti pogojev za vračunanje najemnine med vplačana sredstva rezervnega sklada in posledično potrebe po nižjem prispevku v rezervni sklad se je sodišče prve stopnje izreklo v 21. točki obrazložitve. Za svoje stališče, da bi se JP X plačana sredstva za prenovo ogrevanja morala odšteti od prispevkov (pritožnik navaja: stroškov) rezervnega sklada, pritožnik ne navaja materialne podlage in povsem spregleda pravno naravo rezervnega sklada. Z ostalimi pritožbenimi razlogi pritožnik izpodbija dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in je pritožbeno sodišče nanj vezano.

19. Očitek procesnih kršitev iz 14. in 15. točke 339. čl. ZPP ni utemeljen V sodbi sodišča prve stopnje navedeni razlogi so jasni in konsistentni. Sodba je razumljiva in preverljiva. V tožbi zatrjevano nasprotje med listinami, zapisniki in tem, kar se o vsebini teh listin, zapisnikov navaja v sodi, ni konkretizirano, zato je ta pritožbeni razlog nepreverljiv. Ostale pritožbene navedbe za odločitev o pritožbi niso odločilne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP).

20. Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna. Merilo za kritje stroškov postopka je uspeh strank v postopku (prvi odstavek 154. čl. ZPP). Tožeča stranka, ki je uspela uveljaviti 82,53 % zahtevka, je v tem obsegu upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali s plačilom stroškov zastopanja in sodnih taks. Tožena stranka stroškov zastopanja ni imela, zato je v obsegu, kot se je zahtevku uspela ubraniti, upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali s plačilom sodne takse. Dejstvo, da je imela tožeča stranka zaradi zastopanja po odvetniku višje stroške kot tožena stranka, ni okoliščina, zaradi katere bi bilo tožeči stranki mogoče odreči povrnitev pravdnih stroškov. Pritožbeni predlog, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, zato ni sprejemljiv.

21. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP). Sodnica posameznica odloča na podlagi petega odstavka 458. čl. ZPP.