Jedro

V sodni praksi se je utrdilo stališče, da mora biti zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti izrecno podana in dokazni predlogi za izvedbo dokazov, ki se izvajajo ustno, za takšno zahtevo ne štejejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožnici plačati 211,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2019 dalje ter ji povrniti 427,32 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka in uveljavlja kršitev drugega odstavka 454. člena ZPP, ker je sodišče o zadevi odločilo brez razpisa naroka. S tem, ko je predlagala svoje zaslišanje, je hkrati predlagala tudi izvedbo naroka. Sodišče je sprejelo odločitev, ki ni kompatibilna z realnim dejanskim stanjem. Z zaslišanjem strank bi se z gotovostjo ugotovilo, da je menjava operaterja 13. 9. 2018 pomenila prekinitev naročniškega razmerja s tožnico. Izpodbijana odločba nima odločilnih razlogov o vzrokih za prekinitev naročniškega razmerja, saj je toženka vseskozi izpostavljala pasivnost in nekorektnost tožnice. Nepravilni so razlogi sodbe, da pogodbene obveznosti med strankama zaradi menjave operaterja niso bile v celoti zaključene. Toženka je bila na odjavo telefonskih številk opozorjena šele 5. 2. 2019 in je odklop nemudoma izvedla. S prekinitvijo paketa je prenehala uporabljati vse storitve tožnice, saj ji tudi niso bile več dostopne, ker sta bili številki prekinjeni. Tožnica jo je zavedla, ker je ni opozorila, da bi morala prekinitev izvesti na drug ali dodaten način.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, nižjo od 2.000 EUR, kar predstavlja mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Odločilno je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo brez razpisa naroka po ugotovitvi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi pisnih dokazov in da nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka. Navedena odločitev, ki jo pritožba graja, je pravilna. V postopkih majhne vrednosti glavna obravnava ni obligatorna. Sodišče lahko izda sodbo brez nje, čeprav so med pravdnima strankama sporna dejanska vprašanja, kadar ugotovi, da jih je mogoče razjasniti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Za tako ravnanje mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 454. člena ZPP: da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka, ne v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo, ne v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP. Tožena stranka je bila na te zakonske pogoje in posledice, če naroka ne bo predlagala v svojih pisnih vlogah, opozorjena s pozivom s 16. 12. 2019, ko jo je sodišče pozvalo, da odgovori na dopolnitev tožbe. V sodni praksi se je utrdilo stališče, da mora biti zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti izrecno podana1 in dokazni predlogi za izvedbo dokazov, ki se izvajajo ustno, za takšno zahtevo ne štejejo. Toženka zato s sklicevanjem na v ugovoru pavšalno naveden dokaz z zaslišanjem stranke, ki ga v nadaljnjih vlogah ni več ponovila, ne more utemeljiti absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba izčrpne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so medsebojno skladni in pojasnjujejo odločitev. Okoliščine, ki so vplivale na odločitev toženke, da poslovanje s tožnico prekine, niso takšne narave, da bi vplivale na razmerje med strankami po prekinitvi naročniškega razmerja. Ker v postopkih v sporih majhne vrednosti toženka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi v zvezi z zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, so neutemeljene tudi njene preostale pritožbene navedbe glede trenutka dokončne prekinitve naročniškega razmerja, vprašanja uporabe storitve in obsega opravljenega pojasnila tožnice, saj se nanašajo na dejanske zaključke prvostopnega sodišča, sprejete po izvedenem dokaznem postopku.

7. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

8. Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Primerjaj sodbe VSL II Cp 1301/2017, VSL II Cp 846/2016, VSL II Cpg 68/2017 in druge.