Jedro

Določbo tar. št. 6003 ZOdvT je treba razlagati (ob uporabi še namenske razlage), da dopušča priznanje dejansko prevoženih kilometrov, v skladu z namenom ureditve, ki je v tem, da se odvetniku prizna ob predpisani omejitvi (v obravnavanem primeru 0,37 EUR za prevoženi kilometer) povrnitev nastalih stroškov. Kar pomeni, da je po mnenju sodišča treba priznati dejansko prevožene kilometre, kot jih odvetnik uveljavlja, razen v primerih, kadar bi šlo za uveljavljanje očitno nerealne razdalje (glede na pogosto uporabljane daljinomere) ali uporabo poti, ki je nerazumna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Kranju št. Bpp 689/2012 z dne 13. 4. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijanim sklepom št. Bpp 689/2012 z dne 13. 4. 2017 tožniku priznal predujem za že nastalo nagrado v višini 1.142,31 EUR. V obrazložitvi navaja, da je bil tožnik z odločbo št. Bpp 689/2012 z dne 23. 7. 2012 dodeljen za nudenje izredne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) upravičencu A.A. v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve in druge stopnje v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. P 126/2012. Dne 1. 2. 2017 je tožnik predlagal, da se mu na podlagi predloženega stroškovnika izplača predujem za že opravljene odvetniške storitve, ki jih je opravil za upravičenca. Ugotavlja, da je tožnikov predlog za odmero nagrade delno utemeljen, saj ni povsem v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in obsegom opravljenega dela. Tožniku je priznal nagrado za postopek po tar. št. 3100 Tarife ZOdvT, nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT. Ob upoštevanju dolžine najkrajše poti med sedežem tožnikove pisarne (...) in Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu (...), ki po podatkih Telefonskega imenika Slovenije (v nadaljevanju TIS) znaša 94,85 km, je tožniku za sedem pristopov na naroke priznal kilometrino v skupni višini 491,32 EUR (7 x 189,7 km x 0,37 EUR/km).

2. Tožnik v tožbi ugovarja odločitvi v delu, v katerem mu je bila odmerjena kilometrina v nižjem znesku od uveljavljanega. Navaja, da je v predlogu za odmero nagrade priglasil kilometrino na relaciji Kranj – Slovenj Gradec – Kranj za razdaljo 140 km v eno smer. To razdaljo je priglasil na podlagi lastne zabeležke števca v avtomobilu. Meni, da organ za BPP kilometrine ni odmeril pravilno, saj iz cestnih razdalj v pravnem rokovniku 2017, ki določa uradno izmerjene razdalje med kraji v Sloveniji in se lahko uporabi kot edini relevanten podatek, izhaja razdalja na omenjeni relaciji 132 km. Z malenkostnimi odstopanji enako izhaja tudi iz spletnega portala http://razdalje.si/med-kraji (131,42 km) in aplikacije Google maps (129 km), vendar v slednjem primeru pot poteka preko Republike Avstrije in je časovno bistveno bolj neugodna ter lahko povzroči dodatne stroške ali zaplete. Ugovarja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, na kakšni podlagi je organ za BPP ugotovil razdaljo med krajema in iz kakšnih razlogov bi moral odvetnik potovati čez drugo državo. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov izpodbijani sklep odpravi ter smiselno uveljavlja, naj sodišče odloči, da se zadeva vrne v ponovni postopek organu za BPP. Glede na določbo šestega odstavka 40. člena ZBPP meni, da mu skladno s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi s 378. členom OZ od dne 2. 3. 2017 dalje pripada plačilo zamudnih obresti. S tožbo zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Organ za BPP v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pri tem se opira na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Dodatno še navaja, da lahko različni iskalniki za izračune razdalj med kraji te prikažejo in odmerijo različno ter so iz tega razloga zgolj informativni. Ocenjuje, da je pri odmeri razdalje med krajema uporabil ustrezen program in izraža nestrinjanje s stališčem tožnika o uporabi podatkov cestnih razdalj v pravnem rokovniku kot edinem relevantnem podatku. Najkrajša pot, ki jo je uporabil pri odmeri kilometrine, poteka v celoti po Republiki Sloveniji, in sicer preko prelaza Črnivec ter traja 1 uro in 52 minut. Ugotavlja, da glede na podatke iz uporabljenega iskalnika ta pot sicer ni najhitrejša, saj je poraba časa večja za 26 minut, vendar glede na opravljeno primerjavo med najhitrejšo in najkrajšo potjo ocenjuje, da je potrebno uporabiti slednjo kot bolj ekonomično. Glede zakonskih zamudnih obresti navaja, da jih tožnik v predlogu za odmero nagrade in stroškov ni priglasil, zato jih iz tega razloga ne gre priznati.

4. Upravičenec A.A., ki mu je bila tožba vročena kot stranki z interesom, na tožbo ni odgovoril. 5. Tožba je utemeljena.

6. Z izpodbijanim sklepom je organ za BPP delno ugodil predlogu tožnika kot odvetnika ter mu priznal predujem za že nastalo nagrado in izdatke, vse iz naslova opravljenih odvetniških storitev po odločbi št. Bpp 689/2012 z dne 23. 7. 2012, v višini 1.142,31 EUR. Pri tem mu je povračilo potnih stroškov ob upoštevanju tar. št. 6003 Tarife ZOdvT priznal v višini 491,32 EUR, in ne v višini 725,20 EUR, kot je predlagal tožnik. Med strankama ni sporno, da je tožnik upravičen do povračila potnih stroškov za opravljenih sedem poti na relaciji od sedeža tožnikove odvetniške pisarne v Kranju do sedeža Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu in nazaj. Sporno pa je nepriznanje tožniku uveljavljanih prevoženih kilometrov, to je 280 km za posamezno pot, ter ob tem priznanje (le) kilometrov za najkrajšo pot po podatkih TIS, to je 189,7 km za posamezno pot. 7. Po tar. št. 6003 Tarife ZOdvT se priznajo potni stroški za poslovno potovanje pri uporabi lastnega motornega vozila za vsak prevoženi kilometer, vendar največ v višini, ki se po zakonu, ki ureja dohodnino, ne vštevajo v davčno osnovo. Omejitev navedenih potnih stroškov po višini po Zakonu o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) (4. točka prvega odstavka 44. člena ZDoh-2) pomeni po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba) priznanje 0,37 EUR za vsak prevožen kilometer (tretji odstavek 5. člena v zvezi z drugim odstavkom 1. člena Uredbe). Da je bila navedena omejitev pri priznanju potnih stroškov v obravnavanem primeru pravilno upoštevana, med strankama ni sporno. Sporna pa je nadaljnja omejitev pri priznavanju potnih stroškov pri uporabi lastnega motornega vozila, in sicer upoštevanje kilometrov za najkrajšo pot po podatkih TIS, neodvisno od dejansko prevoženih kilometrov. Za tako razlago določbe cit. tar. št. 6003 o priznanju potnih stroškov za vsak prevoženi kilometer, torej v pomenu, da se priznajo potni stroški le za najkrajšo pot po podatkih TIS, neodvisno od dejansko prevoženih kilometrov, in kot jo zagovarja organ, pa po mnenju sodišča podlage ni. Take razlage ne dopušča že jezikovna metoda; z drugimi metodami razlage pa ta ne sme biti presežena. Po mnenju sodišča je določbo treba razlagati (ob uporabi še namenske razlage), da dopušča priznanje dejansko prevoženih kilometrov, v skladu z namenom ureditve, ki je v tem, da se odvetniku prizna ob predpisani omejitvi (v obravnavanem primeru po Uredbi 0,37 EUR za prevoženi kilometer) povrnitev nastalih stroškov. Kar pomeni, da je po mnenju sodišča treba priznati dejansko prevožene kilometre, kot jih odvetnik uveljavlja, razen v primerih, kadar bi šlo za uveljavljanje očitno nerealne razdalje (glede na pogosto uporabljane daljinomere) ali uporabo poti, ki je nerazumna. Organ sporne določbe tar. št. 6003 ni razlagal v takem pomenu. V odgovoru na tožbo je tudi pojasnil, da upoštevana najkrajša pot (ki gre čez prelaz Črnivec) v zvezi s prevoženo (uveljavljano) pomeni porabo 26 minut več časa. Kar samo še potrjuje presojo sodišča, da organ uveljavljane razdalje ni ocenjeval, kot bi po povedanem moral, z vidika, ali gre za očitno nerealno razdaljo ali za uporabo nerazumne izbire poti; priznal je najkrajšo pot, ki je tožnik ni uporabil, in po kateri je čas potovanja bistveno daljši kot po poti, ki jo je uporabil in uveljavljal tožnik. Nepravilna uporaba zakona je po 4. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) razlog za ugoditev tožbi in odpravo izpodbijanega akta.

8. Sodišče še dodaja, da mora organ, kadar odloča po tar. št. 6003, pa odvetniku ne prizna uveljavljanih prevoženih kilometrov za (posamezno) pot, temu pred odločitvijo v zadevi dati možnost izjave o odločilnih dejstvih (9. člen ZUP). Tako bi moral ravnati tudi v obravnavanem primeru, ko je tožniku od uveljavljanih 140 prevoženih km za pot v eno smer priznal 94,85 km. Nespoštovanje navedene določbe 9. člena ZUP predstavlja v vsakem primeru bistveno kršitev pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) ter je po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 razlog za ugoditev tožbi in odpravo izpodbijanega akta.

9. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na čas zapadlosti stroškov odvetniških storitev v plačilo ter v tej zvezi z njegovo navedbo, da mu od 2. 3. 2017 pripadajo tudi zakonske zamudne obresti od v ponovnem postopku priznanega zneska nagrade in stroškov zagovornika, pa sodišče dodaja, da Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v šestem odstavku 40. člena določa, da se priznani stroški obračunajo in izplačajo v roku, ki ga določa zakon, ki ureja izvrševanje proračuna za tekoče leto. Na omenjeni zakon v zvezi z določitvijo zapadlosti stroškov odvetniške storitve napotuje tudi drugi odstavek 9. člena ZOdvT. V letu 2017, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, je izvrševanje proračuna urejal Zakon o izvrševanju proračunov RS za leti 2016 in 2017 (ZIPRS1617), ki v prvem in drugem odstavku 32. člena določa, da zapadejo plačila iz državnega proračuna v roku 30 dni po prejemu listine, ki je podlaga za izplačilo1. V tem roku je dolžan organ za BPP odvetniku obračunati in izplačati stroške nudenja BPP, sicer nastopi pri izplačilu zamuda, v primeru katere je odvetnik upravičen do zamudnih obresti.

10. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu, ki ga je izdal, v ponovni postopek. Sodišče je o tožbi lahko odločilo na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov (torej po vpogledu v tožnikove vloge s prilogami in po proučitvi teh listin in izpodbijanega sklepa), brez da bi moralo opraviti glavno obravnavo (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji ter da za tožnika, ki je odvetnik, po ustaljeni sodni praksi ni mogoče šteti, da se je zastopal kot odvetnik.

1 Tudi po določbi prvega odstavka 54. člena Zakona o javnih financah (ZJF) mora imeti vsako izplačilo iz proračuna za podlago verodostojno knjigovodsko listino, s katero se izkazuje obveznost za plačilo.