Jedro

Predmet pritožbenega preizkusa je dejansko vprašanje, ali je bilo sporno stanovanje v letu 1970 lastniško ali družbeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, naj se ugotovi, da se tožniku v dedni delež po pokojnem P. K. (njegovem očetu) ne všteva ½ stanovanja v 1. nadstropju na naslovu J. 62. Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 1.203,00 EUR s pripadajočimi obrestmi.

2.Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnik napada tako dokazno oceno sodne poravnave opr. št. R 84/70 z dne 7. 12. 1970, kakor procesno pravilnost obravnave tega sodnega akta. Ta poravnava po njegovem mnenju ni nikakršen dokaz o lastništvu, marveč gre za ugotovitve strank. Te so lahko pravilne, lahko pa tudi ne. Meni, da je sodišče kršilo razpravno načelo, ko je na podlagi te sodne poravnave ugotavljalo lastniško stanje. Takšnih trditev ni postavila nobena od strank. Sodišče je povsem samoiniciativno, brez kakršnihkoli navedb tožene stranke sklepalo o obstoju lastninske pravice iz ugotovitev staršev tožnika v sporni sodni poravnavi. Znova poudarja, da zapustnik ni mogel prenesti nanj solastninskega deleža, ker sam v zemljiški knjigi nikoli ni bil vpisan kot njegov lastnik. Znova tudi poudarja, da je predmetna poravnava nična v delu, ki se nanaša na prenos lastninske pravice. Trdi, da se sodišče ni opredelilo do njegovih tovrstnih navedb, ki jih je podal na prvem naroku za glavno obravnavo 11. 4. 2012. 3. Dalje trdi, da če bi že bilo predmetno stanovanje lastniško, potem bi bilo v skupni lasti staršev, ne pa da bi vsak od njiju imel ustrezen solastninski delež. S skupnim premoženjem pa ni dopustno razpolagati.

4. Pritožnik napada tudi dokazno oceno njegove izpovedbe pred sodiščem prve stopnje. Meni, da je ta arbitrarna in pavšalna. Sodišče z ničemer namreč ne utemelji stališča, da njegova izpovedba nasprotuje sama sebi ter da je neprepričljiva. Meni tudi, da je povsem običajno, da se tožnik po 40 letih ne spomni več natanko okoliščin pristopa k sodni poravnavi svojih staršev. Tožnik v konkretnem primeru zatrjuje svoje nelastništvo, kar je negativno dejstvo. Sodišče mu zato nalaga nemogoče breme, ko naj bi moral dokazovati negativno dejstvo.

5. Nazadnje pa napada še odločitev o stroških. Meni, da bi moralo sodišče o stroških odločiti drugače zato, ker bi tako nalagala ugoditev zahtevku o glavni stvari.

6. Pritožba je bila vročena toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. V tej pravdi gre za reševanje dejanskega vprašanja, ali sta starša tožnika (ter tožnik) leta 1970 stanovala v lastniškem stanovanju ali pa v stanovanju, ki je bilo v družbeni lastnini ter je bila podlaga za bivanje stanovanjska pravica.

9.To vprašanje, ki je dejanske narave, je tudi edino vprašanje tega pritožbenega postopka. Pritožnik to vprašanje načenja tako po dejanski plati (pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja) kot po procesni plati (niz očitkov bistvene kršitve določb pravdnega postopka).

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da rešitev tega vprašanja glede na procesno gradivo (upoštevaje zemljiškoknjižne listine) ne more biti materialno pravna, marveč je nazadnje dejanske narave. Materialnopravno sta bila namreč mogoča oba položaja: tako to, da je bilo stanovanje lastniško, kakor to, da je bilo stanovanje v družbeni lastnini. Ob luknjičavem procesnem gradivu (katerega pomemben del je tudi evidentno neurejeno stanje zemljiške knjige, kajti to stanje ni bilo skladno z dejstvom, da je na parceli stal stanovanjski blok), je tako sodišče prve stopnje o tem, da je bilo stanovanje lastniško, sklepalo po dejanski plati. Materialnopravni argumenti so bili le vezivo dokazne ocene (ali drugače: bili so argument za sklep o pretežni verjetnosti končnih dejanskih ugotovitev oziroma takšnih dejanskih ugotovitev niso izključevali).

11. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno sodišča prve stopnje soglaša. Sodna poravnava, opr. št. R 84/70 ni le navadno ugotavljanje strank, kot trdi pritožnik, marveč gre za pravnoposlovno ugotavljanje in razpolaganje strank pred sodiščem, konkretno pred sodnikom J. Š.. Sodišče prve stopnje je v 4. in 5. točki izpodbijane sodbe le-to tudi prepričljivo dokazno ocenilo. Ključni dokazni argument je v resnici vprašanje, zakaj bi tožnikova starša ob razvezi sploh ugotavljala solastninske deleže ter z njimi razpolagala, če pa stanovanje v resnici ne bi bilo lastniško? Razumnega razloga za to ne bi bilo, saj bi namreč v tem primeru zadoščal njun dogovor po 19. členu tedaj veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (1). Sodišče je tudi povsem jasno (in prepričljivo) pojasnilo, zakaj je bil v sodni poravnavi poleg dogovora o ureditvi lastninskih razmerij, še dogovor po 19. členu ZSR, ki se nanaša na stanovanjsko pravico. Pritožbeno sodišče lahko k vsemu povedanemu le še doda, da o lastniški naravi stanovanja priča navsezadnje še eno dejstvo, ki tudi izhaja iz prej citirane sodne poravnave. To pa je, da se je bilo treba dogovoriti tudi o tem, kdo bo odplačeval kredit, ki je bil najet za nakup stanovanja. Predmet nakupa je namreč lastninska in ne stanovanjska pravica. Stanovanjska pravica se je dodeljevala, lastninska pa kupovala.

12. Neutemeljeni so tudi očitki o kršitvi razpravnega načela. Sodna poravnava (priloga A4) je del procesnega gradiva, ki jo je predložil sam tožnik. Gre za sodni pravni akt, ki ga je mogoče presojati le celostno, ne pa pavšalno, za kar se zavzema pritožnik. Njegova parcialna presoja bi izkrivila in predrugačila njegovo resnično vsebino. Celostna razlaga pravnih aktov je argumentacijski kanon.

13. Neutemeljeno je tudi stališče, da je bilo tožniku naloženo breme dokazovanja negativnega dejstva ter da tega ni mogoče dokazovati, zaradi česar bi morala nasprotna stranka dokazovati nasprotno. Že uvodoma je bila poudarjena osrednja (in edina) dilema: ali je šlo za lastniško stanovanje ali pa za stanovanje v družbeni lastnini. Slednje je v resnici tožnikova teza, saj tretje možnosti ni. Sodišče je jasno poudarilo, na kakšen način bi bilo najbolj enostavno dokazovati to tezo. To je s tem, na kak način je prišlo do lastninjenja tega stanovanja v času uveljavitve stanovanjskega zakona v letu 1991. O tem ni tožnik rekel ničesar.

14. Neurejeno zemljiškoknjižno stanje prav tako ne more biti argument za tožnikovo dejansko tezo. Ob neurejenem zemljiškoknjižnem stanju je pač na dlani, da sta bila tožnikova starša zunajknjižna lastnika stanovanja.

15. Prav tako ne drži, da bi se sodišče smiselno ne opredelilo do tožnikovih navedb o ničnosti prenosa lastninske pravice. Napotek na te razloge, ki je pravilen, je podan v 9. točki izpodbijane sodbe. Naj pritožbeno sodišče pove še enkrat z drugimi besedami: neurejeno zemljiškoknjižno stanje v preteklosti ni onemogočalo pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Očitno je do takšne pridobitve lastninske pravice prišlo (z nakupom od investitorja), saj tožnik, na katerem je trditveno in dokazno breme, ni dokazal nasprotnega. Nasprotno pa bi tožnik lahko utemeljeval z razpoložljivimi dokazi (dodelitev stanovanjske pravice, lastninjenje), če bi njegova teza le bila resnična. Ker pa ni resnična, tega procesnega gradiva seveda ni mogel ponuditi.

16. Pritožbene trditve o skupni lastnini in omejitvi v zvezi z razpolaganjem, so pravno nerazumljive. Skupno lastnino je vendar mogoče razdružiti in tipičen primer, ko do tega pride, je prav razveza zakonske zveze in ureditev premoženjskih razmerij nekdanjih zakoncev. To se je tudi zgodilo prav s sodno poravnavo v letu 1970. 17. Neutemeljeni so očitki o arbitrarni dokazni oceni tožnikove izpovedbe. Ko je ta namreč umeščena v celoten dokazni kontekst, drugačna kot je, sploh ne more biti. Lahko gre le še za vprašanje, ali je tožnik propadel zato, ker je bilo dokazano nasprotno ali pa zato, ker ni uspel zadostiti dokaznemu bremenu in je torej propadel po pravilu o objektivnem dokaznem bremenu (215. člen ZPP (Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter poznejše spremembe tega predpisa)). Pritožbeno sodišče je prepričano, da je propadel že iz prve od navedenih dveh procesnih možnosti, torej, da je bilo dokazano nasprotno. Ker torej pritožba proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena, enako velja tudi za pritožbo proti odločitvi o stroških. Ker ob neutemeljeni pritožbi, niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Procesno pooblastilo za to odločitev je podano v 353. členu ZPP.

18. Ker tožena stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo niti hipotetično ni mogla vplivati na svoj pravni položaj, so bili stroški za to vlogo za pravdo nepotrebni. Po merilu iz 155. člena ZPP zato pritožbeno sodišče toženi stranki teh stroškov ni priznalo.