Jedro

Ker je zaključek sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za izvajanje javne gospodarske službe na področju energetike in da zato obveznost vtoževane terjatve iz naslova plačila stroškov omrežnine ni stroga obligacijskopravna obveznost, temveč je javnopravna obveznost, ki je naložena v plačilo toženi stranki kot odjemalcu električne energije, nedvomno materialnopravne (in ne dejanske) narave, sodišče prve stopnje pa je glede na zatrjevano dejansko podlago moralo po uradni dolžnosti preizkusiti tudi to pravno podlago, saj bi tudi iz nje lahko izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke, njegov cit. zaključek ni “v popolnem nasprotju z določbo 212. člena ZPP”, ampak je (nasprotno) v skladu z njo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 661/2014 z dne 20. 4. 2015 (ki pisno izdelana takoj vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP (četrti odstavek 496. člena ZPP))) izreklo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 22793/2012 z dne 20. 2. 2012 vzdrži v veljavi za plačilo glavnice v znesku 1,129.321,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 218.445,96 EUR od 5. 3. 2011 dalje do plačila, 223.339,56 EUR od 27. 3. 2011 dalje do plačila, 216.188,71 EUR od 27. 4. 2011 dalje do plačila, 182.820,63 EUR od 29. 5. 2011 dalje do plačila, 181.598,41 EUR od 29. 6. 2011 dalje do plačila in 106.928,06 EUR od 23. 7. 2011 dalje do plačila ter izvršilnih stroškov v znesku 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka) in da mora tožena stranka v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 20.127,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožena stranka z 9. 6. 2015 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz pritožbenih razlogov “… zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev postopka, skladno z navedenim je pritožba prav tako uperjena tudi v odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče odločilo o stroških postopka.” Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo prve stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži plačilo njenih povzročenih in priznanih sodnih stroškov, oziroma da izpodbijano sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljen, oziroma v celoti neutemeljen v dajatvenem delu zahtevka, tožeči stranki pa naloži plačilo priznanih in povzročenih sodnih stroškov.

3. Tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka v 9. 7. 2015 pravočasno vloženem odgovoru na pritožbo preteka pritožbene navedbe tožene stranke kot neutemeljene in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo prve stopnje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov v višini morebitne takse za odgovor na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na (morebitne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

7. Tožena stranka v pritožbi (smiselno) očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (“kršitev procesnega postopka”)(1) : “Tožena stranka pritožbeno opozarja na določilo in pomen 212. člena ZPP, katerega določba tožniku nalaga, da mora tožnik dokazati resničnost svojih trditev, o dejstvih s katerimi utemeljuje svoj tožbeni zahtevek. Od vseh procesnih bremen sta trditveno in dokazno breme najpomembnejši za substancirano tožbo. Glede navedb o uveljavitvi javno pravnega dajatvenega zahtevka tožeča stranka ni podala nikakršnih navedb niti v dopolnitvi tožbe niti v svojih kasnejših navedbah v pripravljalnih vlogah. Zbiranje dokaznega in trditvenega gradiva sta povsem v rokah pravdnih strank. Sodišče ne sme sprejeti v podlago svoje odločbe nobenega dejstva, ki ga ni navedla stranka, niti ne sme izvajati dokazov brez ustrezne in pravočasne dokazne pobude pravdnih strank. Zato je zaključek sodišča v delu obrazložitve točke 17. - v delu, ko sodišče prve stopnje navaja, da je terjatev tožeče stranke javno pravna terjatev - obveznost, ki je naložena v plačilo toženi stranki po določilih ZGJS, za katere nastanek torej ni potrebna pogodba obligacijskega prava, v popolnem nasprotju z določbo 212. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v podlago sodbe povzelo navedbo, na katero je sodišče tudi oprlo dokazno oceno o utemeljenosti tožbenega zahtevka, tožeča stranka pa glede navedenega ni podala nikakršne trditvene podlage, prav tako za takšno trditev ni navajala in predlagala dokazov.” (četrti in peti odstavek na tretji strani obrazložitve pritožbe).

8. Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe res zapisalo: “V konkretnem primeru gre za izvajanje javno gospodarske službe na področju energetike, kar pomeni, da obveznost iztoževane terjatve iz naslova plačila stroškov omrežnine ni stroga obligacijskopravna obveznost, temveč gre za javnopravno obveznost, ki je naložena v plačilo toženi stranki kot odjemalcu električne energije (59. člen Zakona o gospodarskih javnih službah, v nadaljevanju: ZGJS). Zato ni utemeljen ugovor tožene stranke, da ker med strankama v spornem obdobju ni bila sklenjena nobena dvostranska pogodba, vtoževane obveznosti ni dolžna poravnati. Torej kljub temu, da tožena stranka ni podpisala Pogodbe o dostopu do prenosnega omrežja v letu 2011 za odjem električne energije (priloga B 4), je pa uporabljala omrežje (je bila priključena na prenosno omrežje, v omrežje je prenašala proizvedeno energijo, prav tako pa je iz omrežja prevzemala energijo za svoje potrebe - kar so vse nesporna dejstva), je dolžna poravnati opravljene storitve tožeče stranke, ki so zaračunane z dajatvijo javne narave v obliki omrežnine z dodatki (kot bo obrazloženo v nadaljevanju).”

9. Po tretjem odstavku 180. člena ZPP sodišče ni vezano na pravno podlago, tudi če jo tožeča stranka navede v tožbi, in mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Toda tožeča stranka (oziroma obe pravdni stranki) lahko opredeli(ta) meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka le z navedbo dejanske podlage. Sodišče v skladu z razpravnim načelom ne sme preizkušati, ali bi utemeljenost tožbenega zahtevka lahko izhajala iz dejstev, ki jih pravdni stranki sicer nista zatrjevali. Sodišče pa nato v nobenem primeru ne more biti omejeno pri preizkusu, pod katere pravne norme je mogoče podrediti (subsumirati) ugotovljeno dejansko stanje in na tej podlagi sklepati o materialnopravni utemeljenosti tožbenega zahtevka. V skladu z razpravnim načelom je torej sodišče vezano (le) na zatrjevano dejansko podlago, ki jo pravdna stranka mora navesti, v skladu s pravilom “iura novit curia” pa ni vezano na pravno kvalifikacijo, na katero se pravdni stranki niti ni treba sklicevati.(2)

10. Ker je zaključek sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za izvajanje javne gospodarske službe na področju energetike in da zato obveznost vtoževane terjatve iz naslova plačila stroškov omrežnine ni stroga obligacijskopravna obveznost, temveč je javnopravna obveznost, ki je naložena v plačilo toženi stranki kot odjemalcu električne energije, nedvomno materialnopravne (in ne dejanske) narave, sodišče prve stopnje pa je glede na zatrjevano dejansko podlago, ki jo je navedla tožeča stranka, oziroma glede na ugotovljena dejstva, moralo po uradni dolžnosti preizkusiti tudi to pravno podlago, saj bi tudi iz nje lahko izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke, njegov cit. zaključek ni “v popolnem nasprotju z določbo 212. člena ZPP”, ampak je (nasprotno) v skladu z njo. Sodišče prve stopnje je uporabilo določbo 212. člena ZPP povsem pravilno. Čeprav tožeča stranka “Glede navedb o uveljavitvi javnopravnega dajatvenega zahtevka … ni podala nikakršnih navedb niti v dopolnitvi tožbe niti v svojih kasnejših navedbah v pripravljalnih vlogah.”, oziroma če “… glede navedenega ni podala nikakršne trditvene podlage, prav tako za takšno trditev ni navajala in predlagala dokazov.”, je po povedanem sodišče prve stopnje lahko oziroma smelo tudi na tej podlagi sklepati o materialnopravni utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke.(3) Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Sicer pa je tožena stranka sama v 15. 5. 2011 vloženi pripravljalni vlogi (ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča U-I-257/09-22 z dne 14. 4. 2011, 26., 27., 54. in 55. točka obrazložitve) opredelila omrežnino in prispevke OVE + SPTE ter DVE kot javno dajatev (četrta in osma stran). Pritožbeno sodišče še pripominja, da je sodišče prve stopnje vendarle uporabilo kot pravno podlago za odločitev v tej zadevi prav določbe Energetskega zakona (EZ) in Akta o metodologiji za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja in metodologiji za obračunavanje omrežnine (Akt).(4)

11. Tožena stranka v pritožbi (prav tako smiselno) očita sodišču prve stopnje nadaljnjo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP(5) : “Tožena stranka je že v svojem ugovoru z dne 28. 2. 2012 podala ugovor tudi glede višine zahtevka, enako kasneje tudi pooblaščenka tožene stranke, v svoji pripravljalni vlogi z dne 14. 5. 2013. Višine tožbenega zahtevka tožena stranka nikoli ni priznala, v smeri dokazovanja višine tožbenega zahtevka, bi bila tožeča stranka dolžna dokazati in za navedeno tudi predložiti ustrezno dokazno in trditveno podlago tako za konkretizacijo podatkov, ki služijo kot podlaga za izdajo posameznega računa opredeli svoj tožbeni zahtevek v smislu trditev in dokazov višine tožbenega zahtevka. Slednje je storila prepozno, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče. Ob tem pa sodišče v točki 21. izpodbijane sodbe graja toženo stranko v smeri, da glede predloženih računov, ki se nanašajo na obdobje prvih šestih mesecev v letu 2011 za plačilo stroškov uporabe omrežnine, ni podala konkretiziranih ugovorov. Tožena stranka se je do navedb in dokaznih predlogov morala opredeliti najkasneje do prvega naroka. Do tedaj pa tožeča stranka listin, ki izkazujejo zatrjevano terjatev v sodni spis sploh ni predložila, kako bi se naj tožena stranka opredelila konkretizirano o dokazu, ki ga tožeča stranka sploh ni predložila v svoji tožbi in niti na prvem naroku? Tožena stranka opozarja, da tožeča stranka v trditveni podlagi nikjer ni obrazložila obračunskih postavk, torej podatkov, ki bi naj služili za ugotovitev višine vtoževane terjatve. Slednje je razvidno iz dopolnitve tožbe in pripravljalnih vlog tožeče stranke. … Glede na navedeno tudi ni mogoče očitati toženi stranki, da se ni konkretizirano opredelila do predloženih dokazov, ki pa so bili predani kot prepozni in s tem po uveljavljanju prekluzije na temelju določila 286. člena ZPP tožeča stranka takega dokaza na more kasneje uveljavljati, saj ne obstajajo razlogi iz 2. odst. 286. člena ZPP, tožena stranka pa do poteka roka, to je do prvega naroka, ko bi se morala izreči o predlaganih dokazih in trditvah tožeče stranke, tega ni storila, oz. tega ni mogla storiti pravočasno, saj trditvena in dokazna podlaga tožeče stranke glede podatkov in računov na katerih naj bi temeljili računi, nista bili podani niti v tožbenih trditvah niti na prvem naroku. … Pritožba opozarja, da je tožena stranka višino tožbenega zahtevka prerekala že v ugovoru na izvršbo in kasnejših vlogah, zato se terjatev po višini nikakor ne more šteti kot neprerekano dejstvo in s tem priznano dejstvo. … Tožeča stranka v celoti nosi odgovornost za dokazno in trditveno breme in bi morala ustrezno pravno podpreti svoj tožbeni zahtevek, sodišče pa je v podlago sodne odločbe dolžno po izvedbi dokazov zajeti le tiste navedbe in dokaze strank, ki so bili podani pravočasno in skladno z določili ZPP. Upoštevanje dokaza, to so podatki, ki so podlaga za izstavljene račune, ki nikoli niso bili konkretizirani s strani tožeče stranke in služijo kot temelj listinam, ki so bile predane po poteku zakonskega roka, upoštevajoč prekluzijo, pomeni kršitev procesnega postopka, sodišče pa sodne odločbe nikakor ne sme opreti na podatke, ki niso konkretizirani v dokaznem smislu ob dejstvu, da je tožena stranka pravočasno prerekala višino tožbenega zahtevka in uveljavljala prekluzijo predloženih računov … .” (šesti odstavek na tretji strani in nadaljevanje ter sedmi odstavek na četrti strani in nadaljevanje na peti strani obrazložitve pritožbe).

12. Vendar pa tudi ta uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj sodišče prve stopnje (ponovno) ni kršilo določbe 212. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločitvijo, ugotovitvami, ocenami in presojo sodišča prve stopnje ter jasnimi, določnimi, korektnimi in pravilnimi razlogi zanje v 11. (“V skladu z 286. členom ZPP je sodišče zaradi prekluzije zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke, da se preberejo in dokazno ocenijo: sodba Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. 80/2012 z dne 8. 1. 2013 ter računi št. ... (na prilogah od A 26 - A 31), saj ni nobenega utemeljenega razloga, da teh računov tožeča stranka ni vložila že skupaj z dopolnitvijo tožbe, ali pa vsaj na prvem naroku.”), 12. (“Tožeča stranka zahteva plačilo računov, ki jih je toženi stranki izstavila za obdobje od januarja do vključno junija 2011, in sicer za plačilo omrežnine, prispevkov in dodatkov k omrežnini. Tožeča stranka sicer vtoževanih računov ni predložila oziroma jih je predložila prepozno (šele na naroku za glavno obravnavo izvedenem v ponovnem sojenju). Glede na to, da tožena stranka ni zanikala izstavitve računov, niti obdobja, na katero so se računi nanašali, niti vsebine računov, oziroma dejstva, da je bila zaračunana omrežnina in dodatki, kot je tožeča stranka zatrjevala v svojih vlogah, gre po oceni sodišča v tem delu za priznana dejstva, ki jih ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP).”), 21. (“Kot že obrazloženo tožeča stranka z vtoževanimi računi, ki se nanašajo na obdobje prvih šestih mesecev v letu 2011 uveljavlja plačilo stroškov za uporabo omrežja, v katerih so zajete naslednje postavke: omrežnino za prenosno omrežje, omrežnino za sistemske storitve, prispevek OVE+SPTE, prispevek DVE, dodatek za delovanje javne agencije RS za energijo, dodatek za evidentiranje pogodb in pripadajoč DDV. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v zvezi s temi računi ni podala nobenih opredeljenih oziroma konkretiziranih ugovorov. Tožena stranka navedenim obračunanim postavkam namreč ni opredeljeno ugovarjala, temveč le na splošno. V zvezi z ugovorom, da podatki v vtoževanih računih niso pravilni, tožena stranka ni opredeljeno navedla, katere količine, cene ali drugi elementi pa so pravilni in kakšni bi bili po njenem pravilni zneski po vtoževanih računih oziroma ni navedla, kakšen je po njenem mnenju pravilen obračun posameznih postavk. Kot že zgoraj obrazloženo, ni utemeljen ugovor tožene stranke, da si je tožeča stranka napačno razlagala pojem “primopredajnega mesta”. V delu kjer je tožena stranka trdila, da pojem prevzemno-predajnega mesta ni bil opredeljen, oz. ni bil pravilno opredeljen, potem bi ga morala sama konkretno opredeliti in izkazati, česar pa ni storila. Na podlagi devetega odstavka 15. člena EZ so prispevke OVE + SPTE in DVE dolžni plačevati vsi odjemalci električne energije in ker je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka odjemalka po določbah EZ, je ugovor tožene stranke tudi v tem delu neutemeljen. EZ v 4. členu določa tudi obveznost plačila dodatkov k omrežnini, ki jih je po oceni sodišča tožena stranka dolžna poravnati, in sicer po obračunih tožeče stranke, ker za drugačen obračun teh dodatkov tožena stranka ni podala nobenih opredeljenih navedb, zlasti pa ne dokaznih predlogov.”) in 22. (“Tožeča stranka je po oceni sodišča podala vse podatke, ki so podlaga za izstavljene račune, gre zlasti za merilne podatke, ki vsebujejo podatke o prevzeti energiji za celotno obdobje in za vsa v tej zadevi obravnavana merilna mesta (CD na prilogi A 8). Na drugi strani pa tožena stranka ni izkazala niti dokazala nepravilnosti vsebine vtoževanih računov. Zgolj s pavšalnimi ugovori ne more izpodbijati pravilnosti računov. Sodišče tako zaključuje, da je zahtevek tudi po višini utemeljen.”) točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker pa so cit. odločitev, ugotovitve, ocene in presoja sodišča prve stopnje ter razlogi zanje prav tako dovolj izčrpni, jim pritožbeno sodišče dodaja le: Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka predložila vse podatke, ki so podlaga za izstavljene račune, predvsem merilne podatke o prevzeti energiji za celotno obdobje in za vsa obravnavana merilna mesta. S tem pa je popolnoma zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, še zlasti, ker ni tožena stranka v zvezi z navedenimi podatki podala nobenih opredeljenih oziroma konkretiziranih ugovorov (npr. o obstoju vtoževanih računov), temveč so bili njeni ugovori le splošni oziroma pavšalni.(6) Ker tako tožena stranka trditvenega in dokaznega bremena glede izpodbijanja višine tožbenega zahtevka tožeče stranke ni zmogla, tožeči stranki tudi ni bilo treba v zvezi z njo navajati dodatnih oziroma novih dejstev in predlagati novih dokazov. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (obravnavana zadeva ni tak primer), pa se po drugem odstavku 214. člena ZPP štejejo za priznana.

13. Končno tožena stranka v pritožbi še (smiselno) očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: “… prav tako pa sodišče ne poda obrazložitve, kaj je razvidno kot nesporno iz predloženih podatkov, kakšna je sploh dokazna vrednost takšnih podatkov in zakaj jih je sodišče povzelo in nanje oprlo sodno odločbo glede višine terjatve tožeče stranke (ali je višina terjatve ob upoštevanju prekluzije sploh izkazana in kaj je še upošteven dokaz, ki potrjuje višino zahtevka tožeče stranke). V navedenem delu, sodba sploh ni obrazložena. Obrazložitev izpodbijane sodbe je glede na zapisano v točki 11. sodbe v očitnem nasprotju z obrazložitvijo v točki 21., kakor tudi v nasprotju z izrekom sodbe. Tožena stranka ugovarja tudi izreku sodbe v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, saj slednje tečejo od zneskov, po posameznem računu, od zapadlosti slednjega pa do plačila, računi pa so dokaz, ki je bil zaradi prekluzije zavrnjen. Po mnenju tožene stranke je z navedenim sodišče prve stopnje kršilo postopek skladno z določili ZPP. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodne odločbe tudi ne navede, zakaj ni sledilo pričam I. P. in S. T. … Sodišče se v dokazni oceni do izjave priče sploh ni opredelilo, sodišče ni obrazložilo, zakaj priči ne sledi glede podane izpovedi … . … Materialna podlaga v izpodbijani sodni odločbi je torej uporabljena napačno, saj očitno temelji na napačni dokazni oceni, ki jo je v smislu pritožbene graje tudi težko preizkusiti, saj sodišče ne poda obrazložitve dokazne podlage v navedenem delu.” (sedmi do deveti odstavek na peti strani obrazložitev pritožbe).

14. Toda ker izrek izpodbijane sodbe prve stopnje ne nasprotuje njenim razlogom, in ker so v izpodbijani sodbi prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih (tudi) “glede višine terjatve tožeče stranke”, ti razlogi pa so jasni in med seboj združljivi ter jih zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne, primerno obrazložena izpodbijana sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se glede izpodbijane višine tožbenega zahtevka ne bi mogla preizkusiti. V čem naj bi bila “Obrazložitev izpodbijane sodbe … glede na zapisano v točki 11. sodbe v očitnem nasprotju z obrazložitvijo v točki 21., kakor tudi v nasprotju iz izrekom sodbe.”, tožena stranka v pritožbi ni pojasnila. Utemeljen tudi ni pritožbeni ugovor tožene stranke “… izreku sodbe v delu, ki se nanaša na zamudne obresti … .” Ker pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika), je sodišče prve stopnje ob pravilnih ugotovitvah, da je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom vtoževanih računov in da “… obrestnemu delu zahtevka ni nasprotovala (214. člen ZPP) …”, pravilno odločilo, da “… je ta utemeljen tako kot je postavljen.” (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sicer pa pritožbeno sodišče misli, da pritožbeni očitek tožene stranke sodišču prve stopnje o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP temelji na stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje drugače ugotoviti dejansko stanje in da v zvezi s tem, neugotovljenim dejanskim stanjem, izpodbijana sodba prve stopnje nima razlogov. V resnici pa želi tožena stranka razloge o tistem, česar sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter dokazne ocene ni moglo ugotoviti in je zato lahko navedlo razloge le o tistem, kar je lahko dokazno ocenjevalo. Te razloge pa izpodbijana sodba prve stopnje ima. Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

15. Na podlagi dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih, (na) to dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče vezano, saj prav sodišče prve stopnje odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP), in ki jo po povedanem pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek tožene stranke sodišču prve stopnje o zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Ker je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki jih je lahko, in za katere je ocenilo, da so pomembni za odločbo (prvi odstavek 287. člena ZPP), je “… po izvedenem dokaznem postopku …” pravilno “… zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen …” in zato pravilno “… sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 22793/2012 z dne 20. 2. 2012 vzdržalo v veljavi za plačilo glavnice v višini 1.129.321,33 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.” ter “… izvršilnih stroškov v znesku 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2012 dalje … .” (24. in 25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

16. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje dovolj jasno, razumno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana; na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

17. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne in dovolj obširne ugotovitve, ocene, sklicevanje in presojo sodišča prve stopnje: “Med pravdnima strankama ni sporno, da tožena stranka do 1. 1. 2011 tožeči stranki ni plačevala omrežnine in da jo po 1. 7. 2011 plačuje po t. i. metodi “saldiranja”, se pravi za razliko med oddano in prejeto električno energijo. Sporno pa je ali je tožena stranka glede na veljavnost zakonskih, predvsem pa tudi podzakonskih aktov, dolžna poravnati omrežnino v obdobju od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011.” (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “EZ je v obravnavanem obdobju določal, da je cena za uporabo omrežja cena, ki jo je odjemalec električne energije plačal za dostop do omrežja in je sestavljena iz omrežnine in dodatkov k omrežnini, pri čemer je odjemalec pravna ali fizična oseba, ki je na pogodbeni osnovi oskrbovana z energijo ali gorivi za lastno porabo ali za nadaljnjo prodajo (4. člen EZ). Omrežnina pa je del cene za uporabo omrežja, ki je namenjen plačevanju izvajanja gospodarske javne službe dejavnosti sistemskih operaterjev distribucijskih in prenosnih omrežij in pokrivanju stroškov sistemskih storitev (44. alineja 4. člena EZ). Omrežnino torej plačajo odjemalci električne energije in se obračunava pri porabi električne energije.” (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “V 10. členu EZ je bilo določeno, da metodologijo za obračunavanje omrežnine in določitev omrežnine določa v okviru svojih pristojnosti Agencija RS za energijo. Ta agencija je nato v Uradnem listu RS, št. 59/2010 objavila Akt o metodologiji za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektro energetska omrežja in metodologiji za obračunavanje omrežnine (v nadaljevanju Akt oziroma Akt o omrežnini). V III. poglavju je določena metodologija za obračunavanje omrežnine, in sicer v členih od 85 do 119.” (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Način obračunavanja omrežnine je določen z Aktom o omrežnini, ki je v spornem obdobju v 100. členu določal, da proizvajalec električne energije, ki je priključen na omrežje sistemskega operaterja, plača omrežnino za prevzem električne energije iz omrežja glede na določbe tega Akta. V skladu z gramatikalno razlago so na ta način proizvajalci izenačeni s končnimi odjemalci. Sodišče se pri tem sklicuje tudi na sklep Cpg 80/2014 z dne 18. 6. 2014, ki ga je izdalo Višje sodišče v Celju, in sicer na 10. točko obrazložitve, iz katere izhaja, da EZ določa, da je odjemalec vsak, ki odjema energijo iz omrežja za lastno rabo ali nadaljnjo prodajo in kot zavezance za plačilo omrežnine navaja vse odjemalce brez izjeme. Ker EZ izjem ne določa, plačuje za odjem vsak odjemalec; proizvajalci so odjemalci kot vsi drugi in v primeru odjema so dolžni plačati ceno za uporabo omrežij. V zvezi s tem je neutemeljen ugovor tožene stranke, da je Akt o omrežnini razširil krog zavezancev za plačilo omrežnine glede na določbe EZ. Priča S. T. je izpovedal, da se v primerih, ko proizvodnja stoji, koristi energija iz omrežja. Priče: B. M., K. S. in A. U. so prav tako smiselno potrdile, da je tožena stranka v spornem obdobju tudi prevzemala električno energijo. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka ne le proizvajalka električne energije, ampak v določenih primerih tudi odjemalka energije (v pravem pomenu besede), ko prevzema energijo za lastne potrebe, je tako zavezana k plačevanju stroškov za uporabo omrežja sistemskemu operaterju, to je tožeči stranki.” (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Tožena stranka se je sklicevala na razlago Agencije RS za energijo, ki jo je ta podala v dopisih iz junija in novembra 2011 (priloge B 2, B 3 in B 5), v katerih pojasnjuje, da se že od 1. 1. 2011 kot primopredajno mesto za obračun omrežnine šteje tisto mesto, kjer se vršita prevzem in oddaja električne energije in za katerega se organizatorju trga z električno energijo prijavlja obratovalna napoved. Sodišče ocenjuje, da mnenje Agencije RS za energijo, na katero se sklicuje tožena stranka in kot ga je v celoti zagovarjala zaslišana priča I. P., ni šteti za obvezno pravno mnenje, saj za tak pomen in veljavnost mnenja ni podlage v zakonu. Glede na to tudi ni mogoče šteti, da je bilo v spremembi Akta, ki se je začel uporabljati za obračunavanje omrežnin od 1. 7. 2011 dalje, samo jasno zapisano to, kar je že ves čas veljalo. Šlo je namreč za spremembo Akta, ki je za nekatere od končnih prejemnikov spremenil način obračunavanja omrežnine po metodi “saldiranja”, kar pomeni, da plača proizvajalec omrežnino le za razliko med prejeto in oddano električno energijo. Kot je izpovedal F. V. je po 1. 7. 2011 ugotovljeni saldo večinoma “nič” (se pravi, da je oddane energije več kot prejete), se pa tudi zgodi, da ta saldo ni bil “nič” in so potem toženi stranki izdali račun. Prav tako sodišče presoja, da je Akt, ki je veljal v spornem obdobju, že vseboval definicijo prevzemno-predajnega mesta, in sicer je v 14. alineji prvega odstavka 3. člena določal, da je prevzemno-predajno mesto tisto mesto, kjer se vršita prevzem in predaja električne energije in je na meji med omrežjem v upravljanju oziroma vodenju sistemskega operaterja in omrežjem uporabnika, zato ni potrebno za razlago prevzemno-predajnega mesta uporabiti določb Pravil za delovanje organiziranega trga z električno energijo, še posebej, ker ta pravila urejajo nekaj povsem drugega, to je trgovanje z energijo in imajo tudi drugačen namen (zagotavljati podatke o tem, koliko energije je na voljo na trgu in na ta način trgovcem na organiziranem trgu omogočiti planiranje). Prav tako pa se glede na jasno določilo (takrat veljavnega Akta) ne more niti smiselno (za nazaj) uporabljati spremenjeno določilo Akta, ki je na novo opredelilo prevzemno-predajno mesto in določilo, da se za tako mesto šteje mesto, kjer se vršita prevzem in oddaja električne energije in za katerega se organizatorju trga za električno energijo prijavlja obratovalna napoved.” (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); ter “Na podlagi obrazloženega je sodišče presodilo, da je zahtevek po temelju utemeljen, saj je tožena stranka kot proizvajalka in odjemalka električne energije, bila že po omenjenem EZ in Aktu zavezana k plačevanju omrežnine v spornem obdobju (od januarja do junija 2011).” (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

18. Tudi če je “Priča S. T. … v svoji izpovedbi pojasnil (stran 3. zapisnika glavne obravnave z dne 23. 3. 2015), da je pred omrežjem ... t. i. odcepni transformator, ki dejansko prenaša energijo direktno iz generatorja nazaj v interno omrežje ...” in če “Navedena izjava jasno kaže na dejstvo, da ... - tožena stranka ne črpa energije iz omrežja za lastno rabo, priča je poudarila, da se slednje zgodi le v izjemnih okoliščinah, če bi prišlo do okvar, pa tudi tedaj je možno napajanje preko drugih sistemov. Zaslišana priča je na izrecno vprašanje pojasnila, da bloki ... lahko obratujejo na t. i. lastni rabi, pomeni, da lahko obratujejo brez omrežja.” (osmi ter deveti odstavek na peti strani obrazložitve pritožbe), pa ob ugotovljenem dejanskem stanju, da “… je tožena stranka v spornem obdobju tudi prevzemala električno energijo.” in da “… je tožena stranka ne le proizvajalka električne energije, ampak v določenih primerih tudi odjemalka energije (v pravem pomenu besede), ko prevzema energijo za lastne potrebe …” in “… je tako zavezana k plačevanju stroškov za uporabo omrežja sistemskemu operaterju, to je tožeči stranki.” (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), še zlasti ob v kritičnem času določenem načinu obračunavanja omrežnine, ter ob izpovedbi te priče, da “… se v primerih, ko proizvodnja stoji, koristi energija iz omrežja.” (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), in ob tem, da cit. priča ni izpovedala, da “tožena stranka ni črpala energije iz omrežja za lastno rabo”, oziroma da “lastna raba se pa ni izvajala z odjemom energije iz omrežja” prav v času od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011, sodišču prve stopnje ni bilo treba še posebej pojasnjevati, zakaj “… priči ne sledi glede podane izpovedi …”, oziroma podati še kakšne nadaljnje “… dokazne ocene izvedenega dokaza.”

19. Dokazno oceno izpovedbe priče I. P. pa je sodišče prve stopnje podalo v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (če že ne izrecno, vsaj smiselno). Po presoji pritožbenega sodišča je njegova dokazna ocena tega izvedenega dokaza tožene stranke pravilna. Zato pritožbena graja tožene stranke, da “… je sodišče napačno ocenilo tudi navedeni dokaz in tako napačno uporabilo materialnopravno podlago, dejansko stanje pa je bilo napačno ugotovljeno.” (deseti in enajsti odstavek na peti strani obrazložitve pritožbe), ni utemeljena.

20. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano ugoditvijo tožbenemu zahtevku tožeče stranke materialno pravo (navedene določbe EZ, Akta in ZGJS (14.-21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe)) pravilno uporabilo.

21. Pritožbena navedba tožene stranke, da “… prereka tudi odločitev sodišča o stroških postopka.” (trinajsti odstavek na šesti strani obrazložitve pritožbe), temelji na njeni domnevi, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Ker pa ta domneva ni pravilna, tožena stranka ne more biti uspešna z izpodbijanjem odločitve sodišča prve stopnje o izvršilnih in pravdnih stroških tožeče stranke, oziroma je ta odločitev sodišča prve stopnje zakonita ter pravilna (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

22. Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: pritožba tožene stranke ni bila uspešna (prvi odstavek 154. člena ZPP); Zakon o sodnih taksah sodne takse za odgovor na pritožbo ne predpisuje, povrnitve morebitnih drugih stroškov odgovora na pritožbo pa tožeča stranka ni zahtevala (prvi odstavek 163. člena ZPP).

Op. št. (1): Čeprav se na cit. kršitev sklicuje šele v pritožbi, jo je pritožbeno sodišče (vseeno) upoštevalo, saj tožena stranka te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

Op. št. (2): Prim.: komentar dr. Aleša Galiča k 180. členu ZPP v: PRAVDNI postopek : zakon s komentarjem / [avtorji komentarja] Lojze Ude … [et al.] ; redaktorja Lojze Ude, Aleš Galič. - Ljubljana : Uradni list : GV Založba, 2005-, Knj. 2., str. 134 in 135, 15. in 16. točka.

Op. št. (3): “Zato ni utemeljen ugovor tožene stranke, da ker med strankama v spornem obdobju ni bila sklenjena nobena dvostranska pogodba, vtoževane obveznosti ni dolžna poravnati.” (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Op. št. (4): “Materialnopravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavljajo določbe Energetskega zakona (v nadaljevanju: EZ) in določbe Akta o metodologiji za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja in metodologiji za obračunavanje omrežnine. V spornem obdobju je veljal EZ, katerega uradno prečiščeno besedilo je bilo objavljeno v Uradnem listu RS št. 26/2007. V Uradnem listu RS št. 22/2010 je bil nato objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah EZ, ki ga je v tej zadevi prav tako potrebno uporabljati. Naslednja sprememba EZ je iz leta 2012, gre za Zakon o spremembah in dopolnitvah EZ, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS 10/2012. V Uradnem listu RS št. 37/2011 z dne 20. 5. 2011 je bila objavljena tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-I-257/09-22 z dne 14. 4. 2011, ki se nanaša na oceno ustavnosti in zakonitosti EZ in tudi na njegovi podlagi sprejetih podzakonskih predpisov, zlasti Akta o določitvi metodologije za obračunavanje omrežnine in metodologije za določitev omrežnine in kriterij za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja. Predmet obravnavanja navedene odločbe je bil EZ oziroma nekateri njegovi členi iz uradnega prečiščenega besedila iz leta 2007 ter sprememba iz leta 2008, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 70/08. Na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča je bil nato sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah EZ iz Uradnega lista RS št. 22/10. V zvezi z vprašanjem ustavnosti oziroma zakonitosti omenjenega akta o določitvi metodologije za obračunavanje omrežnine je tako potrebno ugotoviti, da je bil v Uradnem listu RS št. 59/2010 objavljen nov akt in ki je v celoti razveljavil prej veljavni akt, o katerem je odločalo tudi Ustavno sodišče. Na podlagi navedenega sodišče tako ugotavlja, da odločba Ustavnega sodišča št. U-I-257/09-22 z dne 14. 4. 2011 pri obravnavanju konkretne zadeve ni odločilnega pomena, saj se ne nanaša na relevantno zakonsko podlago, ki je uporabljiva v tem postopku, torej na spremenjen EZ iz leta 2010 kakor tudi ne na Akt o metodologiji za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja in metodologiji za obračunavanje omrežnine iz Uradnega lista RS št. 59/2010.” (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Op. št. (5): Čeprav se tudi na to kršitev sklicuje šele v pritožbi, jo je pritožbeno sodišče (vseeno) upoštevalo, saj tožena stranka omenjene kršitve brez svoje krivde prehodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

Op. št. (6): Npr.: v 15. 5. 2013 vloženi pripravljalni vlogi je tožena stranka navedla le: “Zahtevek torej tudi po višini ni utemeljen, ker: - Omrežnine niso pravilno obračunane (skladno z Aktom) - Za obračun in plačilo prispekov ne dajeta podlage ne EZ ne Akt, na katera se tožeča stranka sklicuje - Dodatek k omrežnini, ki se vtožuje, ni določen v EZ, prav tako ne v Aktu.” (deveta stran).