Jedro

Državni tožilec je tisti, ki sme izdati dovoljenje za začasno odložitev odvzema prostosti, pri čemer je sicer res vezan na prepoved izdaje takšnega dovoljenja, če je podana konkretna nevarnost za življenje ali zdravje tretjih oseb, vendar pa njegova odločitev v smislu 159. člena ZKP ni prepuščena sodni presoji. S tem, ko je državni tožilec dovolil odložitev odvzema prostosti, pa ni prav v ničemer posegel v osumljenčeve pravice v predkazenskem postopku.

S tem, ko je bilo odloženo prijetje obtoženega L. S. P. in tudi M. M. po 2.5.2004, ni mogoče govoriti, da so bili po tem datumu pridobljeni dokazi pridobljeni nezakonito, saj je za presojo vseh dokazov pridobljenih po 2.5.2004 odločilno in pomembno, ali so bili tako pridobljeni dokazi bodisi prikriti preiskovalni ukrepi ali drugi dokazi odrejeni in izvajani v skladu z zakonom.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo spoznalo obtožena L. S. P. in M. M. za kriva storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ v nadaljevanju, in sicer za dejanja po obtožbi okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu, opr. št. Kt 756/2006 v točkah 1/a, b, d, e, f, g, h, i, k (za obtoženega P.) in 2/a in b (za obtoženega M.), preostala dejanja iz obtožbe pod tč. 1/h do z (za P.) in 2/c do f (za M.) pa je iz obtožnice in s tem tudi iz krivdoreka izpustilo, ker je presodilo, da so bili prikriti ukrepi po 2.5.2004 nezakoniti. Sicer pa je obtoženemu L.S. P. določilo kazen eno leto in tri mesece zapora, zatem pa mu z upoštevanjem zaporne kazni eno leto in šest mesecev zapora zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ v zvezi s členom 25 čl. KZ po sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. K 109/2007 z dne 14.9.2007 odmerilo in izreklo enotno kazen dve leti in sedem mesecev zapora. Obtoženemu M. M. pa je izreklo zaporno kazen v trajanju osem mesecev. Obtoženemu L.S. P. je v enotno kazen vštelo čas prestan v priporu, po 66. členu KZ pa mu je izreklo varnostni ukrep obveznega zdravljenja narkomanov, ki se bo izvrševal v zavodu za prestajanje kazni. V nadaljevanju je po 4. odstavku 196. člena KZ obema obtoženima vzelo mamila in sredstva za njihovo uživanje, po 69. členu KZ pa še mobilne telefonske aparate ter elektronski tehtnici. Po 498. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je zasežena mamila odvzelo kupcem mamil. Glede zaseženih mamil in pripomočkov za uživanje je odredilo, da se uničijo po 3. odstavku 131. člena ZKP. V nadaljevanju je na podlagi določila 96. člena KZ obtoženemu L.S. P. vzelo 166,92 EUR, obtoženemu M. M. pa 417,29 EUR, kar ustreza premoženjski koristi pridobljeni s kaznivim dejanjem. Glede stroškov kazenskega postopka je odločilo, da sta jih obtoženca dolžna plačati vsak do ½ in sicer v zvezi z obsodilnim delom, po 4. odstavku 95. člena ZKP pa jo je oprostilo plačila stroškov zdravljenja v času pripora in stroškov za izdelavo strokovnih mnenj, obtoženega L. S. P. pa tudi nagrade za izvedenko prof. dr. M. Ž. T. in povprečnine. Slednjo pa je dolžan plačati M. M. in sicer v višini 350,00 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenskih sankcijah in predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obtoženca spozna za kriva kaznivih dejanj po obtožbi in jima izreče višji kazni in sicer obtoženemu L. S. P. kazen najmanj eno leto in šest mesecev zapora in upoštevaje kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki je bila izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. K 109/2007 z dne 14.9.2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Kp 163/2007 z dne 10.1.2008 izreče enotno kazen najmanj tri leta zapora, za obtoženega M. M. pa najmanj eno leto in dva meseca zapora oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovoril zagovornik obtoženega M. M. odvetnik N. Š. iz Novega mesta in predlaga njeno zavrnitev.

Višja državna tožilka M. K. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije predlaga, da se pritožbi okrožne državne tožilke ugodi. Njen predlog je bil poslan obema obtoženima in zagovornikoma.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno obtoženima P. in M. glede dejanj, ki so jima bila še očitana in sicer po 2.5.2004, ta kazniva dejanja izpustilo iz krivdoreka, ker je zavzelo stališče, da so bili po tem datumu izvajani dokazi in sicer prikrito opazovanje, sledenje in nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem, nezakoniti. Postavilo se je namreč na stališče, da ni bilo več opravičljivih razlogov za odlaganje prijetja po 159. členu ZKP za obtoženega L. S. P. in M. M., in sicer iz razloga, ker je bil dne 2.5.2004 dobljen mrtev v stanovanju B. D. roj. 1.2.1984, za čigar smrt je obstajal sum, da je umrl zaradi prevelikega odmerka neznane prepovedane droge. Čeprav je bilo kasneje ugotovljeno, da vzrok smrti pri B. D. ni bilo predoziranje s heroinom, pač pa obojestranska pljučnica s pljučnim edemom in dilatiranim srcem, pri čemer bi zaužitje heroina nekaj ur pred njegovo smrtjo lahko pripomoglo k nastopu smrti, sodišče prve stopnje ugotavlja, da je s smrtjo B. D., ki je dan pred tem kupil mamilo heroin pri obtoženemu L. S. P. in si ga vbrizgal, nastopil trenutek, ko bi morala policija ukrepati in obtoženega L. S. P. ovaditi ter mu odvzeti prostost. Kot nadalje ugotavlja sodišče bi morala sama policija oceniti, da v danem primeru obstaja sum, da je B. D. umrl zaradi zaužitje prevelike količine heroina, saj je takrat nastopila konkretna nevarnost za življenje in zdravje odvisnikov od mamil, ki so mamilo kupovali pri obtoženemu. To dejstvo, kot pravi sodišče prve stopnje, torej nastopi smrti B. D. pa je policija zamolčala in v predlogu tožilstvu tega tragičnega dejstva, za ponoven odlog odvzema prostosti L. S. P. (13.5.2004), tega sploh ni navedla. Ocenjuje torej da je bilo ravnanje policije nezakonito in nepravilno ter da zato sodišče v ponovljenem postopku v skladu z 2. odstavkom 18. člena ZKP sodne odločbe ni oprlo na dokaze, ki so bili pridobljeni z izvajanjem prikritih ukrepov po 2.5.2004, ker so bili ti pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka oziroma nezakonitim ravnanjem policije, ki s pravočasnim ukrepanjem ni preprečila nadaljnje prodaje mamil mladim ljudem.

Takšno stališče izpodbijane sodbe je napačno in ga okrožna državna tožilka upravičeno napada. Kot pravilno izpostavlja 159. člen ZKP, ki določa, da se zaradi razkritja obsežne kriminalne dejavnosti lahko začasno odloži odvzem prostosti osumljene osebe ali izvršitev drugih ukrepov, če oziroma dokler ni podana nevarnost za življenje in zdravje tretjih oseb. Gre torej za konkretno nevarnost za življenje, ki mora biti podana v trenutku, ko se odloči o odvzemu prostosti osumljene osebe. V obravnavanem primeru drži pritožbena trditev, da ni nobenega dokaza, ki bi kazal, da je D. umrl zaradi zaužitja prevelikega odmerka heroina, ki bi mu ga dal in prodal ravno obtoženi S. P., prav tako pa tudi nobenega dokaza, da so bili prikriti ukrepi policije nezakoniti. Res je sicer L. S. P. D. prodal mamilo, ko trdi sam, kokain in ne heroin, ki je bil najden v urinu pokojnega D., vendar pa vzrok smrti D. ni v zaužitju prevelikega odmerka ene ali druge vrste mamila, pač pa v odpovedi srca, kar je posledica obojestranske pljučnice in popuščanja srca.

Neodvisno od navedenega je potrebno poudariti, da 159. člen ZKP daje pooblastilo pristojnemu državnemu tožilcu, da zaradi razkritja obsežne kriminalne dejavnosti izda na obrazložen predlog policije dovoljenje za začasno odložitev odvzema prostosti osumljenca ali izvršitev drugih ukrepov iz procesnega zakona. Torej državni tožilec je tisti, ki sme izdati dovoljenje za začasno odložitev odvzema prostosti, pri čemer je sicer res vezan na prepoved izdaje takšnega dovoljenja, če je podana konkretna nevarnost za življenje ali zdravje tretjih oseb, vendar pa njegova odločitev v smislu 159. člena ZKP ni prepuščena sodni presoji. Državni tožilec je torej tisti, ki presodi predlog policije za odložitev odvzema prostosti in dovoli takšen odlog pod pogoji, določenimi v 159. členu ZKP. S tem, ko je dovolil odložitev odvzema prostosti, pa ni prav v ničemer posegel v osumljenčeve pravice v predkazenskem postopku. Zato ni mogoče govoriti o tem, da bi bili prikriti ukrepi oziroma na podlagi njih pridobljeni dokazi po 2.5.2004, pridobljeni na nezakonit način.

Po določbi 2. odstavka 18. člena ZKP sodišče namreč ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Kateri dokazi so nedovoljeni in kdo jih izloči iz spisa, je določeno v 83. členu ZKP, 3. odstavku 148.a člena ZKP, 3. in 4. odstavku 154. člena ZKP itd. Zato seveda s tem, ko je bilo odloženo prijetje obtoženega L. S. P. in tudi M. M. po 2.5.2004, ni mogoče govoriti, da so bili po tem datumu pridobljeni dokazi pridobljeni nezakonito, saj je za presojo vseh dokazov pridobljenih po 2.5.2004 odločilno in pomembno, ali so bili tako pridobljeni dokazi bodisi prikriti preiskovalni ukrepi ali drugi dokazi odrejeni in izvajani v skladu z zakonom (tako tudi Vrhovno sodišče v odločbi I Ips 8/2007).

Glede na vse pojasnjeno je sodišče druge stopnje pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ponovno izvesti glavno obravnavo in vse potrebne dokaze in ob pravilnem razumevanju 159. člena ZKP presoditi in pretehtati, ali so bili dokazi tudi po 2.5.2004 pravilno izvedeni in zakoniti ter ali sta obtožencema dejanji po obtožnici dokazani ali pa tudi ne. Ker v ponovljenem postopku kakšnih novih dokazov ne bo potrebno izvajati, pač pa ponoviti zgolj že izvedene, je sodišče druge stopnje odločilo, da se ponovno sojenje opravi in izvede pred popolnoma spremenjenim senatom.