Jedro

Če sodna taksa v roku in v skladu s plačilnim nalogom ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.

Ustavno sodišče je v odločbah Up-854/05 z dne 7. 2. 2007 in Up-343/09 z dne 5. 10. 2010, postavilo negativno definicijo obrazloženega ugovora. Tako se kot neobrazložen ugovor šteje le ugovor, ki ne vsebuje prav nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ugovor, ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Vendar pa to še ne pomeni, da na dolžniku ni breme konkretizacije ugovora (t. j. ugovornih navedb). Iz dolžnikovih ugovornih navedb izhaja, da poslovno razmerje z upnikom priznava, prav tako da pozna vsebino upnikovega zahtevka, zato bi moral konkretneje obrazložiti, zakaj višina glavnice in obračun obresti ni pravilen, ter za slednje predlagati izvedbo dokaza. Ker dolžnik za svoje trditve ni predlagal nobenega dokaza, je takšen ugovor že iz tega razloga neobrazložen (četrti odstavek 58. člena ZIZ).

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje štelo ugovor prvega dolžnika za umaknjen (1. točka izreka), zavrnilo ugovor drugega dolžnika (2. točka izreka), zavrnilo ugovor tretjega dolžnika (3. točka izreka) in štelo, da je ugovor četrte dolžnice umaknjen.

2. Zoper predmetni sklep so se pravočasno pritožili prvi in tretji dolžnik ter četrto dolžnica.

3. Prvi dolžnik v laični pritožbi, v kateri pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) ne navaja, izpostavlja, da sodne takse ni plačal iz razloga, ker ima družba rezervacijo na transakcijskem računu s strani Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS). Pritožbo je podal na FURS in je v reševanju. Zato tako dolgo, dokler ne bo slednje rešeno, ne more poravnati ne sodne takse in ne poslovati, saj ga je močno prizadel COVID-19. V zvezi z upnikovim zahtevkom izpostavlja, da so se dogovarjali in vložili prošnjo za moratorij odplačila ostanka glavnice, ki pa se ne ujema z dejanskim stanjem. Dogovorili so se, da bodo podaljšali rok odplačila za en mesec. Glede na priporočila gospodarskega ministra so bili prepričani v podaljšanje moratorija. Z izvršbo bi mu nastala še večja škoda. Sodišču predlaga, da sklep o izvršbi zamrzne za tri mesece.

4. Tretji dolžnik v pritožbi navaja, da podjetje, kateremu je bil porok, ni poslovalo več kot šest mesecev zaradi epidemije COVID-19. Zato obroki niso bili redno plačani. Prvi dolžnik se je dogovarjal z banko, da bi odobrila moratorij, a tega ni postorila. V pravočasni dopolnitvi pritožbe še izpostavlja, da sklep sodišča prve stopnje izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Navaja, da v kolikor dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov o tem v izvršilnem postopku ni potrebno prilagati, saj je dokazno breme o tem na upniku in ne na dolžniku. Ob tem se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča RS Up-854/05 z dne 7. 2. 2007 in Up-343/09 z dne 5. 10. 2010. V nadaljevanju pa zatrjuje, da ni jasno od kod izhaja upnikova terjatev, saj za to ni prejel nobenega dokaza, niti ne ve ničesar o obstoju razmerja, ki ga ima z upnikom. Zato mu ni ničesar dolžan. To predstavlja pomembno pravno dejstvo, saj bi v primeru, v kolikor bi se izkazalo za resnično, povzročilo zavrnitev upnikovega zahtevka v pravdi. Ker upnik verodostojne listine k predlogu za izvršbo ni predložil, te listine ne more preveriti. Sedaj povzeto predstavlja sicer pritožbeno novoto, a zanjo obstajajo utemeljeni razlogi, saj jih ni mogel navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje, ker se je v času prejema sklepa nahajal v Združenih državah Amerike. Tako mu ni bila možnost, da se v celoti in učinkovito brani zoper sklep o izvršbi. Podredno še navaja, da upnik ni upošteval sprejete zakone o interventnih ukrepih za omilitev posledic epidemije Covid-19 (PKP ukrepi). V okviru slednjih je bilo sprejeto, da so banke zavezane sprejeti odlog plačila kreditov. To pa je okoliščina, ki vpliva na zapadlost glavnice v kreditni pogodbi. Če glavnica ni zapadla, niso podani pogoji, da se začne postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine. Ker gre za okoliščino, ki predstavlja razlog za zavrnitev zahtevka v pravdnem postopku, v kolikor bi se izkazala za resnično, bi tako sodišče prve stopnje moralo razveljaviti izdani sklep o izvršbi in ga napotiti na pravdo. Morebitno neupoštevanje PKP ukrepov pa vpliva tudi na višino glavnice. Izpostavlja še, da je podana bistvena kršitev določb postopka, saj sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katere navedbe šteje za neobrazložene in iz katerega razloga šteje navedbe za neobrazložene.

5. Četrta dolžnica v laični pritožbi izpodbija celoten sklep sodišča prve stopnje brez navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da sodne takse ni plačala, ker dva meseca ni prejela osebnega dohodka, saj ima družba (prvi dolžnik) rezervacijo s strani FURS. Zato so sredstva zadržana. Kot porok navaja, da prvi dolžnik ni poplačeval obveznosti zaradi blokade FURS. Epidemija COVID-19 je terjala svoj davek, saj družba ni poslovala več kot šest mesecev. Zatrjuje še, da bo dolg poravnan v roku treh mesecev.

6. Na vložene pritožbe je odgovoril upnik. Zavzema se, da bi sodišče druge stopnje vse pritožbe zavrnilo kot neutemeljene.

7. Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbi prvega dolžnika in četrte dolžnice

8. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je pritožbi prvega dolžnika in četrte dolžnice reševalo v skladu z njuno vsebino, torej v primeru prvega dolžnika kot pritožbo zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa, pritožbo dolžnice pa kot pritožbo zoper 4. točko izreka, ne glede na to, da sta oba navedla, da sklep sodišča prve stopnje izpodbijata v celoti. Z izpodbijanjem točk izreka, ki se ne nanašajo nanju, svojega pravnega položaja namreč ne moreta izboljšati.

9. Po 8. členu Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) je plačilo sodne takse procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja sodišča, če to določa ustrezen procesni zakon. V skladu s prvim odstavkom 29.b člena ZIZ mora biti ob vložitvi predloga za izvršbo, ugovora ali pritožbe plačana sodna taksa. V drugem odstavku istega člena je določeno, da mora biti sodna taksa plačana najkasneje v osmih dneh od vročitve naloga za plačilo sodne takse. Če sodna taksa v roku in v skladu s plačilnim nalogom ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena (peti odstavek 29.b člen ZIZ). Navedeno pravno podlago je zvezi z izpodbijanima odločitvama v 1. in 4. točki izreka ustrezno povzelo tudi sodišče prve stopnje.

10. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje odločitev v 1. točki izreka (glede prvega dolžnika) sprejelo na podlagi ugotovitve: (-) da dolžnik ni plačal sodne takse, kot mu je bila naložena v plačilo s plačilnim nalogom z dne 8. 4. 2021, ki mu je bil vročen 27. 4. 2021, rok za plačilo sodne takse pa se je iztekel 5. 5. 2021, (-) da hkrati niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. V zvezi z četrto dolžnico pa je glede odločitve v v 4. točki izreka ugotovilo: (-) da dolžnica potem, ko ji je bil 23. 4. 2021 vročen plačilni nalog z dne 6. 4. 2021, do izteka roka za plačilo sodne takse 1. 5. 2021 ni plačala sodne takse, (-) prav tako pa tudi pri njen niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

11. Prvo dolžnik in četrta dolžnica takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbijata oziroma navajata, da takse nista plačala in se pri tem sklicujeta na okoliščine, ki so onemogočale plačilo sodne takse. S podanimi navedbami pa zaključka sodišče prve stopnje ne moreta izpodbiti. Ker iz spisovnih podatkov tudi izhaja, da sta bila v plačilnih nalogih izrecno opozorjena na posledice morebitnega neplačila sodne takse, kljub temu pa sodne takse nista plačala v postavljenem roku, je sodišče prve stopnje njuna ugovora zoper sklep o izvršbi pravilno štelo za umaknjena (peti odstavek 29.b člen ZIZ).

12. Sodišče druge stopnje težave pri plačilu sodne takse zaradi onemogočenega poslovanja in težave pri izplačevanju osebnega dohodka zaradi epidemije COVID-19 sicer razume, a takšnim situacijam je namenjen institut oprostitve plačila sodne takse, ki ga omogoča ZST-1. Predlog se mora podati do izteka roka za plačilo sodne takse. Morebitno uveljavljanje taksne oprostitve v pritožbi ni pravočasno.

O pritožbi tretjega dolžnika

13. Enako kot pri prvemu dolžniku in četrto dolžnici, je sodišče druge stopnje tudi v zvezi s pritožbo tretjega dolžnika štelo, skladno z njegovimi pritožbenimi navedbami, da sklep sodišča prve stopnje izpodbija v zanj neugodnem delu v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa.

14. Uvodoma je pojasniti, da je zatrjevani očitek o bistveni kršitvi pravil postopka pavšalen. Pritožnik ne pojasni katero bistveno kršitev pravil postopka ob tem očita, zato lahko sodišče druge stopnje glede tega odgovori le, da ne gre za nobeno od bistvenih kršitev, na katero skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ, pazi po uradni dolžnosti.

15. Sodišče druge stopnje pritožbenih navedb – da dolžniku ni jasno od kod izvira njegova terjatev in da ne ve ničesar o obstoju kakršnega koli razmerja z upnikom ter da upnik ni predložil verodostojne listine – ni upoštevalo, saj predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ). Razlog na katerega se sklicuje pritožba – upoštevajoč, da je njegov ugovor pravočasno vložen in je dolžnik v njem navajal posamezna dejstva – ne predstavlja opravičljivega razloga za njihovo uveljavljanje šele v pritožbenem postopku, saj ne gre za takšna dejstva, ki jih ne bi mogel zatrjevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Poleg tega pa pritožnik, ki se v zvezi s tem sklicuje na svojo odsotnost, slednje niti ne izkaže, saj v potrditev, da se je takrat nahajal v Združenih državah Amerike, ne predloži nobenega dokaza.

16. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen (drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 61. člena ZIZ). Pri tem navedena določba ZIZ še določa, da mora v ugovoru dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen.

17. Pritrditi je pritožbi v delu, ko navaja, da v kolikor dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov o tem v izvršilnem postopku ni potrebno predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku. Vendar pa dolžnik v ugovoru z dne 30. 3. 2021, kot pravilno navaja upnik v odgovoru na pritožbo, ni zatrjeval negativnih dejstev. V ugovoru je namreč navajal, da kot porok za prvega dolžnika sklep izpodbija iz razloga, da višina glavnice ni pravilna in da obresti od kredita niso pravilne ter da ni bil upoštevan Zakon o Covid-19, kjer bi bilo možno podaljšati zapadli kredit. Hkrati je še navedel, da upnik ni odobril podaljšanje kredita v skladu s COVID-19, kar je neposlovno in da je bilo poslovanje (prvega dolžnika) onemogočeno, sicer pa, da je bila večina kredita poplačanega. V zvezi z zatrjevanim ni predlagal nobenega dokaza.

18. Ustavno sodišče je v odločbah Up-854/05 z dne 7. 2. 2007 in Up-343/09 z dne 5. 10. 2010, na kateri se sklicuje dolžnik, sicer postavilo negativno definicijo obrazloženega ugovora. Tako se kot neobrazložen ugovor šteje le ugovor, ki ne vsebuje prav nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ugovor, ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Vendar pa to še ne pomeni, da na dolžniku ni breme konkretizacije ugovora (t. j. ugovornih navedb) v primerih, kot je obravnavani. Iz dolžnikovih ugovornih navedb namreč izhaja, da poslovno razmerje z upnikom priznava, prav tako da pozna vsebino upnikovega zahtevka, zato bi moral konkretneje obrazložiti, zakaj višina glavnice in obračun obresti ni pravilen, ter za slednje predlagati izvedbo dokaza. Ker dolžnik za svoje trditve ni predlagal nobenega dokaza, je takšen ugovor tudi po presoji sodišča druge stopnje že iz tega razloga neobrazložen in sodišče prve stopnje je njegov ugovor pravilno zavrnilo (četrti odstavek 58. člena ZIZ). Poleg tega pa so dolžnikove ugovorne navedbe tudi pomanjkljive in splošne ter kot take ne omogočajo zaključka, da bi, če bi se izkazale za resnične, lahko imele za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka upnika v pravdnem postopku.

19. Dolžnik se v zvezi s svojim ugovorom v pritožbi še smiselno sklicuje na Zakon o interventnem ukrepu odloga plačila obveznosti kreditojemalcev (v nadaljevanju: ZIUOPOK). Kot je pravilno pojasnil tudi upnik v odgovoru na pritožbo, predmetni zakon ne določa, da je odlog plačila obveznosti iz kreditne pogodbe neposreden (t. i. že na podlagi samega zakona) in brez omejitev, saj je zanj potrebno podati vlogo (tretji odstavek 2. člena ZIUOPOK). Slednjo je tretji dolžnik zatrjeval zgolj smiselno in pavšalno, pri čemer pa je izrecno navedel, da upnik odloga ni odobril. Odločitev sodišča prve stopnje je zato v celoti pravilna.

Sklepno o vseh pritožbah in stroških pritožbenega postopka

20. Glede na obrazloženo pritožbeno uveljavljani razlogi niso podani. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo še v okviru kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. Ker takšnih kršitev ni zasledilo, je vse pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21. Sodišče druge stopnje o stroških pritožbenega postopka ni odločilo, saj jih nihče ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).