Jedro

Tožnici njen status lastnice stanovanja omogoča uživanje stanovanja sami s svojima otrokoma, zato je utemeljeno sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na izselitev toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se mora tožena stranka A. Š. izseliti iz trosobnega stanovanja na J. ... v V. v kletni etaži, velikosti 80,72 m2 in ga izročiti v posest tožnici V. L. v roku 15 dni in pod izvršbo. Toženi stranki je bilo s sodbo tudi naloženo, da mora povrniti 132.000,00 SIT pravdnih stroškov Okrožnemu sodišču v Celju (Bpp 942/2005) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2006 dalje do plačila.

Toženec se je zoper tako odločitev sodišča pravočasno pritožil. V laični pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja ter da je sodba enostranska, saj vsebuje neresnice. Poudarja, da je zahteval, da se opravi delitev premoženja, zato ni res, da ni zahteval, da se ugotovi lastninska pravica. V pritožbi nadalje toženec ponavlja navedbe v odgovoru na tožbo in izpostavlja, da plačilo soudeležbe za stanovanje na K. resda ni del kupnine, je pa bilo temelj za pridobitev stanovanjske pravice in če te ne bi imel, tožeča stranka ne bi imela česa kupiti. Če ji ne bi poslal pooblastila, pa stanovanja tudi ne bi mogla odkupiti. Nadalje navaja, da je večji del trajanja izvenzakonske skupnosti imel veliko večje prihodke kot tožeča stranka in da je bil njegov delež v gospodinjstvu tudi veliko večji. Tožeča stranka je res plačala kupnino tudi za stanovanje na Jurčičevi 1, vendar šele po tem, ko je s takratnim direktorjem Premogovnika dosegel dogovor, da mu omogočijo nakup večjega stanovanja, v kupnino pa vračunajo stanovanje na K.... Nihče ne zanika, da je po prejemu odškodnine izročil 10.000,00 DEM tožeči stranki in opremil stanovanje tako s pohištvom kot hišnimi aparati, kar je preseglo še dodatnih 10.000,00 DEM in tudi preseglo polovico kupnine, ki jo je tožeča stranka plačala za stanovanje na Jurčičevi cesti. Toženec zato zatrjuje, da je pridobil prvo stanovanje na K. ..., plačal soudeležbo in tožeči stranki vrnil več kot polovico plačane kupnine. Če je stanovanje pisano nanjo, pa to še nikomur ne daje pravice, da ga izseli iz stanovanja, katerega lastnik je dokazano in nesporno do 1/2, za kar govorijo vsa dejstva. Toženec še navaja, da bo na Okrožnem sodišču v Celju vložil tožbo zoper tožečo stranko zaradi delitve premoženja. Zato predlaga, da izpodbijano sodbo sodišče druge stopnje v celoti razveljavi in jo zavrže kot preuranjeno in s tem nedovoljeno ali pa jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, le-to pa naj o izselitvi odloča šele takrat, ko bo pravnomočno razdeljeno skupno premoženje tožene in tožeče stranke. Predhodno vprašanje namreč je, kolikšen delež pripada komu izmed partnerjev po razpadu izvenzakonske skupnosti, da bi se lahko šele potem odločalo o izselitvi enega ali drugega. Zavrača tudi plačilo stroškov, ker je sam v situaciji, da mora prositi za brezplačno pravno pomoč.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je kot kupec tako v kupoprodajni pogodbi o prodaji stanovanja z dne 27.5.1993 kot v pogodbi o zamenjavi stanovanj z dne 14.5.1997 navedena le tožnica. Tudi intabulacijski klavzuli v obeh pogodbah se glasita na tožnico. Glede na določbo 20. in 33. čl. ZTLR je sodišče pravilno zaključilo, da je bila lastninska pravica glede obeh stanovanj prenesena v celoti in izključno na tožnico. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno obrazložilo, da imetništvo stanovanjske pravice, na katero se sklicuje tožena stranka, ne vpliva na lastninsko pravico tožnice. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev, kar sta pravdni stranki nesporno bili, tisto premoženje, ki ga z delom pridobita v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje je zato glede na ugovor toženca, da je solastnik do 1/2 stanovanja na Jurčičevi 1, ugotavljalo, ali je bilo stanovanje pridobljeno z delom obeh pravdnih strank v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno zaključilo, da je bila kupnina za obe stanovanji plačana z denarjem, ki predstavlja posebno premoženje tožnice. Pritožnik sam v pritožbi priznava, da je tožeča stranka plačala kupnino za obe stanovanji, torej tako za prvo na K. ..., kot za drugo na J. ... in da plačilo soudeležbe ni del kupnine. Navedbe pritožnika, da je večji del trajanja izvenzakonske skupnosti imel veliko večje prihodke kot tožnica, da je bil njegov delež v gospodinjstvu tudi veliko večji, kakor tudi navedbe, da je tožeči stranki vrnil več kot polovico plačane kupnine so nedopustne pritožbene novote, saj pritožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP (I. odst. 337. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče jih zato ne sme upoštevati. Kar pa se tiče ponovnih zatrjevanj v pritožbi, da je tožnici izročil 10.000 DEM in opremil stanovanje s pohištvom in hišnimi aparati, kar je preseglo še dodatnih 10.000 DEM in tudi preseglo polovico kupnine za stanovanje na Jurčičevi cesti, sodišče druge stopnje povsem sprejema razloge sodišča prve stopnje, da je bil znesek 10.000,00 DEM, kolikor je nesporno tožnici izročil toženec, potem ko je dobil leta 1998 odškodnino v višini 100.000,00 DEM od R. S., porabljen za gospodinjstvo oz. za tekoče stroške. Tak zaključek je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo tudi na podlagi ugotovitev, da je bil toženec veliko odsoten od doma, saj je bil od leta 1992 do 1993 in od leta 2000 do 2003 v tujini, del časa zunajzakonske skupnosti pa je prestajal tudi kazen zapora. Sodišče pa je nadalje tudi ugotovilo, kar pritožbeno ni izpodbijano, da toženec že več let ni zaposlen in nima rednih dohodkov. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so trditve tožene stranke, da je lastnik polovice stanovanja, neutemeljene.

Lastninska pravica daje lastniku upravičenja in sicer imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Lastninska pravica torej pomeni, da lahko lastnik vse druge izključi v izvrševanju lastninskih upravičenj. Tožnici njen status lastnice stanovanja glede na določbo I. odst. 37. čl. Stvarnopravnega zakonika omogoča uživanje stanovanja sami s svojima otrokoma, zato je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku na izselitev toženca. Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi določbe I. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da mora toženec, ki je v pravdi izgubil, povrniti pravdne stroške, in v skladu z Odvetniško tarifo tudi odmerilo pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča (353. člen ZPP). Kršitev določb pravdnega postopka, na katere na podlagi II. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, sodišče druge stopnje ni zasledilo.