Jedro

Določba o izrednem skrajšanju preizkusnega obdobja je bila sicer res sprejeta z namenom nepotrebno dolgega trajanja postopkov osebnih stečajev, v katerih se zaradi prenizkih dohodkov dolžnika stečajna masa sploh ne oblikuje, vendar pa tu ne gre za tak primer. Kot je razvidno iz upraviteljevega poročila (p. d. 38), v (posebno) stečajno maso spadajo nepremičnine v lasti stečajne dolžnice in najemnina v zvezi z eno od nepremičnin. Postopek tega osebnega stečaja se tako ne vodi le zaradi postopka odpusta obveznosti, temveč tudi zaradi unovčevanja stečajne mase. Iz načrta poteka postopka osebnega stečaja (p. d. 41) izhaja, da upravitelj predvideva, da bo uspel unovčiti stečajno maso do srede leta 2021, takrat pa bo poteklo tudi dvoletno preizkusno obdobje. Tudi zato niso utemeljeni očitki pritožnice, da se s (po pritožničini oceni predolgo) preizkusno dobo „zaradi stroškov postopka oškoduje stečajna masa“. Stečajni postopek se namreč ne more zaključiti, preden je unovčena vsa stečajna masa, poplačani upniki ter izvedena vsa dejanja, ki jih je treba opraviti v stečajnem postopku (375. člen ZFPPIPP). Pri tem pa višje sodišče še dodaja, da je preizkusno obdobje namenjeno tudi preverjanju dolžnikovega ravnanja in prizadevanja za poplačilo dolgov, njegove poštenosti in vestnosti. V tem obdobju je na preizkusu, izpolnjevati mora z zakonom določene obveznosti (383.b, 384., 386. in 401. člen ZFPPIPP), upoštevati prepovedi iz 386. člena ZFPPIPP in živeti v skladu s svojimi možnostmi, pri vsem navedenem pa ga nadzira upravitelj. Šele če ta preizkus prestane, je upravičen do odpusta obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se preizkusno obdobje skrajša na dve leti od začetka postopka odpusta obveznosti tako, da se zadnji dan preizkusnega obdobja izteče dne 12. 7. 2021. 2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da skrajša preizkusno dobo na 6 mesecev.

3. Upravitelj je na pritožbo odgovoril in predlagal, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica opozarja, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da ne dvomi v njeno izpovedbo, da kljub intenzivnim prizadevanjem ne more dobiti zaposlitve zaradi svoje starosti, pa je, kljub njeni nezaposljivosti in edinima prvovrstno zavarovanima upnikoma, določilo tako dolgo preizkusno dobo, ki v ničemer ne vpliva na boljše in hitrejše poplačilo navedenih upnikov. S tako dolgo preizkusno dobo se zaradi višjih stroškov postopka oškoduje stečajna masa, njej pa se „zateguje zanka okoli vratu“. Meni, da upravitelj vztraja pri daljši preizkusni dobi zato, da bo lahko dalj časa zaračunaval stroške in tako sam „imel koristi“ od njene dolge preizkusne dobe. Nasprotuje upraviteljevi oceni, da ne spada v skupino socialno ogroženih oseb. Trdi, da službe ne dobi in (začasno) prejema le nadomestilo za brezposelnost. Upraviteljevemu predlogu glede dolžine preizkusne dobe očita „golo sprenevedanje“. Pojasni, da si že 10 let ne plačuje dodatnega zdravstvenega zavarovanja, prav tako si zadnjih 11 let plačuje minimalne prispevke ali pa je brezposelna, zato bo tudi njena (v letu 2021) pričakovana pokojnina minimalna. Ocenjuje, da so njen osebni stečaj povzročile zunanje okoliščine, da ni nikogar ogoljufala niti spravila v težak materialni položaj niti v izgubo premoženja ali življenja. Meni, da gre v njenem primeru za očitno neenakopravnost nje kot dolžnice proti prvovrstno zavarovanima upnikoma in za kršitev njenih človekovih pravic, kar bo lahko „v končni fazi ugotavljalo tudi Evropsko sodišče“.

6. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je skrajšanje preizkusnega obdobja na čas, ki je krajši od dveh let, dopustno le ob predlogu upravitelja (osmi odstavek 400. člena ZFPPIPP). V obravnavani zadevi je upravitelj skrajšanju nasprotoval že v svojem osnovnem mnenju, prav tako pa tudi, ko ga je sodišče pozvalo k (ponovni) podaji mnenja po tem, ko je dolžnica vložila ugovor, da je preizkusna doba predolga.

7. Poleg tega pa je izredno skrajšanje preizkusnega obdobja le izjema od siceršnjega pravila iz petega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ki je predvidena le za primere najbolj ogroženih socialnih skupin (tako tudi sklep VSL Cst 700/2017 ter dr. Nina Plavšak, Novela ZFPPIPP-G, Odvetnik, 2016, št. 76)_._ Tudi po oceni višjega sodišča stečajna dolžnica v to kategorijo ne spada. Res je stara že 63 let, vendar tudi sama navaja, da je zdrava in sposobna za delo. Iz vlog, ki jih je tekom postopka vložila v spis, je razvidno, da je najela kredite in dala poroštvo (kar vse je razlog za njeno insolventnost) v obdobju, ko je bila še redno zaposlena (v letih 2005 in 2006), nato pa se je konec leta 2008 odločila za samostojno poslovno kariero. Navedla je, da je od takrat dalje obveznosti redno poravnavala le še do leta 2009 oziroma 2010, potem pa ne več, saj je z novo dejavnostjo zaslužila le za golo preživetje. Tudi če se je mogoče strinjati z dolžnico, da ni večje verjetnosti, da bi lahko pri svoji starosti našla zaposlitev, ki bi ji prinesla pomembno višje prihodke, višje sodišče ugotavlja, da iz opisanega izhaja, da si že pred začetkom postopka osebnega stečaja dolžnica očitno ni prizadevala za zaposlitev, s katero bi lahko zaslužila toliko, da bi lahko (vsaj delno) poplačala upnike, temveč je vztrajala pri (manj donosni) „samostojni poslovni karieri“. Iz listinske dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi stečajna dolžnica za svoje navedbe o „vztrajnem, dolgotrajnem in neuspešnem“ iskanju zaposlitve oziroma v zvezi z zatrjevanim lastnim poslom predložila kakršnekoli dokaze.

8. Določba o izrednem skrajšanju preizkusnega obdobja je bila sicer res sprejeta z namenom nepotrebno dolgega trajanja postopkov osebnih stečajev, v katerih se zaradi prenizkih dohodkov dolžnika stečajna masa sploh ne oblikuje, vendar pa tu ne gre za tak primer. Kot je razvidno iz upraviteljevega poročila (p. d. 38), v (posebno) stečajno maso spadajo nepremičnine v lasti stečajne dolžnice in najemnina v zvezi z eno od nepremičnin. Postopek tega osebnega stečaja se tako ne vodi le zaradi postopka odpusta obveznosti, temveč tudi zaradi unovčevanja stečajne mase. Iz načrta poteka postopka osebnega stečaja (p. d. 41) izhaja, da upravitelj predvideva, da bo uspel unovčiti stečajno maso do srede leta 2021, takrat pa bo poteklo tudi dvoletno preizkusno obdobje. Tudi zato niso utemeljeni očitki pritožnice, da se s (po pritožničini oceni predolgo) preizkusno dobo „zaradi stroškov postopka oškoduje stečajna masa“. Stečajni postopek se namreč ne more zaključiti, preden je unovčena vsa stečajna masa, poplačani upniki ter izvedena vsa dejanja, ki jih je treba opraviti v stečajnem postopku (375. člen ZFPPIPP). Pri tem pa višje sodišče še dodaja, da je preizkusno obdobje namenjeno tudi preverjanju dolžnikovega ravnanja in prizadevanja za poplačilo dolgov, njegove poštenosti in vestnosti. V tem obdobju je na preizkusu, izpolnjevati mora z zakonom določene obveznosti (383.b, 384., 386. in 401. člen ZFPPIPP), upoštevati prepovedi iz 386. člena ZFPPIPP in živeti v skladu s svojimi možnostmi, pri vsem navedenem pa ga nadzira upravitelj. Šele če ta preizkus prestane, je upravičen do odpusta obveznosti.

9. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da ob upoštevanju okoliščin iz četrtega odstavka 400. člena ZFPPIPP in namena odpusta obveznosti, v obravnavanem primeru dolžnici ni primerno (še dodatno) skrajšati preizkusnega obdobja. Zgolj dejstvo, da je do sedaj prejemala le minimalne dohodke pa, ob nespremenjenih okoliščinah, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri določitvi dvoletnega preizkusnega obdobja, ni dovolj tehten razlog za dodatno skrajšanje preizkusne dobe. Namen instituta odpusta obveznosti ni razbremenitev prezadolženih oseb brez njihovega truda za poplačilo upnikov, temveč vrnitev takšnih oseb v premoženjske razmere, ki jih omogočajo normalno življenje, vendar šele po tem, ko jim, kljub njihovi aktivni angažiranosti, ni uspelo poplačati svojih upnikov (VSL Cst 529/2016).

10. Pritožnica omenja svoje pravice, ne pa tudi dolžnosti v zvezi z izpolnitvijo prevzetih obveznosti. Iz sklepa o preizkusu terjatev (p. d. 49) izhaja, da so upniki prijavili terjatve v znesku 406.817,43 EUR (od tega je prijavljenih terjatev, zavarovanih z ločitveno pravico 405.798,22 EUR). Že iz dolžničinega predloga za začetek stečajnega postopka izhaja, da vrednost nepremičnin, danih v zavarovanje kreditov, ne dosega višine dolgov, navedeno pa potrjuje tudi upraviteljevo otvoritveno poročilo. Napačna je zato pritožničina trditev o njenih „prvovrstno zavarovanih upnikih“.

11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene izmed bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.