Jedro

Pravilno pa pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki na dosojeno odškodnino priznalo še DDV. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka davčni zavezanec, prav tako je davčni zavezanec revizijska hiša, kateri je storitev plačala. S plačilom DDV po izstavljenem računu revizijske hiše, pa tožeča stranka ni bila prikrajšana, saj si je slednjega v skladu s 63. členom Zakona o davku na dodatno vrednost - v nadaljevanju ZDDV-1) odbila in s plačilom slednjega ni oškodovana (načelo nevtralnosti davka), saj je DDV davek, ki pripada državi, ne pa davčnemu zavezancu ali davčnemu plačniku. Nenazadnje pa se od odškodnin davek na dodano vrednost ne obračunava (13. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost). Za navedeni znesek (22% DDV) je sodišče druge stopnje tudi spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (5. alineja 358. člena ZPP) in posledično tudi odločitev o stroških postopka, kot sledi v nadaljevanju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da sedaj v tem delu glasi: "I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani - COVL VL 82859/2015 z dne 13. 7. 2015 se vzdrži delno v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.212,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2015 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 158,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2015. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani COVL VL 82859/2015 z dne 13. 7. 2015 se razveljavi še za znesek 926,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2015 in se v tem delu zahtevek zavrne."

III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 464,36 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 82859/2015 z dne 13. 7. 2015 vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.139,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2015 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 158,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2015. V II. točki izreka je v presežku glede plačila zneska 8.916,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2015 in plačila izvršilnih stroškov v višini 27,75 EUR sklep o izvršbi razveljavilo. V III. točki izreka je naložilo plačilo stroškov tožene stranke v višini 88,00 EUR v plačilo tožeči stranki.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje (I. in posledično III. točko izreka) se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve povsem pavšalno zaključilo, da je tožena stranka s svojim ravnanjem prispevala k stroškom podaljšanja revizijskega postopka v letu 2013 v višini 40 % in o slednjem sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Obrazložitev sodišča tudi ni v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, s čemer je podana nepravilna ugotovitev dejanskega stanja. Tožeča stranka bi morala substancirano navesti dejstva in dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje. Tožeča stranka sploh ni navedla, katere napake pri knjiženju konkretno naj bi predstavljale relevantno nedopustno ravnanje tožene stranke in se je sklicevala zgolj na knjiženje zneskov 22.000,00 in 28.000,00 EUR, glede katerih pa ni substancirano pojasnila, v čem so nepravilnosti in kdaj je bila tožena stranka neodzivna v zvezi s pojasnjevanjem in ugotavljanjem okoliščin glede predmetnih vknjižb. Namesto slednjega je tožeča stranka predložila preko 120 strani izpiskov elektronskih sporočil in predlagala postavitev izvedenca, slednjemu pa sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti, saj je šlo za informativni dokaz. Vse ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah 13 do 22 obrazložitve predstavljajo dejstva, ki jih je sodišče ugotovilo samostojno in brez predhodnih trditev tožeče stranke. Vse te kršitve pa pomenijo kršitev določb 7., 212. in 286. člena ZPP in pomenijo relativno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki prerašča v kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in so vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, saj bi ob pravilnem postopanju zaradi odsotnosti relevantnih dejstev sodišče prve stopnje moralo zahtevek v celoti zavrniti. Sodba sodišča prve stopnje tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o obstoju vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in škodo. Povsem neargumentirano zaključuje, da je tožena stranka s svojim postopanjem povzročila, da je postopek revizije trajal dlje, kot je bilo predvideno, pri tem pa ne pojasni, kakšno dodatno delo revizorja je nastalo. O zahtevku revizijske hiše zoper tožečo stranko še tudi ni pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je upoštevalo prepozno predložene dokaze, saj je interpretacijo zaračunanih zneskov opravilo na podlagi določil Pogodbe o opravljanju revizijskih storitev - v nadaljevanju Pogodba P. (priloga A30). Prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen 24. 5. 2016, predmetno pogodbo pa je tožeča stranka predložila s svojo četrto pripravljalno vlogo dne 5. 4. 2017. Pri tem pa je tožena stranka že v svoji pripravljalni vlogi z dne 18. 11. 2015 navajala, da ji ni znano ali so zaračunani zneski revizijske hiše sploh upravičeni tako po temelju kot po višini. Prav tako je jasno opozorila, da tožeča stranka sploh ni pojasnila, koliko je ovrednotila to dodatno delo in zakaj je takšno vrednotenje utemeljeno. Torej kolikšna je urna postavka dodatnega dela in kaj je podlaga takšne urne postavke. Tudi v svoji tretji pripravljalni vlogi z dne 6. 3. 2017 je tožena stranka izpostavila, da ni znano kakšna pravna podlaga opravičuje revizijsko hišo do dodatnega plačila. Predmetni dokaz - Pogodbo P. je tožeča stranka predložila prepozno, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev glede obstoja in višine škode oprlo neposredno na to pogodbo, torej dokaz, ki na glavni obravnavi ni bil izveden. Glede pogodbe pa tožeča stranka ni podala nikakršnih trditev, s tem pa je kršeno razpravno načelo in je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje pritožba očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, ker ni uporabilo določb Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ampak Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je šlo za očitek kršitve pogodbe sklenjene 1. 7. 1997. Sicer pa tožena stranka ob sklenitvi pogodbe v letu 1997 ni mogla predvideti in pričakovati, da bo tožeča stranka v prihodnosti za interno in neobvezno revizijo izbrala revizijsko hišo, katere storitve stanejo trikratnik cen primerljivih storitev. Zmotno pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo tudi DDV na odškodninsko terjatev. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

6. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno in popolno povzelo vsebino izvedenih dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev. Razložilo jo je z jasnimi in razumljivimi dejanskimi in pravnimi razlogi. V izpodbijani sodbi ni notranjih protislovij, ki bi onemogočala pritožbeni preizkus. Pritožba obširno graja predvsem dokazno oceno, kar pa za očitek o kršitvi postopka ne zadošča. Sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s procesno kršitvijo 8. člena ZPP. Dokazna ocena je opravljena upoštevaje vse metodološke napotke, ki jih nalaga navedeno pravno določilo. Izdelana je po skrbni presoji posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj. Sodišče druge stopnje sprejeto dokazno oceno v celoti sprejema kot pravilno (13. – 33. točke obrazložitve), razen glede odločitve o priznanju davka na dodano vrednost. 7. Sodišče prve stopnje dejansko v dokazni sklep ni povzelo Pogodbe P. (kršitev 278. člena ZPP), vendar slednje predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), kar pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivalo. Tožena stranka se je s pogodbo seznanila in se glede nje tudi opredelila na naroku dne 19. 5. 2017. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali na podlagi Pogodbe o opravljanju knjigovodskih, računovodskih in podobnih storitev z dne 1. 7. 1997 (Pogodba). Ker je tožeča stranka hčerinska družba avstrijske družbe, je bilo potrebno opraviti revizijo, ki je za tožečo stranko opravila revizijska družba P. iz Ljubljane (v nadaljevanju P.). Ta je revizijo poslovanja opravljala dlje kot je bilo predvideno s pogodbo. Vzrok za nastanek dodatnih del in stroškov v zvezi z revizijo poslovnega leta 2013 je v napakah pri knjiženju s strani tožene stranke, zaradi nepravilnosti ter neodzivnosti tožene stranke v postopku revizije poslovnega leta 2013. Stroški dogovorjene revizije so bili 10.414,00 EUR bruto, zaradi nepravilnosti pri knjiženju s strani tožene stranke in dodatnega dela revizorke pa so stroški revizije narasli za dodatnih 14.055,27 EUR bruto, za kar je tožeča stranka toženi izstavila račun, katerega priloge so posamezni računi revizorske hiše z obrazložitvijo zaračunanih ur (A4 do A6 priloge). Ta znesek tožeča stranka vtožuje kot odškodnino za škodo, ki ji je nastala zaradi kršitve Pogodbe z dne 1. 7. 1997. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega postopka, predvsem na podlagi ugotovitev izvedenskega mnenja izvedenke dr. E.T. z dne 22. 1. 2017, zaključilo, da je tožena stranka s svojim ravnanjem prispevala k daljšemu času trajanja revizije poslovnega leta 2013 v 40 %, v preostalem 60 % deležu pa je krivdo za podaljšanje postopka pripisati tožeči stranki (192. člen ZOR oz. 171. člen OZ glede deljene odgovornosti).

9. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je zaključek iz 23. točke obrazložitve povsem pavšalen in neobrazložen. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zaključek, kot ga je povzelo sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve glede odgovornosti tožene stranke in njenega soprispevka k nastali škode, zgolj povzetek ugotovitev (navedenih v 13. - 22. točki obrazložitve). Pritožba je že tekom postopka na prvi stopnji grajala sklepčnost tožbe, saj tožeča stranka naj ne bi zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Sodišče druge stopnje s pritožbo ne soglaša. Tožeča stranka je namreč že v prvi pripravljalni vlogi dne 8. 10. 2015 in v drugi pripravljalni vlogi dne 22. 5. 2016 navedla, da je pri knjiženju tožene stranke prišlo do napak, vsaj za zneska 22.000,00 in 28.000,00 EUR, da tožena stranka v revizijskem postopku ni vedela odgovarjati na postavljena vprašanja in je namesto podajanja odgovorov poslala še pet letnih poročil (povzetek dopisa pod A6), zato je P. opravil dodatno delo in ga zaračunal tožeči stranki, ki ga je plačala (vloga tožeče stranke z dne 23. 5. 2016). Da je do kršitev pri knjiženju oziroma do težav pri revizijskem postopku prihajalo, pa je tožeča stranka podkrepila še s predložitvijo 120 strani izpiskov elektronskih sporočil, predlogom po zaslišanju revizorke ter predlagala postavitev izvedenca, za katerega je substancirano navedla, da naj ugotovi, ali so knjiženja tožene stranke bila pravilna, od odgovora na slednje vprašanje je namreč odvisen odgovor, ali je revizija utemeljeno terjala dodatna pojasnila glede knjiženj posameznih postavk.

10. Po mnenju sodišča druge stopnje izvedba dokaza z izvedencem tudi ni bila izvedba informativnega dokaza. Informativni dokazi v pravdnem postopku načeloma niso dovoljeni. Prepoved je utemeljena tedaj, ko pravdna stranka pozna ali bi lahko poznala dejstva, ki jih mora zatrjevati v okviru trditvenega bremena. Drugače pa je v primerih, ko mora stranka zatrjevati dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja. V takih primerih je treba po eni strani omiliti zahteve glede substanciranja dejanskih navedb, po drugi strani pa dovoliti poizvedovalni dokaz, da se zagotovi poštenost sojenja. V nasprotnem primeru je ogrožen sam cilj pravdnega postopka, ki je v varstvu pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi materialnega prava.1 Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dokazni predlog tožeče stranke bil ustrezno substanciran, saj tožeča stranka ni mogla podati konkretnejših trditev kot jih je, in sicer, da knjiženja, za katera je bila zadolžena tožena stranka niso bila opravljena strokovno, da tožena stranka na vprašanja revizorke ni vedela pojasniti računovodskih poročil, kar je vplivalo na dolžino trajanja revizije pri tožeči stranki. Na toženi stranki pa je bilo, da bi navedla, kdaj in na kakšen način je posredovala podatke P., torej, da je svoje delo opravila strokovno in da do zamude oz. podaljšanja revizije ni prišlo zaradi njenega pomanjkljivega računovodskega dela. Kakšne kršitve so pri računovodskem delu tožene stranke nastale, pa je lahko odgovoril šele izvedenec računovodske oziroma finančne stroke, potem ko je delo tožene stranke preveril. 11. Nima prav pritožba, da bi tožeča stranka morala podati natančne trditve o tem, katerih odgovorov tožena stranka reviziji ni uspela podati in kdaj je reviziji namesto odgovorov pošiljala nova letna poročila. Tožeča stranka je podala substancirane trditve o kršitvah tožene stranke, ki jih je dokazala s pomočjo izvedenke in zaslišane revizorke. Zaslišana priča revizorka H.H. je namreč pojasnila, kako je potekala revizija pri poslovanju tožeče stranke in na kakšne ovire so pri opravi revizije naleteli prav v posledici neodzivnosti oziroma nevednosti tožene stranke. Tožena stranka pa nasprotno substanciranih navedb in dokazov o tem, da je storila vse, kar se je od nje kot računovodje pričakovalo, ni podala. Nima prav pritožba, da je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejstva brez predhodnih ustreznih trditev. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe in v pravočasnih vlogah navedla dejstva o napakah in neodzivnosti tožene stranke ter predlagala dokaze, in sicer zaslišanje revizorke H.H., predložila je elektronska sporočila o kontaktiranju med pravdnima strankama in revizijsko hišo in do teh trditev in predloženih dokazov se je sodišče prve stopnje v točkah 13 do 22 opredelilo in zavzelo razloge o odločilnih dejstvih, zato tudi ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v 19. in 20. točki obrazložitve konkretno navedlo, da je v ravnanju tožene stranke pri opravi postopka revizije poslovnega leta 2013 prišlo do dodatnih del in podaljšalo čas revizije zaradi ravnanja tožene stranke, s tem pa je ugotovilo obstoj vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo tožeči stranki, saj je revizija namesto predvidenih 100 ur trajala 150 ur.

12. O zahtevku P. do tožeče stranke še ni bilo pravnomočno odločeno, zato je sodišče prve stopnje ugotavljalo pravilnost zahtevka tožeče stranke do tožene stranke po višini in pri tem ugotovilo, da so utemeljeni zgolj trije računi, in sicer račun 34000527 in 34000630 (27. točka obrazložitve) ter račun št. 3500043 (31. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pojasnilo višino zahtevka, ki ga je priznalo tožeči stranki in izhajalo iz zahtevka družbe P. pod A6 in Pogodbe P. glede opravljene revizije.

13. Tožena stranka povsem pavšalno ugovarja višini zahtevkov z navedbo, da bi druga revizijska hiša lahko storitev opravila trikrat ceneje, pri čemer bi potem tudi dodatno zaračunane storitve bile trikrat cenejše, pri tem pa primerljivih podatkov za druge revizorske hiše ni predložila, nenazadnje, pa je tožena stranka z dejstvom izbire revizorske hiše in ceno storitev (s tem pa s predvidljivostjo škode, ki tožeči stranki lahko nastane zaradi kršitve pogodbe) bila seznanjena, saj je ista revizijska hiša revizijo opravljala že več let. O slednjem ima sodba sodišča prve stopnje ustrezne razloge v 25. in 32. točki obrazložitve.

14. Tožena stranka nadalje uveljavlja prekluzijo predloženega dokaza, in sicer Pogodbe z družbo P. (priloga A30). Zmotno meni pritožba, da sistem prekluzij pomeni, da mora stranka ponuditi vse dokaze takoj in ne šele potem, ko postanejo relevantni2. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka s predložitvijo te pogodbe ni bila prekludirana. Tožena stranka je namreč šele v svoji tretji pripravljalni vlogi z dne 7. 3. 2017 konkretizirano ugovarjala višini dodatno zaračunanih del, ko je navajala, da ne ve, kaj je podlaga zaračunanim storitvam, ali pogodba ali zakon, in na podlagi tega ugovora (v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi je tožena stranka ugovarjala višini zgolj z navedbo, da bi tožeča stranka lahko najela za opravo revizije drugo cenejšo družbo, da tožeča stranka ni upravičena do plačila DDV), je tožeča stranka z vlogo z dne 5. 4. 2017 predložila Pogodbo P., ki je temelj za zaračunavanje storitev oprave revizije tožeči stranki. Sama izvedba tega dokaza pa tudi v ničemer ni podaljšala predmetnega postopka, saj je višina zaračunanih storitev izhajala iz računov, kot tudi iz dopisa P. (priloga A6), kar pa je tožeča stranka predložila sodišču skupaj s prvo pripravljalno vlogo.

15. Pritožba graja uporabo materialnega prava sodišča prve stopnje, ki bi moralo uporabiti določbe ZOR in ne OZ. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se sodišče prve stopnje dejansko sklicuje na prvi odstavek 243. člena OZ, v skladu s 1060. členom OZ pa bi se glede na sklenitev pogodbenega razmerja (1. 7. 1997) moralo pravilno sklicevati na prvi odstavek 266. člena ZOR, vendar gre za vsebinsko identični določbi (ki se razlikujeta le v besedici navadna oz. običajna škoda), slednje pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo.

16. Pravilno pa pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki na dosojeno odškodnino priznalo še DDV. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka davčni zavezanec, prav tako je davčni zavezanec revizijska hiša, kateri je storitev plačala. S plačilom DDV po izstavljenem računu revizijske hiše, pa tožeča stranka ni bila prikrajšana, saj si je slednjega v skladu s 63. členom Zakona o davku na dodatno vrednost - v nadaljevanju ZDDV-1) odbila in s plačilom slednjega ni oškodovana (načelo nevtralnosti davka), saj je DDV davek, ki pripada državi, ne pa davčnemu zavezancu ali davčnemu plačniku. Nenazadnje pa se od odškodnin davek na dodano vrednost ne obračunava (13. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost). Za navedeni znesek (22% DDV) je sodišče druge stopnje tudi spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (5. alineja 358. člena ZPP) in posledično tudi odločitev o stroških postopka, kot sledi v nadaljevanju.

17. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi. Tožeča stranka je uspela v 30% zahtevka, tožena stranka pa v 70%. Stroške tožeče stranke je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo na 3.515,35 EUR in stroške tožene stranke na 2.169,96 EUR (37. in 38. točka obrazložitve), glede na prej ugotovljen uspeh pravdnih strank, je po medsebojnem pobotu tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 464,36 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega paricijskega roka do plačila (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

18. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom in 155. člen ZPP).

1 Mile Dolenc: O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, 2011, št. 6-7, str. 1467 2 Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem 151. do 305. člen, str. 599 in 600, 3. in 7. točka komentarja