Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo - zvin vratne hrbtenice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 2,085.809 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 16.809 SIT od 1.10.1995 dalje, od zneska 12.996 SIT od 1.2.1996 dalje, od zneska 6.000 SIT od 2.11.1996 dalje do plačila, od preostalega zneska 2,050.000 SIT pa od 25.10.2000 dalje do plačila. Slednji znesek predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela v prometni nesreči dne 12.6.1995. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo tako spremenilo, da je znesek odškodnine, ki ga mora tožena stranka plačati tožnici, znižalo na 1,450.000 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti odločitvi o zavrnitvi nadaljnjega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode v višini 4,550.000 SIT (torej za razliko med navedenim zneskom in dosojenim zneskom v višini 1,450.000 SIT), pri čemer uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z določitvijo odškodnine v celotnem zahtevanem znesku 4,550.000 SIT. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 600.000 SIT je ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi zelo nizka. Tako odškodnino sodišča dosojajo oškodovancem, pri katerih je bolečinsko obdobje trajalo do dveh mesecev. Tožničino bolečinsko obdobje pa je bilo bistveno daljše, poleg tega pa bo morala zaradi posledic poškodbe prestajati tudi vsakodnevne telesne bolečine do konca življenja (pri forsiranem predklonu, zaklonu, vrtljivosti in naklonu v desno). Premalo je bilo upoštevano, da je tožnica štiri mesece nosila ovratnico zaradi imobilizacije vratne hrbtenice. Prenizka je tudi odškodnina za strah. Strah za izid zdravljenja je namreč trajal 5 mesecev, kar je zelo dolgo obdobje. Tožnici je treba priznati vseh zahtevanih 900.000 SIT. Pri določitvi višine odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti sodišči nista v pravilnem obsegu upoštevali izvedenskih mnenj ortopeda in nevrologa. Tožničine življenjske aktivnosti so zmanjšane za 5%, pri čemer je upoštevano otežkočeno opravljanje vseh del in oviranost pri rekreaciji. Podana je tudi abnormnost v nevrološkem statusu zaradi draženja šeste vratne korenine na desni strani vratu, kar zmanjšuje življenjske aktivnosti tožnice za 3%.

Zato bi ji bilo treba priznati celotno zahtevano odškodnino v znesku 2,000.000 SIT in ne le 700.000 SIT, kakor je to storila izpodbijana sodba.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ugotovitve o vrsti in naravi poškodb, ki jih je utrpela tožnica so dejanske narave in je nanje revizijsko sodišče - ker revizije po določbi 3. odstavka 370. člena ZPP ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - vezano. Zaradi prekomernega zanihanja glave in vratu v smeri naprej in nazaj, je tožnica utrpela nihajno poškodbo vratne hrbtenice, ocenjeno kot zvin hrbteničnega vratnega dela. V reviziji nakazana možnost poškodbe šeste vratne korenine na desni strani v obliki draženja ob rotaciji vratu v desno, po oceni treh izvedenskih mnenj (dveh ortopedov in nevrologa) ne predstavlja del dejanskih ugotovitev, sprejetih v izpodbijani sodbi glede mehanizma poškodovanja in njegovih posledic. Uporaba določb 200. in 203. člena ZOR potemtakem uvršča tožničino škodo med lažje oblike, zaradi česar je prisoja višine odškodnine po posameznih postavkah s podobnimi primeri sodne prakse primerljiva le v navedenem obsegu. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti (objektivne materialne možnosti družbe ter primerljivost s sodno prakso v podobnih primerih). Tožnica je prestajala predvsem lahke telesne bolečine, ki so bile časovno omejene. Močnejše trajne telesne bolečine je prestajala le tri dni. V zadostni meri je bilo upoštevano tudi relativno daljše nošenje ovratnice za imobilizacijo hrbtenice. Odškodnina iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 600.000 SIT je zato primerna in je ni mogoče zviševati. Odškodnina za strah pa ima svoj temelj predvsem v strahu za izid zdravljenja (strah ob samem dogodku je bil namreč kratkotrajen in tudi ni mogel biti intenziven). Vendar pa je strah za izid zdravljenja objektivno pogojen s težo in naravo poškodbe. Ob dejstvu, da je tožnica utrpela le zvin vratne hrbtenice, tudi strah za izdi zdravljenja ni mogel biti zelo intenziven in dolgotrajen. Odškodnina iz tega naslova v znesku 150.000 SIT je zato primerna.

Pri odmeri višine odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti pa so bile upoštevane vse okoliščine, ki jih revizija posebej izpostavlja. Tožnici je otežkočeno opravljanje le tistih del, kjer je potrebna popolna in neboleča gibljivost vratne hrbtenice in tistih del, ki zahtevajo prisilno držo telesa.

Ugotovljeno je, da "ni objektivizirano, da tožnica takšnega opravila ne bi več mogla opraviti". Le nekoliko več truda bo morala vložiti v "opravljanje določenih dejavnosti". Pri tem je v izpodbijani sodbi upoštevana tudi ocenitev zmanjšanja življenjske aktivnosti v odstotkih, kakor sta jih opredelila izvedenca ortopedske in nevrološke stroke. Ugotovljena lažja omejena gibljivost vratu potemtakem ne omogoča dosoje višje odškodnine od zneska 700.000 SIT, saj bi sicer odškodnina ne bila primerljiva s podobnimi primeri, ki so jih sodišča doslej obravnavala.

Izpodbijana sodba je torej pravilna in zakonita, zaradi česar je bilo treba po določbi 178. člena ZPP revizijo zavrniti.