Jedro

Glede razlage besedne zveze "Nagrada za narok" po tarifni številki 3102, je že sprejeta razlaga, da nagrada za narok vključuje nagrado za vse naroke. Odločitev Vrhovno sodišče RS je utemeljilo s teleološko in zgodovinsko razlago in upoštevalo pravilo, da je treba izjeme razlagati zožujoče. Tako je upoštevalo namen, ki ga je ZOdvT pripisal zakonodajalec, to je čim hitreje rešiti spor, tudi z določitvijo ene nagrade za vse naroke.

Iz izpodbijane odločbe razlaga, zakaj tožena stranka ni upoštevala predlaganega izračuna kilometrine, ne izhaja, kar pomeni, da je izpodbijani sklep v nasprotju z 213. členom ZUP, ker ni odločeno o vseh zahtevkih tožnice, odločitev pa je tudi v nasprotju z 214. členom ZUP, ker v dejanskem in pravnem pogledu ni ustrezno obrazložena oziroma deloma ni obrazložena.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, št. Bpp 116/2010 z dne 7. 3. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 80 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka, Okrožno sodišče v Celju, Organ za BPP, je s sklepom Bpp 116/2010 z dne 7. 3. 2011 odločil, da se odvetnici A.A. priznajo potrebni izdatki in nagrada v višini 277,18 EUR, v presežku pa zahtevek zavrne kot neutemeljen. Z odločbo št. Bpp 116/2010 z dne 27. 1. 2010 je bila odvetnica določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) prosilcu B.B., za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku pred sodišči na prvi stopnji in oprostitev plačila stroškov pravdnega postopka, razen plačila sodnih taks. Odvetnica je priglasila stroške pravnega svetovanja in zastopanja v višini 564,82 EUR, povišano za 20% DDV. Predlogu za obračun stroškov je priložila zapisnika o glavni obravnavi z dne 6. 9. 2010 in 13. 10. 2010, stroškovnik ter napotnico Bpp 116/2010 z dne 27. 1. 2010. Sodišče je odvetnici stroške postopka odmerilo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, v nadaljevanju ZOdvT). Upoštevaje vrednost spornega predmeta določenega v drugem odstavku 23. člena ZOdvT, ki določa, da znaša vrednost spornega predmeta v sporih iz razmerij med starši in otroki 1.500 EUR in v skladu z določbo 36. člena ZOdvT, znaša nagrada za postopek po tar. št. 3100 znesek 89,70 EUR od priglašenih 167,70 EUR, nagrada za narok (tar. št. 3102) 82,80 EUR od priglašenih 154,80 EUR, dvakrat potni stroški (tar. št. 6003) 4 x 26 km x 0,37 EUR (tar. št. 6003) v višini 38,84 EUR (2x 19,24 EUR) od priglašenih 2 x 26,64 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002, ki znaša 20 EUR. Tako so bili odvetnici skupaj priznani stroški v višini 230,89 EUR, povišano za 20% DDV (64,20 EUR), skupaj 277,18 EUR). Tožena stranka odvetnici ni priznala stroškov parkirnine v višini 2 EUR, ker tega stroška ni izkazala, prav tako ji ni priznala nagrade za izdelavo in izročitev dokumentov po tar. št. 6000 v višini 11,70 EUR, saj se je ta nagrada odvetnici prizna le, če je bilo treba izdelati več kot 100 strani.

Tožnica v vloženi tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Navaja, da so ji bili v izpodbijanem sklepu nepravilno priznani potni stroški in nagrada za narok. Iz sklepa je razvidno, da so ji bili priznani potni stroški za dve poslovni potovanji in sicer 4 x 26 km x 0,37 EUR, čeprav iz stroškovnika izhaja, da je bilo priglašenih 36 km v eno smer. Tožena stranka je torej štela, da znaša razdalja od Slovenskih Konjic do Okrožnega sodišča v Mariboru le 26 km v eno smer, kar pa ne drži. To je razvidno tako iz izračuna internetnih spletnih aplikacij MAP24, ki razdaljo po avtocesti opredeljuje v razdalji 35,80 km, to število pa je v primeru prevoženih kilometrov po regionalni cesti bistveno višje. Navedeno pomeni, da je tožena stranka tožeči stranki priznala premalo število prevoženih kilometrov v eno smer, najmanj 10 km premalo, zato zahteva, da se ji dodatno priznajo premalo zaračunani potni stroški. Tožnica oporeka tudi plačilu nagrade le za en narok, kljub temu, da sta na Okrožnem sodišču v Mariboru v zadevi opr. št. I P 174/2010 bila izvedena dva naroka za glavno obravnavo, 6. 9. 2010 in 13. 10. 2010. Obe kopiji zapisnika sta bili posredovani toženi stranki, ki pa je očitno štela, da pripada po tar. št. 3102 ZOdvT tožeči stranki le ena nagrada, ne glede na število opravljenih narokov. S takšnim stališčem se tožeča stranka ne strinja, saj ji pripada nagrada za vsak opravljen narok. Sklicuje se na sodbo VSL, I Cp 2385/2010 in jezikovno razlago ZOdvT ter namen zakonodajalca ob sprejemu ZOdvT in v zvezi s tem pojasnjuje, da odvetniki na razpisovanje narokov nimajo vpliva. To je v izključni pristojnosti sodišča, pred katerim teče postopek. Sklicuje se tudi na določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), iz katerega izhaja, da je razpisovanje narokov dolžnost sodišča, zato je mogoče zaključiti, da tudi iz logične razlage oziroma povezave ZOdvT z ZPP smiselno izhaja, da ima odvetnik pravico do nagrade za vsak narok, katerega se je udeležil. Enako je bilo po Odvetniški tarifi, ki je bila v veljavi do 1. 1. 2009 in je bila odvetniku priznana nagrada za vsak narok. Tolmačenje je mogoče podkrepiti tudi s primerjavo drugih določb ZOdvT, tako v četrtem in petem delu zakona (pod opombo 4 oziroma 5), kjer so določene nagrade v kazenskih in prekrškovnih postopkih. V zadevi je bilo torej napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, s tem ko je bil tožnici na relaciji Slovenske Konjice-Maribor priznan le strošek za 26 km, medtem ko znaša najkrajša razdalja na tej relaciji 36 km. S tem ko je bila tožnici priznana nagrada le za en narok in ne za oba naroka, pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, to je ZOdvT. Iz navedenega razloga sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ji dodatno, poleg že priznanih izdatkov in nagrade v višini 277,18 EUR, prizna še potrebne izdatke in nagrade v višini 117,12 EUR, oziroma podredno, da razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

Tožba je utemeljena.

Tožnica v tožbi ugovarja priznavanju nagrade za narok (oziroma več narokov). V zvezi s tem tožbenim ugovorom, sodišče tožnici pojasnjuje, da s svojim tožbenim ugovorom ne more uspeti. O sporni razlagi tarifne številke 3102 ZOdvT je namreč že presojalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je v sklepu št. II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011, glede razlage besedne zveze "Nagrada za narok" po tarifni številki 3102 Tarife, sprejelo razlago, da nagrada za narok vključuje nagrado za vse naroke. Odločitev je utemeljilo s teleološko in zgodovinsko razlago in upoštevalo pravilo, da je treba izjeme razlagati zožujoče. Tako je Vrhovno sodišče RS upoštevalo namen, ki ga je ZOdvT pripisal zakonodajalec, to je čim hitreje rešiti spor, tudi z določitvijo ene nagrade za vse naroke. Pojasnilo je tudi, da je v opombi 3.1 k prvemu poglavju tretjega dela Tarife določeno, da nastanejo nagrade v prvem poglavju (tudi nagrada za narok, tar. št. 3102) v vseh postopkih, razen v primerih iz četrtega in petega poglavja. Tako je v petem poglavju (kot ena od izjem) urejen primer, ko je pooblastilo za zastopanje omejeno na en narok (tarifna številka 3500 in 3501) in samo v primeru, ko na odvetnika ni preneseno pooblastilo za zastopanje v celotnem postopku, nastanejo nagrade za vsako opravilo posebej. Po presoji Vrhovnega sodišča tega pravila, ki je izjema glede na splošno pravilo, ne gre širiti tudi na primere, ki z njim niso jasno in določno zajeti (ko torej pooblastilo za zastopanje ni omejeno na en narok). Glede na navedeno razlago Vrhovnega sodišče RS, ki v primeru neenotne prakse višjih sodišča ali v primeru ko prakse ni, zagotavlja enotno uporabo prava, je sodišče presodilo, da je bil v obravnavni zadevi postopek pred izdajo izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na priznanje nagrade za narok pravilen.

Tožnica pa v tožbi oporeka pravilnosti odločitve tudi v delu, ki se nanaša na obračun potnih stroškov. Te je tožena stranka, za dve potovanji, obračunala po tar. št. 6003 in formuli 4 x 26 km x 0,37 EUR. Tožnica se z navedenim izračunom, v delu, ki se nanaša obračun kilometrov (26), ne strinja. Pojasnjuje, da razdalja med Slovenskimi Konjicami in Mariborom znaša najmanj 36 km v eno smer. Sodišče po vpogledu v listine priloženega spisa ugotavlja, da je tožnica 18. 10. 2010 predložila stroškovnik, v katerem je kot potne stroške priglasila kilometrino (2x) v razdalji 36 km. Iz izpodbijane odločbe razlaga, zakaj tožena stranka ni upoštevala predlaganega izračuna ne izhaja, kar pomeni, da je izpodbijani sklep v nasprotju z 213. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker ni odločeno o vseh zahtevkih tožnice, odločitev pa je tudi v nasprotju z 214. členom ZUP, ker v dejanskem in pravnem pogledu ni ustrezno obrazložena oziroma deloma ni obrazložena. Sodišče je zato tožbi, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek in odločanje.

Tožnica je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče je o zahtevi odločalo na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača toženec. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik), sodišče ugotavlja, da tožnica v tem upravnem sporu ni imela pooblaščenca, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo prvega odstavka 3. člena Pravilnika tožnici priznalo stroške v višini 80 €.