Jedro

Z razdrtjem pogodbe ni več mogoče govoriti o dolgovanju anuitet, temveč zapade celoten preostanek terjatve (glavnica in obresti). Gre za enkratno terjatev, za katero velja 5-letni zastaralni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 6.217,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1.1.2007 dalje, kot tudi že natekle obresti za čas od 16.2.2005 do 31.12.2006 v skupni višini 1.650,35 EUR. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške, odmerjene v višini 891,06 EUR.

Zoper navedeno odločitev se toženec po svojem zastopniku pravočasno pritožuje in uveljavlja vse pritožbene razloge ter meni, da je izpodbijana sodba nezakonita. Sodišče je obrazložilo, da je zaradi zamude toženca banka lahko zahtevala plačilo celotnega dolga, vendar pa pred tem sploh ni odstopila od pogodbe. Določba člena 17 kreditne pogodbe daje banki pravico odstopiti od pogodbe, vendar pa to ne izhaja niti iz njenih navedb, niti iz podatkov spisa. V danem primeru rok izpolnitve ni bistvena sestavina pogodbe, zato ni bila razdrta že po samem zakonu. To izhaja tudi iz opominov banke, v spisu je zadnji z dne 21.1.2005, v katerih banka šele opozarja, da bo v primeru neplačila odstopila od pogodbe. Pri odstopu od pogodbe se že z izjavo ene stranke preoblikuje pravno razmerje, vendar pa takšne izjave banka sploh ni dala oz. ga je zgolj napovedovala, zato kreditne pogodbe nikoli ni razdrla. Torej banka ni izkoristila svoje pravice do odstopa po 17. členu kreditne pogodbe, sama priglasitev zahtevka tožeči stranki pa ne more vplivati na razmerje banke do toženca. Ker pa pogodba ni razdrta, ne pride v poštev splošni zastaralni rok in gre še vedno za anuitetno obveznost, za katero velja triletni zastaralni rok. Pritožnik tako meni, da so zastarane tiste neplačane anuitete, ki so zapadle tri leta pred vložitvijo tožbe, izvedenec pa bi moral ugotoviti, koliko anuitet je toženec pred nastopom zastaranja že pokril. Ker so zastarane vse obveznosti, ki so zapadle pred 14.3.2004, si je banka poračunavala plačila v nasprotju s pogodbo, saj to jasno izhaja iz njene karte prometa plačil. Toženec tudi meni, da so višina obveznosti in tudi zamudne obresti obračunane previsoko, in prihaja do podvajanja zamudnih oz. pogodbenih obveznosti. Sodišče sicer samo ugotovi, da bi bilo za ugotovitev obveznosti potrebno angažirati izvedenca finančne stroke, vendar napačno meni, da gre za dokazno breme toženca. To je na tožeči stranki, ki mora dokazati svoje terjatve tudi po višini. Tako je evidentno storjena bistvena kršitev določb postopka, posledično pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in zahtevek tožeče stranke zavrne oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za regresno razmerje med tožečo stranko, pri kateri je imela V... banka d.d. sklenjeno zavarovanje kreditov po Pogodbi o zavarovanju potrošniških kreditov z dne 8.6.1998 in tožencem. Ker je toženec kot posojilojemalec po posojilni pogodbi z dne 9.8.2002, sklenjeni za dobo 5 let, v oktobru 2004 prenehal s plačevanjem dogovorjenih mesečnih anuitet, je imenovana banka dne 31.1.2005 prijavila škodni primer tožeči stranki, ta pa je skladno z določili Pogodbe o zavarovanju potrošniških kreditov dne 16.2.2005 banki izplačala zavarovalnino v višini 6.225,80 EUR (oz. tedanjih 1.491.951,17 SIT). Navedena dejstva je pregledno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in med pravdnima strankama niso sporna. Tožeča stranka tako na osnovi cesijske izjave banke (priloga A13) ter pravil o subrogaciji (člen 963 OZ) terja od toženca povračilo izplačane zavarovalnine.

Toženec v pritožbi prvenstveno ugovarja, da banka kreditne pogodbe z njim sploh še ni razdrla in ni izkoristila svoje pravice do odstopa, predvidene v členu 17 kreditne pogodbe. Tovrstne pritožbene trditve pa so neupoštevne, saj predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP). Res je, da pravica terjati izpolnitev obveznosti nastane praviloma takoj, ko nastane pravni temelj za terjatev, ki v tej zadevi predstavlja razdrtje pogodbe v skladu z njenim 17. členom. Vendar pa toženec dejstvu, da je bila pogodba med njimi in banko razdrta, do izdaje sodbe sploh ni ugovarjal. Celo nasprotno, v pripravljalni vlogi z dne 20.8.2008 je sam izrecno navajal, da je bila pogodba nedvomno razdrta ob vložitvi odškodninskega zahtevka banke tožeči stranki, torej z dnem 31.1.2005. Omejitev pravice navajanja novot sicer predstavlja odstopanje od načela materialne resnice, kar pa je dopustno že iz razloga, ker je potrebno v pravdnem postopku dati prednost dispozitivnim dejanjem strank, ki izključujejo potrebno po ugotavljanju materialne resnice. Zaradi tega je sprejemljiva tudi nadaljnja omejitev načela materialne resnice z oženjem in koncentracijo pravice navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le do določene faze postopka na prvi stopnji. Toženec pa ob tem niti ne navede, še manj pa izkaže, da teh dejstev ni mogel brez svoje krivde pravočasno navajati, kot to zahteva določba člena 286 ZPP.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, v kolikor zatrjujejo zastaranje vtoževane terjatve oz. grajajo njeno višino. Res je, da terjatve, ki izvirajo iz anuitet, zastarajo v treh letih (2. odstavek 347. člena OZ), vendar je sodišče prve stopnje ob neprerekanih dejstvih, da je toženec prvič prišel v zamudo s plačilom anuitet v oktobru 2004 in da je bila predmetna tožba vložena dne 14.3.2007, pravilno ugotovilo, da zastaralni rok še ni potekel. Ob tem gre le poudariti, da za plačilo anuitet od dneva razdrtja pogodbe triletnega zastaralnega roka iz 2. odstavka 347. člena OZ sploh ni mogoče uporabiti. Z razdrtjem pogodbe ni več mogoče govoriti o dolgovanju anuitet, temveč dospe z razdrtjem, torej naenkrat, celoten preostanek terjatve (glavnica in obresti). Gre za enkratno dajatev, za katero velja petletni zastaralni rok (člen 346 OZ), kljub temu da njeno višino opredeljuje tudi obrestna mera zamudnih obresti (enako sodba VS RS II Ips 512/2006). Ker je bila tako pogodba razdrta z dnem 31.1.2005, tožba pa vložena 14.3.2007, se ugovor zastaranja toženca in v tej izmeri izražene pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene.

Pravilna pa je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je toženec le pavšalno ugovarjal višini vtoževane terjatve, temelječe na priloženem obračunu banke kot kreditodajalca in še posebej priložene konto kartice, prometne kartice in prometa po ročnosti posojila (priloga A5 do A8). Iz navedene dokumentacije jasno izhaja, da je banka obračunavala obveznosti toženca, upoštevajoč izvršena plačila anuitet, do dneva plačila zavarovalnine dne 16.2.2005 in ne do konca s pogodbo predvidene posojilne dobe, ko naj bi zadnja anuiteta zapadla z dnem 31.8.2007 (člen 3 kreditne pogodbe). Toženec je sicer v zvezi s svojimi ugovori predlagal izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke in pritožbeno sodišče soglaša, da je bil glede na predloženo listinsko dokumentacijo, ki pregledno izkazuje višino terjatve on tisti, ki je bil dolžan dokazati morebitne napake oz. nepravilnosti v teh obračunih, po predhodni določni opredelitvi teh napak. Tožeča stranka je namreč upravičeno zatrjevala, da predloženi listinski dokazi omogočajo preizkus višine terjatve, ki je skupaj z vsemi akcesornimi dajatvami, načini in pogoji ter dinamiko posameznih anuitet in njihov plačil jasno razvidna iz teh listin. Po določbi 1. odstavka 153. člena ZPP mora namreč založiti predujem za stroške izvedbe dokaza stranka, ki je dokaz predlagala. Pritožbeno sodišče povsem soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da tožene stranke zgolj dejstvo, da jo zastopa začasni zastopnik, ne more razbremeniti omogočanja realizacije predlaganih dokazov. Iz vsebine zapisnika o glavni obravnavi z dne 28.8.2008 pa jasno izhaja, da se je tožena stranka plačilu predujma uprla, zato je sodišče prve stopnje povsem upravičeno opustilo izvedbo tega dokaza (3. odstavek 153. člena ZPP), zato je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v tem delu kršilo določbe postopka, zgrešen.

Ker je torej odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in ker niso podane ne v pritožbi očitane ne tiste procesne kršitve, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je le-to pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (člen 353 ZPP). Tožena stranka tako v pritožbenem postopku ni uspela, zato je sodišče druge stopnje zavrnilo tudi njeno zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).