Jedro

Ker je ravnanje toženca, ki se je najprej resno pogajal za nakup stanovanjske hiše v M., kakor to izhaja iz dejanj ogleda te hiše, poizvedovanja o morebitnih dodatnih delih v zvezi s hišo, predložitve cene in opredelitve rokov posameznih delnih plačil kupnine, nato pa se na klice posrednika ni več oglašal in brez vsakršnih pojasnil in obrazložitve kupil drugo hišo, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki se zahteva od strank obligacijskih razmerij, odgovarja toženec tožniku (posredniku) za škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni plača 1.752,62 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2008 do plačila, in nadalje, da ji povrne 655,76 € pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi obrestmi.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožena stranka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede prvega navaja, da je prvostopno sodišče kršilo več določb ZPP, tj. 12. člen, 285. člen v zvezi s 7. in 214. členom, in s tem zagrešilo kršitve po točkah 8 in 14 člena 339/2 ZPP. V konkretnem pravdnem postopku je toženec podal laični odgovor na tožbo, sodišče pa je kljub splošnim navedbam v njej ni opozorilo, naj svoje nasprotovanje tožnikom trditvam in dokazom v tožbi, bolj določno navede in pojasni, s čim v tožbi se ne strinja. S tem sodišče ni zadostilo svoji razjasnjevalni dolžnosti, saj od toženca kot prava neuke stranke ni mogoče pričakovati, da je sposoben sam nositi tako zahtevno procesno breme. Toženec pa kot pravni laik ni mogel predvideti, katere so tiste navedbe, ki jih mora izrecno zanikati in ki bi v obravnavani zadevi zadoščale za zavrnitev zahtevka, iz odgovora na tožbo pa vsekakor izhaja, da je želel toženec zanikati vsa dejstva v tožbi, razen tistih, ki jih je izrecno priznal. V tem smislu bi prvostopno sodišče imenovanemu skladno z načelom pomoči prava neuki stranki moralo pojasniti pravilo člena 214/2 ZPP, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana. Za toženo stranko je tako zaradi neseznanitve z njenimi procesnimi pravicami nastopila prekluzija navajanja dejstev in dokazov. S tem je bila tožena stranka prikrajšana za enakovredno obravnavanje v postopku, kar predstavlja kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Nadalje pritožba navaja, da gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti, kjer bi moralo prvostopno sodišče že v pozivu za vložitev pripravljalne vloge toženca seznaniti z vsebino in posledicami določbe 214/2 ZPP, in jo izrecneje poučiti o njeni dolžnosti zanikanja vseh dejstev, s čimer bi zadostila načelu enakosti orožij v postopku. Zato grajano postopanje sodišča prve stopnje prestavlja kršitev 22. člena Ustave. Zmotna uporaba materialnega prava pa izhaja iz tega, da je prvostopno sodišče nepravilno uporabilo standard »nepoštenega ravnanja«, nadalje določbe Zakona o nepremičninskem posredovanju in OZ. Glede prvega velja, da je sodišče omenjeni pravni standard napolnilo le z navedbami tožnika, pri tem pa ni upoštevalo trditve tožnika, da predpogodba ni podpisana, niti ni toženec naročil njene sestave in se zato z njo ni strinjal. Če bi sodišče postopalo skladno z načelom materialnega procesnega vodstva, bi ugotovilo naslednje: tožena stranka je od tožeče ves čas zahtevala dostavitev dokumentacije za hišo, ker pa tožnik tega ni storil, je on tisti, ki je v odnosu do toženca ravnal nepošteno, saj je tožena stranka tožečo obvestila, da se ji z nakupom hiše mudi. Slednja se nato več mesecev ni oglašala na telefon, toženec pa je tako začel z iskanjem druge primerne hiše. Poleg tega ni toženec nikoli dal soglasja za sklenitev in pripravo predpogodbe, pri čemer pa tožeča stranka nima niti licence za opravljanje poslov nepremičninskega posredovanja. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je prvostopno sodišče tožencu pojasnilo pravno podlago konkretnega zahtevka, vendar iz zapisnika ni razvidno, kakšno vprašanje mu je postavilo, da je ta lahko izjavil, da razume omenjeno pojasnilo. Navedeno je relevantno, kajti iz nadaljnje izjave toženca izhaja, da tožbe ni razumel pravilno, saj je očitno mislil, da ga tožnik toži na sklenitev pogodbe. Sodišče prve stopnji ni z ničemer pripomoglo k odpravi nevednosti tožene stranke. Končno pa je pogodba o posredovanju pri prometu nepremičnin z dne 10. 5. 2007 nična, saj ni sestavljena skladno z določbami ZNPosr.

Pritožba ni utemeljena.

Če je odločitev sodišča izdana v sporu majhne vrednosti, se glede na določbo 458. člena ZPP sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 € (člen 443/1 ZPP), na omejene možnosti izpodbijanja sodbe pa sta bili pravdni stranki izrecno opozorjeni v pravnem pouku sodbe.

Sodišče prve stopnje je na podlagi določb OZ o odškodninski odgovornosti naročitelja, ki se sicer ni dolžan spustiti v pogajanja za sklenitev pogodbe z osebo, ki jo je našel posrednik, in tudi ne skleniti z njo pogodbo pod pogoji, ki jih je sporočil posredniku, vendar pa odgovarja za škodo, če je ravnal nepošteno (841. člen OZ), odločilo, da je tožeča stranka dokazala nepoštenost toženca v zvezi z nakupom stanovanjske hiše v M. Odločitev je oprlo na naslednja ugotovljena dejstva: 1) da sta stranki res sklenili pogodbo o posredovanju pri prometu nepremičnin; 2) da se je tožeča stranka angažirala in za toženca našla primerno nepremičnino, ki je slednjemu odgovarjala, pri čemer je bilo govora, da obstaja možnost, da bo toženec hišo kupil; 3) ustni dogovor o nakupu je obstajal med tožencem in dvema solastnikoma stanovanjske hiše; 4) del sklenjene pogodbe o posredovanju so tudi splošni pogoji poslovanja, ki v 2. alineji 6. točke določajo, da je naročitelj dolžan plačati posredniku polovico zneska, ki bi ga bil v primeru sklenitve posla plačal posredniku, v kolikor se naročitelj neutemeljeno ne želi spustiti v pogajanja za sklenitev pogodbe z osebo, ki jo je našel posrednik, niti noče z njo skleniti pogodbe po pogojih, ki jih je sporočil posredniku; 5) toženec si je nepremičnino večkrat ogledal, zahteval je dodatna pojasnila v zvezi s priklopom vode, elektrike in postavitve škarpe, tožeči stranki pa je tudi predložil listino z zahtevano dinamiko plačil in se s prodajalcema dogovoril za ceno nepremičnine; 6) toženec se po zadnjem ogledu na telefonske klice tožnika ni oglašal in ni sporočil, da je kupil drugo hišo; 7) toženec ni pojasnil, zakaj je od pogajanj odstopil oz. si je glede nakupa nepremičnine premislil. Zmotno je stališče pritožbe, da je glede na opisano dejansko stanje prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na materialnopravno razlogovanje, kot je to podano v 8. in 9. točki izpodbijane sodbe, tj. da iz tožbenih navedb tožnika izhaja, da od toženca zahteva plačilo odškodnine na podlagi 841. člena OZ ter 2. alineje 6. točke splošnih pogojev poslovanja, saj mu očita nepošteno ravnanje pri sodelovanju s tožečo stranko kot posrednikom pri nakupu stanovanjske hiše. Pravni standard nepoštenosti je v nasprotju s stališčem pritožnika pravilno napolnjen z zgoraj citiranimi dejanskimi ugotovitvami, kajti ravnanje toženca, ki se je najprej resno pogajal za nakup stanovanjske hiše v M., kakor to izhaja iz dejanj ogleda te hiše, poizvedovanja o morebitnih dodatnih delih v zvezi s hišo, predložitve cene in opredelitve rokov posameznih delnih plačil kupnine, nato pa se na klice posrednika ni več oglašal in brez vsakršnih pojasnil in obrazložitve kupil drugo hišo, je gotovo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki se zahteva od strank obligacijskih razmerij.

Neutemeljena pa je pritožbena graja tudi v delu, ki se nanaša na kršitve določbe ZPP v zvezi z nudenjem pomoči prava neuki stranki oz. vodenjem postopka skladno z načelom materialnega procesnega vodstva. Pritožbeno sodišče poudarja, da je glede na določbo 12. člena ZPP sodišče dolžno stranko, ki nima pooblaščenca, dolžno opozoriti le na procesne pravice, ki ji gredo po tem zakonu, v kolikor jih iz nevednosti ne uporablja. Sodišče tako prava neuki stranki ni dolžno pojasnjevati, katere so tiste trditve tožene stranke, ki bodo pripeljale do zavrnitve tožbenega zahtevka, oz. toženca poučiti, da mora izrecno zanikati trditve tožnika v tožbi, da jih ne zajame posledica priznanja. S takim ravnanjem bi sodnik opredelil vsebino materialnopravnih pravic stranke, kar bi pomenilo globok poseg v še eno od temeljnih načel pravdnega postopka, tj. razpravno načelo, katerega bistvo je pravilo, da ostaja stranka tisti subjekt, ki mora priskrbeti procesno gradivo, tj. navesti pravno relevantna dejstva in predlagati dokaze. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z zahtevo 285. člena ZPP o materialnem procesnem vodstvu, saj je glede na trditve pravdnih strank o odločilnih dejstvih poskrbelo za zbiranje procesnega gradiva in tako vsestransko raziskalo sporni predmet. Ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotavljanje drugačnega dejanskega stanja in na ničnost pogodbe o posredovanju pri prometu nepremičnin, pa pomenijo izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Navedeni pritožbeni razlog v postopkih v sporih majhne vrednosti ni dopusten, zato se pritožbeno sodišče z njim ni ukvarjalo (458. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je po navedenem ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). V skladu s 353. členom ZPP je sodišče pritožbo zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.