Jedro

Ker je sodišče prve stopnje imelo dovolj opore v listinskih dokazih, ni bilo dolžno izvesti naroka za glavno obravnavo, ker tega pravočasno ni predlagala nobena od pravdnih strank. Stranka mora v postopku v sporu majhne vrednosti izvedbo naroka izrecno zahtevati. Ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlog npr. zaslišanje priče pomeni zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo. Zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti mora biti izrecno podana. Če stranke v vlogah podajo zgolj dokazne predloge za izvedbo dokazov, ki se izvajajo ustno (zaslišanje strank in prič) se to ne šteje za zahtevo za opravo naroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo, opr. št. P 8/2016 z dne 6. junija 2016 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. VL 141764/2015 z dne 20. 11. 2015 razveljavi v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa za plačilo 268,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 11. 2015 dalje do plačila, za plačilo izvršilnih stroškov v znesku 64,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila ter za povrnitev pravdnih stroškov. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je v takoimenovanem sporu majhne vrednosti, po izvedenem dokaznem postopku, brez naroka za glavno obravnavo zaključilo, da iz 15. člena Pogodbe izhaja, da sredstva za vzdrževanje sistema zagotavljajo lastniki v ceni ogrevanja in s tem zagotavljajo vzdrževanje primarnega razvodnega omrežja od kotlovnice do toplotnih postaj in kotlovnice. Toženca sta sredstva za obnovo zagotovila v okviru sredstev za ogrevanje. Kurilni odbor, ki določa ceno ogrevanja, v okviru vsakoletnega določanja cene ogrevanja predvidi tudi strošek obnov in vzdrževanja toplovodnega sistema. 18. člen pogodbe pa določa, da za materialna vlaganja prenov in izboljšav na objektih in napravah za proizvodnjo in distribucijo toplotne energije upravljalec pripravi plan investicijskih vlaganj, katerega potrdi kurilni odbor. Stroški investicijskih vlaganj se vključijo v ceno ogrevanja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da dejstvo, ali je kurilni odbor pri oblikovanju cene ogrevanja upošteval tudi stroške investicijskih vlaganj in vzdrževanj in jih je v ceno ogrevanja vključil, ni pomembno. Določbi 15. in 18. člena pogodbe jasno določata, da so ti stroški vključeni v ceno ogrevanja. Zato toženca teh stroškov nista zavezana posebej plačati, saj sta jih že plačala, ko sta plačala stroške za ogrevanje. Tožnik kot upravljalec pa bi stroške po izstavljenih računih izvajalca moral poravnati iz že prejetih plačil za ogrevanje in ne zahtevati od toženca, da jih plačata posebej. Pri odločitvi je sodišče prve stopnje kot materialno pravo uporabilo prvi odstavek 82. člena OZ, ki določa, da je potrebno določila pogodbe razlagati tako kot glasijo in 15. in 18. člen Pogodbe, ter 23. člen SZ-1. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencih. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb ZPP iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člen ZPP. V pritožbi najprej navaja, da prvi odstavek 454. člena ZPP pravi, da lahko sodišče izda odločitev brez razpisa naroka. Gre za presojo sodišča glede uporabe prvega odstavka 454. člena ZPP. Ne more pa se tožeča stranka strinjati z nadaljnjo trditvijo sodišča, da sodišče v postopku v sporih majhne vrednosti razpiše narok le, če ga zahteva katera od strank. Določila prvega odstavka 454. člena ZPP o obvezni izjavi glede naroka ne govori. Drugi odstavek 454. člena ZPP govori o tem, da pravdna stranka predlaga izvedbo naroka. Vendar sodišče ni vezano na predlog strank, kajti prvi odstavek 455. člena ZPP ureja primer, ko sodišče izvede narok, čeprav ga nobena stranka ni predlagala. Res je, da je sodna praksa sprejela stališče, da dokazni predlog za zaslišanje prič in strank še ne pomeni, da je stranka izvedbo naroka predlagala, vendar pa je stvar dokazne presoje ali listinska dokazila omogočajo odločanje o tožbenem zahtevku oziroma za uporabo prvega odstavka 455. člena ZPP. Tožeča stranka daje očitek, da bi sodišče moralo izvesti narok, ob upoštevanju stališča samega sodišča, zaradi katerega se postavlja očitek, da niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo prvega odstavka 455. člena ZPP. Prav tako isto sodišče ni enotno glede presoje o pravočasnosti predlaganih dokazov, ker sprejema različna stališča. V konkretnem primeru se je sodišče postavilo na stališče, da je tožeča stranka dokaz z zaslišanjem M. V., A. Š., Z. P. in zakonitega zastopnika tožnika predlagala prepozno. Sodišče je le zapisalo, da bi morala tožeča stranka predlagati take dokaze že v tožbi in enako stališče je sprejelo tudi glede inšpekcijskega zapisnika. Tožeča stranka meni, da je s tem sodišče bistveno kršilo 451. in 452. člen ZPP. Tožeča stranka je z dopolnitvijo tožbe zadostila določbi prvega odstavka 451. člena ZPP in je v tej vlogi tudi predlagala zaslišanje priče D. T., ki je bil tako kot priča za zaslišanje predlagan že v dopolnitvi tožbe. Nadalje očita, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 18. člen pogodbe in ga je napačno razlagalo ter ga razlagalo v nasprotju z ostalimi listinskimi dokazili, to je zapisnikom kurilnega odbora, kjer je bil sprejet sklep o obnovi toplovodnega sistema in z določbo točke 5 iste pogodbe. Iz teh listinskih dokazil pa je razvidno, da je kurilni odbor kot predstavnik lastnikov ogrevalnega sistema sprejel odločitev o obnovi toplovodnega oziroma ogrevalnega sistema. Zapisnika kurilnega odbora 50. redne seje in 53. redne seje potrjujeta, da sodišče napačno razlaga, da je v ceni ogrevanja zajet strošek vzdrževanja. V strošku ogrevanja je zajeta tako imenovani fiksni del in variabilni del kot bi vse lahko izpovedal priča B. T.. Fiksni del obsega stroške upravnika in ogrevalnega sistema, ki vključuje tudi strošek delovne sile, stroške zavarovanja, ter drobne stroške vzdrževanja, kot so nastavitve sistema, menjava varovalk, tesnil in podobno. Variabilni del pa je sestavljen iz porabe energije, to je plina ali elektrike. Strošek obnove ogrevalnega sistema nikakor ne more biti vključen v ceno ogrevanja. Tako se je pogodba izvajala od leta 1988 dalje in zato sploh ni mogoče postaviti trditev o nejasni določbi. Odločitev sodišča, da sklep kurilnega odbora ni pomemben, nasprotuje omenjeni 5. točki pogodbe, ki jo je potrebno šteti kot materialni predpis. Ob tem pa tožeča straka še dodaja, da sama izvršuje le sklepe kurilnega odbora in da nima nobenih pristojnosti za odločanje glede cene za ogrevanje v posamezni kurilni sezoni in tudi ne na odločitev o obnovi kurilnega sistema. Vse to sprejema oziroma potrjuje le kurilni odbor. Odločitev je zato tudi protispisna, saj nasprotuje dokazom, ki se nahajajo v spisu. Cena ogrevanja je enako sestavljena, pa naj gre za obdobje, ko se obnove ne izvajajo, od obdobja, ko je obnova izvedena. Takrat morajo lastniki ogrevalnega sistema pač dodatno poravnati še stroške, nastale s samo obnovo. Predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje naj se spremeni in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanje ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sprejelo predmetno odločitev v postopku v sporu majhne vrednosti in je v tej zvezi uporabilo procesne določbe Zakona o pravdnem postopku od člena 442 do 458 ZPP. Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Pritožnica najprej v pritožbi očita, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo moralo opraviti glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje naroka za glavno obravnavo ni opravilo in je pri tem pravilno uporabilo določbo prvega in drugega odstavka 454. člena ZPP. Če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oz. po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Na način iz prejšnjega odstavka sodišče ravna tudi v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo, oziroma pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP. Ker je tako sodišče prve stopnje imelo dovolj opore v listinskih dokazih, ni bilo dolžno izvesti naroka za glavno obravnavo, ker tega pravočasno ni predlagala nobena od pravdnih strank. Stranka mora v postopku v sporu majhne vrednosti izvedbo naroka izrecno zahtevati. Ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlog npr. zaslišanje priče pomeni zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo.(1) Zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti mora biti izrecno podana. Če stranke v vlogah podajo zgolj dokazne predloge za izvedbo dokazov, ki se izvajajo ustno (zaslišanje strank in prič) se to ne šteje za zahtevo za opravo naroka.(2) Pomembna je torej okoliščina, da mora biti zahteva stranke za izvedbo naroka v smislu drugega odstavka 454. člena ZPP podana izrecno in zgolj njen dokazni predlogi o zaslišanju, tega pogoja ne izpolnjuje. Mora pa biti takšna izjava izrecna in zgolj smiselna ne zadošča, zato je brezpredmetno pritožbeno navajanje, da naj bi s predlogom po zaslišanju priče v tožbi, sodišče moralo izvesti glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da sta izpolnjena oba pogoja, tako iz prvega kot drugega odstavka 454. člena ZPP, zato ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prej omenjene 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Tožeča stranka je res v prvi pripravljalni vlogi, to je v dopolnitvi tožbe predlagala zaslišanje priče D.T., kar bi sicer bilo pravočasno, vendar pa je sodišče prve stopnje v tej zvezi sprejelo pravilno stališče, da se je teorija in sodna praksa v takšnih primerih že izrekla o tem, da je potrebno izvedbo naroka izrecno zahtevati in ni dovolj dokazni predlog z zaslišanjem prič, saj ni nujno, da bo sodišče temu dokaznemu predlogu ugodilo. Zato sodišče prve stopnje ni storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitano kršitev določbe ZPP iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni uporabilo določbe drugega odstavka 450. člena ZPP. Skladno s prvim odstavkom 454. člena ZPP je v diskreciji sodišča, da narok za glavno obravnavo razpiše ali ne. Pritožba nima prav, da je s tem, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo ustnega zaslišanja priče, katerega je predlagala pravočasno storilo kršitve pravice do polne izjasnitve v postopku in do enakega varstva pravic v postopku (drugi odstavek 450. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je imelo dovolj podlage v listinskih dokazih, zlasti pa v pogodbi o upravljanju s toplovodnih sistemom v mestu Žalec, da je sprejelo odločitev. V tej zvezi pritožba zavajajoče navaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da te pogodbe ni mogoče razlagati tako, kot glasi. Sodišče prve stopnje je v zvezi z razlago pogodbe, ugotovilo, da v tem primeru ne gre za nejasna pogodbena določila iz drugega odstavka 82. člena OZ, saj si terminov, kot so vzdrževanje sistema, vlaganja v prenovo in izboljšave na objektih, ni mogoče razlagati, kot to navaja tožnik, da pomenijo tekoče materialne stroške, kot so zamenjava filtra, tesnila itd. Po oceni sodišča termini iz pogodbe materialna vlaganja prenov in izboljšav vključuje tudi obnovo toplovodnega sistema in tudi termin vzdrževanja iz 15. člena pogodbe in stroške za vsa vzdrževanja, ne pa samo manjša tekoča vzdrževanja.(3) Sodišče prve stopnje bi drugi odstavek 450. člena ZPP moralo uporabiti v primeru, če bi šlo za nejasna pogodbena določila in si torej ne bi bilo mogoče vsebine in pogodbeno voljo strank razlagati drugače, kakor z izvedbo dokazov, to je npr. z ustnim zaslišanjem prič ali strank4. Ker je štelo, da je pogodba jasna, tako ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določila pogodbe. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zapisalo, da sami zapisniki in sprejeti sklepi kurilnega odbora ne pripelje do drugačne odločitve. Iz vpogleda v oba predložena zapisnika sej kurilnega odbora izhaja le to, da člani kurilnega odbora vzamejo na znanje informacijo v zvezi s planom obnove razvodnega toplovodnega omrežja, plan predvidenih stroškov v kurilni sezoni 2014/2015 pa je predložil upravnik. Enak zaključek velja tudi glede zapisnika seje kurilnega odbora za sezono 2015/2016. Tudi ob dokazni oceni teh zapisnikov ni mogoče priti do drugačne materialnopravne razlage vsebine pogodbe kot jo je napravilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, zato ta pritožbeni razlog ni podan. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je bil prvi račun za obnovo v znesku 63.143,00 EUR plačan iz takoimenovanega rezervnega sklada. Zato sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da bi drugače porazdelilo ostale izdane račune za obnovo razvodnega sistema in toplovodnega ogrevanja na lastnike stanovanj in to toplovodnega sistema.

10. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb ZPP iz drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni dalo vsebini listin drugačnega pomena, kot le-te glasijo. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo prej citirano materialno pravo.

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP, ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1): Tako tudi sodba VSL II Cpg 373/2016 z dne 30. 3. 2016. Op. št. (2): Tako tudi sodba VSL II Cp 846/2016 z dne 16. 5. 2016. op. št. (3): Glej obrazložitev v točki 13 sodbe sodišča prve stopnje.