Jedro

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, v postopku, v katerem je bila izdana, pa tudi ni bilo nepravilnosti, ki bi zahtevale njeno odpravo. Tožnici je bil izdan ustni ukrep na zapisnik, skladno z 211. členom in četrtim odstavkom 144. člena ZUP v skrajšanem ugotovitvenem postopku, za kar so bili tudi po presoji sodišča izpolnjeni zakonski pogoji glede nujnih ukrepov v javnem interesu, ki jih za takšne primere dopušča ZUP in Odredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Inšpekcija za kmetijstvo, Območna enota Ljubljana (v nadaljevanju tudi Inšpektorat oziroma prvostopenjski organ) tožnici, zaradi zmanjševanja in preprečevanja onesnaževanja voda z nitrati iz kmetijskih virov, prepovedal gnojenje kmetijskih zemljišč s tekočimi organskimi gnojili v času prepovedi gnojenja s tekočimi organskimi gnojili skladno z Uredbo o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (v nadaljevanju Uredba) (točka 1 izreka). Rok izvedbe 1. točke je bil izrečen ustno na zapisnik 0611-3849/2020-2 dne 20. 11. 2020 (točka 2 izreka). Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 3 izreka). O morebitnih stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom v nadaljevanju postopka (točka 4 izreka).

2. Prvostopenjski organ je na podlagi prijave po uradni dolžnosti 20. 11. 2020 opravil pregled na ..., ki je v uporabi tožnice ter ugotovil, da se na predmetnem zemljišču, ki je pod glavno cesto pri prašičji farmi v ... vasi, izvaja gnojenje na način, da s traktorskimi kiper prikolicami stresajo oziroma polivajo tekočo brozgo - gnojevko točkovno po površini predmetnega zemljišča in da se ta tekoča brozga s traktorji in prikolicami vozi iz vzhodne lagune za gnojevko, ki se nahaja pri prašičji farmi v ... vasi. Opravljen je razgovor z delovodjo A. A., ki je izjavil, da se na predmetno zemljišče vozi redek prašičji gnoj iz lagune, ki se prazni zaradi sanacije le-te. Z vožnjo gnoja so pričeli 20. 11. 2020, prejšnji dan pa so iz te lagune v sosednjo prečrpali tekočino, ki se je nabrala od padavin. Odgovorna oseba B. B. je po telefonu izjavila, da so se lotili sanacije lagune za gnojevko pri prašičji farmi v ... vasi, da redkejši del prečrpavajo s cisterno v zgornjo laguno, čvrstejši del pa nalagajo s kopačem na kiper prikolice in ga nato razvažajo na omenjeno zemljišče ter zaorjejo, ter da priprava na ta proces praznjenja lagune traja že več let. Suhi del lagune bodo do pomladi odložili na betonirano površino ob zgornji laguni. O inšpekcijskem pregledu je sestavljen zapisnik. Delovodja je podal pripombo, da je gnojilo, ki se odvaža na površino, redek prašičji gnoj in ne gnojevka, saj se gnojevka vozi s cisterno. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je točkovno oziroma neenakomerno gnojenje kmetijskih površin nedopustno, še posebej v času splošne prepovedi gnojenja s tekočimi organskimi gnojili. Z izjavama delovodje in odgovorne osebe, da gre za gnojenje z redkim prašičjim gnojem, pa se ne strinja. Glede na videno pri pregledu to organsko gnojilo ni niti v trdnem agregatnem stanju niti ni v njem prisotne stelje niti ni odvažano z gnojišča, kjer se mora hlevski gnoj, razen v izjemah iz 12.a člena Uredbe, tudi po Uredbi skladiščiti. Razlezena tekoča brozga na površini predmetnega ... po svojih lastnostih kaže na tekoče organsko gnojilo. Tudi glede na dejstvo, da na dnu lagune za skladiščenje gnojevke nastaja usedlina, je ta usedlina usedlina gnojevke in ne gnoja. Uporaba kiper prikolice za gnojenje s tekočimi organskimi gnojili ni dovoljena. Navaja 8. člen, 2. in 18. točko 2. člena, prvi in drugi odstavek 14. člena in prvi odstavek 18. člena Uredbe ter 32. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), ki jih citira. Takojšnje prenehanje gnojenja s tekočimi organskimi gnojili je izrečeno, ker je bilo le-to izvajano v obdobju, ko je gnojenje s tekočimi organskimi gnojili prepovedano.

3. Toženka se z odločitvijo strinja. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica razpolagala z večjo količino gnoja/gnojevke, ki je bil skladiščen v za to pripravljeni laguni in da je del tega gnoja/gnojevke odvažala na predmetno kmetijsko zemljišče. Sporno pa je ali je bil odloženi "material" (tekoča) gnojevka ali (trd, čvrst) gnoj, od česar je odvisno ali je tožnica s tem, ko ga je odlagala na kmetijsko zemljišče 20. 11. 2020, kršila predpise ali ne. Gnojenje z gnojevko ureja Uredba, ki v skladu z Direktivo Sveta 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov, določa mejne vrednosti vnosa dušika iz kmetijskih virov v tla ali na tla in ukrepe za zmanjšanje in preprečevanje onesnaževanja voda, ki ga povzročajo nitrati iz kmetijskih virov. Ti ukrepi se skladno s 7. členom Uredbe med drugim določijo zlasti z obdobji, v katerih je vnos določenih gnojil v tla ali na tla prepovedan, s postopki pri gnojenju, vključno z odmerki in homogenostjo trošenja mineralnih in živinskih gnojil itd. V členu 8. členu Uredbe je prepovedano gnojenje na kmetijskih zemljiščih s tekočimi organskimi gnojili od 15. novembra do 1. marca.

4. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnica "gnojila" 20. in 21. novembra 2020, kar izhaja iz zapisnika z dne 20. 11. 2012 in uradnega zaznamka z dne 21. 11. 2020. Iz izjave pooblaščenke tožnice na zapisnik 25. 11. 2020 izhaja, da so z deli v laguni pričeli že pred tem in da se je gnojevka odvažala do vključno 14. 11. 2020, in naj bi se 20. 11. 2020 iz lagune odstranjevalo le še trdno, suho snov - usedlino. Iz izjave B. B., direktorja kmetijske proizvodnje, izhaja, da se je gnojevka prečrpavala iz ene lagune v drugo, 60 m3 gnojevke pa je bilo odpeljane k C. C. Čeprav ob podaji izjave B. B. še ni imel Obrazca za oddajo in sprejem živilskih gnojil, je le-tega izročil inšpektorju še istega dne. Toženka opozarja, da so si izjave pooblaščenke tožnice in B. B. nasprotne, saj prva trdi, da so bila dela z gnojevko zaključena do 14. 11. 2020, B. B. pa je izpovedal, da se je gnojevka prečrpala in oddala tudi 20. 11. 2020. Skladno z načelom proste presoje dokazov toženka sledi izjavi B. B., da so se dela z gnojevko izvajala še 20. 11. 2020, saj je priložil še listinski dokaz, k temu pa doprinese tudi izjava delovodje A. A., da so z vožnjo pričeli 20. 11. 2020 ter da so prejšnji dan iz lagune v sosednjo prečrpavali tekočino, ki se je nabrala od padavin, ki ni nič izpovedal o delih pred 14. 11. 2020. Iz izjave pooblaščenke tožnice na zapisnik tudi izhaja, da je iz 19. na 20. 11. 2020 padal dež, zaradi česar se je na vrhu suhe snovi nabrala tekočina, ki so jo prečrpali v zgornjo laguno, kar pomeni, da so se dela v laguni s "tekočino" izvajala tudi 20. 11. 2020. 5. Za presojo pravilnosti inšpekcijskega ukrepa je potrebno ugotoviti ali se je z gnojevko gnojilo navedeno kmetijsko zemljišče ali pa se je gnojevka odstranjevala v skladu s predpisi in se je na kmetijsko zemljišče odlagalo le gnoj. Pojasni razliko med gnojevko in gnojem (8. točka 2. člena Uredbe) in navaja tožničin sistem reje prašičev na rešetkah, katerega značilnost je, da se ne uporablja nastilj oziroma stelja, ter da se iztrebki živali (blato in seč) zbirajo neposredno pod rešetkami. Tako se pod rešetkami zbira gnojevka in ne hlevski gnoj. V 8. členu Uredbe ni govora o gnojevki, temveč o tekočih organskih gnojilih, kamor po 18. točki 2. člena Uredbe sodijo gnojevka, gnojnica, tekoči ostanek proizvodnje bioplina (digestat ali bioplinska gnojevka) in druga gnojila organskega izvora, če so v tekočem agregatnem stanju. Pojem "tekoče agregatno stanje" v Uredbi ni pojasnjen, vendar ne gre za nedoločen kemijski pojem, kar pojasni. Iz fotografij Inšpektorata izhaja, da je tožnica na kmetijsko zemljišče izlivala "tekočo snov" in da obravnavano živinsko gnojilo glede na način reje ni hlevski gonj. Šlo je za "redko" snov, ki se je razlivala, in ne gre za suho usedlino, kar je razvidno tudi iz prispevka TV Slovenija. Po stališču toženke sta kumulativno izpolnjeni obe karakteristiki tekočih organskih gnojil po Uredbi, da gre za gnojevko in za tekoče agregatno stanje. Pri tem ni pomembno, da se je tekoča gnojevka prevažala s kiper prikolicami in ne s cisternami, kar pojasni. Za ugotavljanje "tekočega agregatnega stanja" pa posebna analiza ni potrebna. Dela v izpraznjeni laguni oziroma manipulacija z (preostalo) usedlino pa ni predmet tega postopka.

6. Predloženim pisnim izjavam prič D. D., E. E., F. F. in G. G. kot upravljavcev bagra in traktoristov, da so na njivo vozili zgoščeno usedlino, toženka ne daje dokazne vrednosti izjav prič, saj niso bile opozorjene na posledice krivega pričanja, upošteva pa tudi dejstvo, da so v ekonomski povezavi s tožnico, s katero imajo sklenjene podjemne pogodbe. Tudi ni razvidno, kdaj naj bi osebe izvajale dela. Glede fotografij, s katerimi naj bi tožnica dokazovala, da je 20. 11. 2020 razvažala zgolj usedlino iz lagune in da je šlo za "suho snov", pojasni, da predmet tega postopka ni "snov" v laguni, temveč "snov", ki je bila 20. 11. 2020 razlita po kmetijskih zemljiščih. Fotografije so posnete na območju lagune (farme) in ni razvidno, ali so bile posnete tekom manipulacije s "tekočo brozgo" ali nekaj dni kasneje. Glede 60 m3 tekoče gnojevke, ki naj bi jo tožnica odpeljala C. C., takšna količina ne predstavlja vso tekočo gnojevko, ki je bila skladiščena v laguni. Površina spodnje lagune je cca 3.700 m2 in bi se s tem nivo tam skladiščene gnojevke znižal le za cca 1,6 cm.

7. Ker predmet tega postopka ni usedlina, ki je ostala v laguni, tudi ni utemeljena navedba tožnice glede analize dušika, ki za namen ugotovitve, ali je bila kršena prepoved polivanja gnojevke med 15. novembrom in 1. marcem, ni relevantna. Glede Izvedbenega sklepa EK 2017/302 pojasnjuje, da ni neposredno uporabljiv pravni vir in da je Direktivo Slovenija prenesla v svoj pravni red z Zakonom o varstvu okolja ter Uredbo. Izvedbeni sklep zgolj nalaga državam članicam, da v svojih predpisih uredijo mejne vrednosti emisij v skladu z BAT, kar je Slovenija storila in pojem "gnojevke" uredila v Uredbi. Glede pojma tekočega gnojila, kot ga opredeljuje Evropska agencija za okolje, pa je povzet iz GEMET (Splošni večjezični okoljski slovar), ki ni obvezujoč, kot tudi ne strokovno gradivo iz Smernic Ministrstva za okolje za strokovno utemeljeno gnojenje. V skladu z načelom zakonitosti je pomembno, kako pojem gnojevka opredeljujejo predpisi, kar pojasni. Enako velja tudi za Poročilo Collection and Analysis of Data for the Control of Emissions from the Spreading of Manure, kot tudi za mnenje EWT VVassertechnologie GmbH. Iz opravljene analize vzorca, ki jo je opravila Centralna čistilna naprava Domžale pa ni razvidno, za čigav vzorec gre, niti kje je bil odvzet. Poleg tega se tožnica na oba vira sklicuje glede odstranjevanja usedline iz dna lagune, kar pa ni predmet tega postopka. Sklicevanje tožnice na dokument European Union (Good Agricultural Practice for protection Of VVaters) Regulations 2017 v tem postopku ne more biti uspešno, saj ne gre za predpis, sprejet na ravni EU. Toženka se strinja s tožnico, da iz predstavitve Ministrstva za okolje in prostor glede izvajanja Nitratne Direktive v Sloveniji izhaja, da gre pri prepovedi iz prvega odstavka 8. člena Uredbe za gnojenje z gnojevko, gnojnico, bioplinsko gnojevko, digestatom z manj kot 20 % suhe snovi, vendar se besedna zveza z manj kot 20 % suhe snovi nanaša le na digestat. Do drugačnega zaključka glede dejanskega stanja ne more pripeljati niti predloženo izvedeniško mnenje izvedenke H. H., saj je bil v analizo vzet vzorec iz ostanka usedline v laguni. Prvostopenjski organ je po stališču toženke pravilno ugotovil, da je tožnica 20. 11. 2020 izvajala nanos gnojevke na predmetna kmetijska zemljišča in da gre za kršitev prvega odstavka 8. člena Uredbe. Pooblastilo za izrek ukrepa je dano v 106. členu in 107. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKme-1) v povezavi s 144. členom in 211. členom ZUP.

8. Tožnica vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica 20. 11. 2021 ni gnojila z gnojevko v tekočem agregatnem stanju, ampak z gnojilom, ki je vsebovalo več kakor 20 % trde snovi. V konkretnem primeru pogoji za izdajo ustne odločbe niso bili izpolnjeni, saj iz obrazložitve ustne odločbe izhaja le ugotovitev, da bi se naj iz lagune za gnojevko odvažala gnojevka na kmetijske površine v uporabi tožnice v času prepovedi razvoza oziroma gnojenja s tekočimi gnojili, brez ugotovitve, da je šlo za gnojevko v tekoči obliki, nato pa prepoved razvažanja gnojevke na kmetijske površine in gnojenja z gnojevko do 1. 3. 2021. Inšpektorat je 20. 11. 2020 izrekel prepoved gnojenja z vso gnojevko, ne le tisto v tekočem stanju. Inšpektorat pri izdaji ustne odločbe ni navedel pravne podlage za njeno izdajo. Pred izdajo ustne odločbe bi moral izvesti posebni ugotovitveni postopek. Tožnici je bila po opravljenem inšpekcijskem nadzoru z ustno odločbo izrečena prepoved gnojenja kmetijskih zemljišč s tekočimi organskimi gnojili v času prepovedi, ob napačni predpostavki, da je gnojenje s tekočimi organskimi gnojili sploh izvajala. Organ prve stopnje je nato 25. 11. 2020 opravil še en inšpekcijski ogled ter pridobival dodatna pojasnila (zapisnik z dne 25. 11. 2020), nato pa izdal pisno odločbo. Ustno izrečeno prepoved je organ izdal, brez da bi bila tožnici dana možnost, da se izjavi o pomembnih dejstvih in okoliščinah. Ugotovitveni postopek je inšpektor dopolnil 25. 11. 2020, vendar navedb tožnice ni upošteval. Kršeno je načelo zaslišanja stranke. Pritožbeni organ je dokazni postopek dopolnil, pridobil in upošteval s strani tožnice predložene dokaze, nato pa napačno zaključil. 9. Tožnica ni razvažala gnojevke v tekočem agregatnem stanju. Stresala je suho snov gnojevke, kar ni prepovedano. Gnojevko v tekočem agregatnem stanju je črpala do vključno 14. 11. 2020. Kolikor je tekoče snovi še ostalo v laguni 20. 11. 2020, jo je izčrpala s črpalko in jo s cisterno odpeljala k C. C., v zvezi s čemer je predložila dokument. Ker je v noči 19. na 20. 11. 2020 nekoliko deževalo, se je v laguni nabralo nekaj tekočine, ki jo je tožnica prečrpala v sosednjo laguno. V tako izpraznjeno laguno je postavila buldožer, ki je zgoščeno, trdno in čvrsto usedlino porinil na rob lagune (v doseg bagra), kjer jo je s pomočjo bagra naložila na traktorske prikolice. Traktorske prikolice z usedlino je odvažala na njivo, material pa nato z plugom razporedila po površini in njivo preorala. B. B. je pojasnil, da je tožnica redkejši del prečrpala s cisterno v zgornjo laguno, čvrstejši del pa naložila s kopačem na kiper prikolice in nato razvažala na omenjeno njivo in zaorala. Glede nasprotnih navedb pooblaščenke in B. B., iz zapisnika izhaja, da je pooblaščenka povedala, da tožnica ni več odvažala po 14. 11. 2020 gnojevke v tekoči obliki na njivo, pač pa je odvažala trdo usedlino na njivo. Ni sporno, da je nekaj tekoče gnojevke prečrpala v drugo laguno, nekaj pa odpeljala k kmetu C. C., za kar je predložila dokument. 10. Toženka je napačno ugotovila dejansko stanje. Toženka je oprla odločitev na fotografije inšpektorja, fotografij, ki jih je priložila tožnica, ni upoštevala. Razvidno je, da tožnica vozi s traktorskimi prikolicami in ne s cisterno in da nalaga material z bagerjem in da ne črpa s črpalko. Tožnica s fotografijami dokazuje, da snov ni bila v tekočem agregatnem stanju. Snov v laguni je logično neposredno povezana s snovjo, ki je bila naložena po njivi in je relevantna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Nesmiselna je navedba, da je odpeljala 60 m3 C. C. in znižala nivo v laguni le za l,6 cm. Odstranitev usedline iz lagune ni bila mogoča s črpanjem. Opravljen je bil prevoz sedimenta, ki se je z leti nabral na dnu lagune in gre za trdno fazo gnojevke. Na slednjo se prepoved iz prvega odstavka 8. člena Uredbe ne nanaša. Šele analiza odvzetega materiala bi lahko bila podlaga za zaključek, v kakšnem agregatnem stanju je bila snov, ki je bila prepeljana na njivo. Ne drži navedba toženke, da ni mogoče ugotoviti, kdaj in kje je bil vzorec odvzet. Na poročilu o preizkušanju piše, da je bil vzet v ... vasi 01. 12. 2020 ob 8. uri, analizo pa je opravila dr. I. I. Rezultat je pokazal, da je v vzorcu 26 % suhe snovi. Tožnica je angažirala sodno izvedenko H. H., univ. dipl. inž. zoot., ki je odvzela vzorce na njivi in v laguni in meritve opravila v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, Oddelek za okolje in zdravje, Maribor, iz katerih izhaja, da je v vzetih vzorcih 30,6 % suhe snovi iz lagune, do česar se toženka ni opredelila. Tožnica je priložila tudi izjave izvajalcev D. D., E. E., F. F. in G. G., iz katerih izhaja, da so vozili zgoščeno usedlino. Inšpektorat pri presoji ni upošteval bistvenih značilnosti (gnojevke) v tekočem agregatnem stanju, kot izhajajo iz evropske zakonodaje in pojasnil Evropskih inštitucij in slovenskih pristojnih organov. Niso bile upoštevane Smernice Ministrstva za okolje in Izvedbeni sklep EK. Da se manj kot 20 % suhe snovi nanaša le na digestat, in ne na gnojevko, je nestrokovno tolmačenje. Tudi Evropska agencija za okolje pojem tekočega gnoja oziroma gnojevke opredeljuje kot gnojilno snov z vsebnostjo vlage več kot 90 %, običajno sestavljeno iz več živalskih iztrebkov z dodano vodo. Iz predstavitve Ministrstva za okolje in prostor, izhaja, da gre pri prepovedi iz prvega odstavka 8. člena Uredbe za gnojenje z gnojevko, gnojnico, biolinsko gnojevko, digestatom z manj kot 20 % suhe snovi. Navaja Dobre kmetijske prakse za zaščito voda in Poročilo, pripravljeno po naročilu EK ter mnenje EWT Wassertechnologie GmbH v zvezi z razmejitvijo tekočega agregatnega stanja in trdih snovi in analize, ki jih je opravil Kmetijski inštitut Slovenije po naročilu Inšpektorata na podlagi odvzema vzorcev (da je bilo več kot 39,5 % suhe snovi v odvzetih vzorcih iz lagune), česar toženka ni komentirala.

11. Tožnica je v skladu s prvim odstavkom 8. člena Uredbe z odvozom in gnojenjem z gnojevko v tekočem agregatnem stanju zaključila že 14. 11. 2020. Po 18. točki 2. člena Uredbe spadajo med tekoča organska gnojila gnojevka, gnojnica, tekoči ostanek proizvodnje bioplina (digestat ali bioplinska gnojevka) in druga gnojila organskega izvora, če so v tekočem agregatnem stanju. Drugi pogoj ni bil izpolnjen, kar izhaja iz priloženih dokazov. Navaja 3. člen Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO), ki ga citira. V Uredbi ni opredeljena mejna vrednost emisij, kakor to napačno trdi toženka, zato je potrebno zaključke BAT uporabljati skladno z ZVO neposredno. Prvostopenjski organ pri izdaji ustne odločbe in izpodbijane odločbe ni upošteval bistvenih okoliščin, pri čemer je odločilna ugotovitev, v kakšnem agregatnem stanju se je nahajala snov, ki jo je tožeča stranka uporabljala za gnojenje. Izpodbijana odločba je v zvezi s tem vprašanjem tudi pomanjkljivo obrazložena in se je ne da preizkusiti. Očita kršitve 22. člena, 14. člena in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in odločbo toženke odpravi oz. podrejeno, da ju odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek organu prve stopnje. Priglaša tudi stroške postopka po stroškovniku.

12. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe. Predmet inšpekcijskega postopka je bilo gnojenje z gnojnico na dan 20. 11. 2020. Le s prepovedjo nadaljnjega gnojenja je bilo mogoče preprečiti potencialno nevarnost za življenje in zdravje ljudi ter javno varnost v smislu preprečevanja onesnaženja okolice in vode. Ker je bilo nezakonito ravnanje tožnice v teku v času inšpekcijskega nadzora (20. 11. 2020), je bil izrečen ukrep na zapisnik v skrajšanem ugotovitvenem postopku, in ni potrebno zaslišati tožnice, zato te pravice tožnici niso bile nezakonito odvzete, omogočene pa so ji bile v času do izdaje pisnega odpravka in v pritožbenem postopku. Ustna odločba na zapisnik vsebuje le izrek, vse ostale sestavine odločbe pa vsebuje pisni odpravek, skladno z 210. členom ZUP. V obeh primerih izrekov je inšpektor prepovedal razvažanja gnojevke na kmetijske površine in gnojenje z gnojevko do 1. 3. 2021. Toženka še navaja, da gre za tožbeno novoto. Bistvo spora ostaja v dejanskem stanju in sicer ali je tožnica 20. 11. 2020 na predmetni ... vozila "suh gnoj" ali pa tekočo gnojevko. Toženka vztraja, da snov v laguni, posneta 5 dni po izrečenem ukrepu, ni ista snov, ki je bila razlita po kmetijskih površinah. Čeprav je bila gnojevka prepeljana s traktorskimi prikolicami, je bila še vedno v tekočem stanju. Glede na tehnologijo reje na rešetkah pri tožnici pa ne more prihajati do kopičenja oziroma proizvajanja hlevskega gnoja. Toženka ni upoštevala priložene analize izvedenke, saj bi lahko sledila le tistim analizam, ki bi bile opravljene na podlagi vzorca, odvzetega iz luž na travniku, kjer je bila polita gnojevka. Besedilo 20 % suhe snovi iz prvega odstavka 8a. člena Uredbe se nanaša zgolj na digestat, kar pojasni. Toženka se ni opredelila do analiz Kemijskega inštituta Slovenije po naročilu Inšpektorata, saj so bile opravljene z namenom, da se ugotovi, ali je tožnica s količino polite gnojnice presegla mejne vrednosti vnosa dušika v tla po Uredbi, kar pa ni predmet tega postopka. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

13. Obe stranki sta se pisno odpovedali glavni obravnavi (prvi odstavek 279.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zato je sodišče odločilo na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, v postopku, v katerem je bila izdana, pa tudi ni bilo nepravilnosti, ki bi zahtevale njeno odpravo. Sodišče sledi razlogom, ki sta jih v utemeljitev odločitve navedla inšpekcijski organ in toženka in jih zato ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

16. V obravnavani zadevi je sporno, ali je inšpekcijski organ utemeljeno in zakonito tožnici zaradi zmanjševanja in preprečevanja onesnaževanja voda z nitrati iz kmetijskih virov prepovedala gnojenje predmetnih kmetijskih zemljišč s tekočimi organskimi gnojili v času prepovedi gnojenja s tekočimi organskimi gnojili.

17. Inšpekcijski organ in toženka namreč očitata tožnici, da naj bi v časovnem obdobju, ko je skladno z 8. členom Uredbe prepovedano gnojenje z tekočimi organskimi gnojili na kmetijskih zemljiščih, in sicer v obdobju od 15. novembra do 01. marca, na zemljišču ..., ki je v uporabi tožnice, gnojila navedeno kmetijsko zemljišče s tekočimi organskimi gnojili v času prepovedi gnojenja s tekočimi organskimi gnojili. Gnojenje je izvajala na način, da je tožnica s traktorskimi zaprtimi prikolicami točkovno razlivala velike količine gnojevke na predmetnem zemljišču. 18. Pooblastilo za izrek ukrepa ima kmetijski inšpektor na podlagi prvega odstavka 18. člena Uredbe, ki določa, da nadzor nad izvajanjem te uredbe v zvezi z ukrepi za zmanjševanje in preprečevanje onesnaževanja voda z nitrati iz kmetijskih virov opravljajo inšpektorji, pristojni za kmetijstvo. Po enajsti alineji B) odstavka 107. člena ZKZ ima kmetijski inšpektor pooblastilo v nujnih primerih, ko bi sicer nastala škoda za splošni interes, odrediti ukrepe, da se škoda prepreči. Po 32. členu ZIN ima inšpektor, ob ugotovitvi kršenja zakona ali drugega predpisa, katerega izvajanje nadzoruje, pravico in dolžnost odrediti ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti v roku, ki ga sam določi. 19. Glede tožbene navedbe, da pogoji za izdajo ustne odločbe po 211. členu ZUP niso bili izpolnjeni in da pisni odpravek ni skladen z ustno odločbo, sodišče ugotavlja, da tožeča stranka tega ni zatrjevala v postopku pred upravnima organoma, niti ni navedla razlogov, zakaj tega ne bi imela možnosti navajati. Po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, zato opisana navedba tožeče stranke predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto in je sodišče v upravnem sporu ni moglo obravnavati.

20. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja, da je bil tožnici izdan ustni ukrep na zapisnik, skladno z 211. členom1 in četrtim odstavkom 144. člena2 ZUP v skrajšanem ugotovitvenem postopku, za kar so bili tudi po presoji sodišča izpolnjeni zakonski pogoji glede nujnih ukrepov v javnem interesu, ki jih za takšne primere dopušča ZUP in Odredba, ki se nanju pravilno sklicujeta oba upravna organa. Po izreku ustne odločbe pa je tožnica v postopku sodelovala, predlagala dokaze ter je imela možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločitve. Tako je bil pred izdajo izpodbijane odločitve izveden posebni ugotovitveni postopek, sestavljen je bil zapisnik o ogledu 20. 11. 2020, zapisnik 25. 11. 2020, podane so bile izjave odgovornih oseb, izvedeno je fotografiranje, opravljen razgovor z odgovorno osebo 25. 11. 2020 ter pooblaščenko, kar vse izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke. Po povedanem je tožnica v postopku sodelovala in je imela možnost predlagati dokaze ter je bila seznanjena z vsemi okoliščinami, ki so pomembne za odločitev. Po vloženi pritožbi je toženka dopolnila ugotovitveni postopek, v katerem se je argumentirano opredelila do vseh predlaganih dokazov, kar vse izhaja tudi iz obrazložitve toženke. Zato očitek, da je bila v postopku tožnici kršena pravica do izjave oziroma zaslišanja stranke po 9. členu ZUP,3 ni utemeljen.

21. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno v delu, ko upravna organa navajata, da je tožnica na ... vozila gnojevko in ne suh gnoj, kot zatrjuje tožnica, pa iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhajajo prepričljivi in argumentirani razlogi ter je opravljena obrazložena dokazna presoja, iz katere tudi po presoji sodišča izhaja, da je dejansko šlo za gnojevko, tako glede razlage tega pojma glede na opis agregatnega stanja, v katerem se je nahajala, in dokazov zanje, kot tudi glede pravne podlage, ki vsebinsko opredeljujejo ta pojem, kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe toženke. Tožnica tako kot v pritožbi tudi v tožbi ponavlja, da odstranitev usedline iz lagune ni bila mogoča s črpanjem, temveč z bagerjem, kar po stališču tožbe potrjuje, da snov ni bila v tekočem agregatnem stanju in da je bil opravljen prevoz sedimenta, ki se je z leti nabral na dnu lagune. Na te očitke je toženka v svoji obrazložitvi odgovorila in med drugim pojasnila, da ima tožnica glede na sistem reje prašičev na rešetkah, katerega značilnost je, da se iztrebki zbirajo neposredno pod rešetkami in da se pod njimi glede na definicije iz 18. točke 2. člena Uredbe4 zbira gnojevka in ne hlevski gnoj, pri čemer pojasni pomen izraza gnojevka, kot je naveden v 8. točki 2. člena Uredbe.5 Dokazno se je toženka predelila tudi do vseh v postopku danih izjav in predloženih dokazov, kar je podrobno obrazložila. Sodišče se z njeno dokazno oceno strinja, saj je jasna, argumentirana in logična ter se jo da preizkusiti.

22. Toženka se je tudi podrobno opredelila glede nepotrebnosti analize za določitev agregatnega stanja gnojevke, čemer tožnica prav tako nasprotuje, za kar pa ne pojasni drugačnih razlogov, kot jih je navajala v postopku, glede katerih pa se je toženka po presoji sodišča tudi pravilno opredelila in sodišče sledi njenim razlogom, kot so povzeti tudi v obrazložitvi te sodbe. Glede na argumente, ki sta jih navedla inšpekcijski organ in toženka, s katerimi se sodišče strinja, saj so logični in prepričljivi, so zato tudi očitki tožnice v zvezi z razvažanjem gnojevke s traktorjem in ne s cisterno, kot tudi očitki v zvezi z nalaganjem gnojevke z bagerjem in ne s črpalko, neutemeljeni. Sodišče se strinja tudi s pojasnili toženke, zakaj v obravnavanem primeru ne gre za sediment, kot zatrjuje tožnica (strani 4 do 6 obrazložitve odločbe toženke). Glede na logično argumentirane dejanske ugotovitve, ki so pojasnjeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbi toženke, sta v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča kumulativno izpolnjena oba pogoja iz 18. točke 2. člena Uredbe, torej da gre v konkretnem primeru za gnojevko in hkrati za tekoče agregatno stanje, kot pravilno ugotavljata oba organa. Iz obrazložitve toženke tudi izhaja, da so fotografije, ki jih je priložila tožnica, narejene kasneje in zato niso relevantne za oceno agregatnega stanja organskega gnojila, ki se je 20. 11. 2020 polival po travniku. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da toženka ni upoštevala fotografij, ki jih je priložila tožnica 25. 11. 2020, saj se je toženka do njih dokazno opredelila in argumentirano pojasnila razloge, zakaj jih ni upoštevala, s čimer se strinja tudi sodišče. 23. Toženka je v obrazložitvi svoje odločbe tudi pojasnila, da "snov" v laguni, posneta pet dni po izrečenem ukrepu, ni ista kot "snov", ki je bila razlita po kmetijskih površinah in da gre dejansko le še za usedlino, s čimer se tožnica ne strinja, za kar pa v tožbi ne ponudi drugačnih argumentov, zato jih sodišče iz istih razlogov kot toženka zavrača. Glede tožbenih očitkov, da se toženka ni opredelila do izvedenskega mnenja in da ni upoštevala analiz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano, iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja, da je bil vzorec vzet iz usedline v laguni in da predmet tega postopka ni usedlina, ki je ostala v laguni, temveč gnojevka, razlita po ..., zato sodišče te tožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.

24. Neutemeljen je tožbeni očitek, da se toženka ni opredelila do pisnih izjav izvajalcev D. D., E. E., F. F. in G. G. kot upravljalcev bagra in traktoristov. Iz obrazložitve toženke (stran 6) izhaja, da je dokazno ovrednotila navedene dokaze, kot tudi izjave B. B. in pooblaščenke tožnice, skladno z načelom proste presoje dokazov,6 kar je ustrezno pojasnila. Med drugim je glede pisnih izjav izvajalcev toženka pojasnila, da je upoštevala, da gre za osebe, ki so v ekonomski povezavi s tožnico in sicer so v poslovnem razmerju oziroma imajo s tožnico sklenjene podjemne pogodbe, ki jih naročnik lahko razdre ali prekine po izvedbi določenega dela, kolikor ni zadovoljen z izvajalcem in da tudi ni razvidno, kdaj naj bi te osebe izvajale ta dela ter da gre v bistvenem za enake izjave. Tožnica pa ne zatrjuje, da bi v postopku pred toženko predlagala tudi njihovo zaslišanje glede tega, zato po presoji sodišča ne gre za kršitev pravil postopka.

25. Materialno pravo, ki se nanj sklicujeta oba organa, je pravilno uporabljeno. Prvostopenjski organ in toženka se pravilno sklicujeta na določbe 18. točke in 8. točke 2. člena, 7. člena, 8. člena, 14. člena in 18. člena Uredbe, skladno z Direktivo Sveta 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov, ki določa mejne vrednosti vnosa dušika iz kmetijskih virov v tla ali na tla, ki sta jih tudi pravilno uporabila.

26. Neutemeljen je očitek, da Inšpektorat ni upošteval bistvenih značilnosti (gnojevke) v tekočem stanju, kot izhajajo iz evropske zakonodaje in pojasnil evropskih in slovenskih pristojnih organov, kot se navaja v tožbi, saj je toženka v svoji obrazložitvi (strani 7 in 8), odgovorila na očitke tožnice glede njihove uporabe, med drugim tudi glede uporabe smernic Ministrstva za okolje in Izvedbenega sklepa EK, s čimer se strinja tudi sodišče. Toženka je tudi pojasnila, da se besedilo 20 % suhe snovi (iz prvega odstavka 8a. člena7 Uredbe) nanaša zgolj na digestat, in ne tudi na gnojevko ali gnojnico, kot meni tožnica, pri čemer je tudi pojasnila, da tudi že zaradi tehnologije reje pri tožnici ne more prihajati do kopičenja oziroma proizvajanja hlevskega gnoja in aplikacije 8.a člena Uredbe, kot želi prikazati tožnica.

27. Izpodbijana odločitev je tudi ustrezno obrazložena. Obrazložitev izpodbijane odločbe, dopolnjena z obrazložitvijo toženke, ustreza standardu obrazloženosti po 214. členu ZUP ter jo je tudi mogoče preizkusiti.

28. S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene ugovore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe.

29. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere pazi uradoma (ničnost), niti očitanih kršitev Ustave RS, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K točki II izreka:**

30. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Ki določa, da kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu po četrti točki prvega odstavka 144. člena ZUP, lahko pristojni organ odloči tudi ustno. 2 Ki določa, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. 3 Ki določa, da je preden se izda odločba treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek). 4 Ki določa, da ima izraz, uporabljen v tej uredbi, naslednji pomen: tekoče organsko gnojilo so gnojevka, gnojnica, tekoči ostanek proizvodnje bioplina (digestat ali bioplinska gnojevka) in druga gnojila organskega izvora, če so v tekočem agregatnem stanju. 5 Ki določa, da so živilska gnojila hlevski gnoj, gnojevka, gnojnica in izločki, ki jih živali izločijo na paši. Hlevski gnoj so iztrebki rejnih živali, kot sta blato in seč, pomešani s steljo. Gnojevka so iztrebki rejnih živali, kot sta blato in seč, brez ali z manjšim dodatkom vode. Gnojnica je mešanica seča rejnih živali z vodo in snovmi, ki nastanejo iz seča zaradi naravne presnove ter odcednih voda iz gnojišč. Med živilska gnojila se uvršča tudi ostanek proizvodnega bioplina (digestat ali bioplinska gnojevka), če so bili za proizvodnjo bioplina uporabljeni tudi hlevski gnoj, gnojevka ali gnojnica. 6 Ki določa, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oz. odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celega postopka (10. člen ZUP). 7 Ki določa, da je gnojenje s hlevskim gnojem, kompostom ali digestatom, če slednji vsebuje več kot 20 odstotkov suhe snovi, na kmetijskih zemljiščih prepovedano od 1. decembra do 15. februarja.