Sodišče prve stopnje jo je pozvalo, da obrazloži dokazni predlog na samem naroku, kar je storila; navedla je, da dokazuje dejstvo, da tožnik ni opravljal dela le zanjo, ampak na trgu tudi za druge naročnike, in to v pomembnem obsegu. Dokazni predlog je utemeljila s številkami računov, ki so bili izdani s strani tožnika, predvsem pa dejstvom, da je tožnik od 2022 dalje zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost (kar predpostavlja višje prejemke), ki sicer med strankama ni bilo sporno.

Jedro

10.Tožnik je na naroku za glavno obravnavo dne 18. 12. 2023 navedel (le) prejemke, ki jih je imel po prenehanju opravljanja dela za toženko, v februarju in marcu 2023, drugih navedb ni podal niti ni predložil dokazov, kot je predlagala toženka. Sodišče prve stopnje mu predložitve ni naložilo. Dokazni predlog toženke je zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je določeno za odločitev bistveno dejstvo, ki ga je toženka zatrjevala (manjši obseg dela zanjo oziroma pomemben obseg dela za druge naročnike), štelo za nedokazano, hkrati pa je toženko z zavrnitvijo dokaznega predloga onemogočilo v dokazovanju. Razlogi, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, niso upravičeni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje je bila toženki kršena pravica do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave v postopku. Zato je izpodbijana odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja v pritožbi.

11.Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznega predloga toženke obrazložilo v izpodbijani sodbi (točka 40 obrazložitve). Navedlo je sledeča razloga: da so bile s strani toženke podane navedbe nekonkretizirane (do tega se je pritožbeno sodišče že opredelilo) in da je nasprotno s strani tožnika zatrjevano dejstvo dokazano - da toženka z drugimi dokazi (ki jih je predlagala in ki so bili izvedeni) ni dokazala, da bi tožnik v pomembnem obsegu opravljal delo za druge naročnike (oziroma da je tožnik dokazal, da je delo za toženko opravljal kontinuirano, vsakodnevno, najmanj osem ur dnevno).

Izrek

12.Odločitev o tem, kateri dokazi se izvedejo, je glede na drugi odstavek 213. člena ZPP pridržana sodišču, pri čemer ne gre za prosto presojo. Presoja je omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih (22. člen Ustave RS). Navedeno po drugi strani ne pomeni, da je pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso bistveni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Ne velja pa obratno; sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga, s katerim stranka dokazuje nasprotno, kot je na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno. Prav za takšno situacijo gre v tej zadevi.

13.Sodišče prve stopnje je določeno za odločitev bistveno dejstvo, ki ga je toženka zatrjevala (manjši obseg dela zanjo oziroma pomemben obseg dela za druge naročnike), štelo za nedokazano, hkrati pa je toženko z zavrnitvijo dokaznega predloga onemogočilo v dokazovanju. Razlogi, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, niso upravičeni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje je bila toženki kršena pravica do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave v postopku. Zato je izpodbijana odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja v pritožbi.

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14.Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče samo - namesto sodišča prve stopnje - ne more odpraviti, saj bo najverjetneje terjala dopolnitev dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje bi dokazni postopek dopolnilo bolj ekonomično, saj bi dokazna ocena vseh dokazov skupaj pred pritožbenim sodiščem lahko terjala ponovitev nekaterih že izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi toženke ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da kršitev odpravi, torej da dokazni predlog izvede, ali ga zavrne iz dopustnih razlogov.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

15.V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva še, kar utemeljeno opozarja toženka v pritožbi, da tožba z zahtevkom za priznanje vseh pravic na delovnem mestu snemalec za polni delovni čas in izplačilo ustreznega regresa (za letni dopust) ni popolna, saj takšen zahtevek ni določen (prvi odstavek 180. člena ZPP). Pri odločanju o višini morebitne reparacije po prenehanju delovnega razmerja naj upošteva tožnikove prejemke v tem času,

Obrazložitev

16.pri odločanju o pravdnih stroških pa, da se za davek na dodano vrednost poveča storitev, ovrednotena s številom točk, kot so določene v Odvetniški tarifi (OT), pomnožena z vrednostjo točke (drugi odstavek 12. člena OT).

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženki od 1. 1. 2018 dalje na delovnem mestu snemalec za nedoločen čas za polni delovni čas (točka 1 izreka) in da je tožniku delovno razmerje pri toženki nezakonito prenehalo dne 31. 12. 2022 in je trajalo do 31. 3. 2023, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo (točka 2 izreka). Toženki je naložilo, da tožnika za čas od 25. 1. 2018 do 31. 3. 2023 prijavi v vsa obvezna socialna zavarovanja in uredi vpis delovne dobe v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter mu za ta čas plača davke in prispevke od vsakokratne mesečne bruto plače v višini, ki je za posamezno obdobje razvidna iz izreka (točka 3 izreka); da mu za čas od 1. 1. 2023 do 31. 3. 2023 prizna vse pravice iz delovnega razmerja na delovnem mestu snemalec za polni delovni čas in plača ustrezen regres (točka 4a izreka); kar je tožnik iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja zahteval več, je zavrnilo (točka 4b izreka). Naložilo ji je, da mu za ta čas obračuna nadomestilo plače v višini 1.768,88 EUR in mu po plačilu davkov in prispevkov plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v prihodnjem mesecu do plačila (točka 5 izreka); da mu obračuna denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini 8.844,40 EUR ter mu po plačilu davkov in prispevkov plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2024 do plačila (točka 6 izreka); da mu plača pravdne stroške v višini 2.316,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka 7 izreka).

17.Za razveljavite sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje se je pritožbeno sodišče odločilo, saj glede na vložitev tožbe v letu 2023 ne bo povzročilo kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

2.Zoper ugodilni del navedene sodbe (vse točke, razen točke 4b izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje njen dokazni predlog, da tožnik predloži podatke o poslovanju, neutemeljeno in brez obrazložitve zavrnilo. Dokazni predlog je podala za dokazovanje za odločitev bistvenega dejstva. Z zavrnitvijo dokaznega predloga je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Toženka je pred sodiščem prve stopnje prerekala tožnikove navedbe o opravljenih urah dela. Predloženi računi potrjujejo, da je tožnik za toženko opravljal delo snemanja in lučkarstva. To so potrdile zaslišane A. A. in B. B. ter zakonita zastopnica toženke. Obseg dela se je mesečno razlikoval. Glede na številke računov je ugotoviti, da dela ni opravljal le zanjo. Toženka z dokazi ne razpolaga, zaradi zavrnitve dokaznega predloga je bila v dokazovanju onemogočena. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili prejemki od toženke tožnikov glavni in edini vir zaslužka, ni resnična. Drugačno dejstvo, da je pomemben del prihodkov prejel od drugih naročnikov, bi pomenilo, da je bil avtonomen. Ni bil odvisen od toženke. Pri delu se je toženka prilagajala tožniku, ne obratno. Tako so izpovedali A. A., B. B. in C. C., potrdila je zakonita zastopnica toženke. Tožnik ni bil vključen v delovni proces toženke. Sodišče prve stopnje je toženki zmotno naložilo prijavo tožnika v obvezna socialna zavarovanja, saj je bil v spornem obdobju že zavarovan kot samostojni podjetnik (sodba VDSS Pdp 632/2013, sodba in sklep VS RS VIII Ips 33/2014). V sporu ni uveljavljal, da mu je delovno razmerje pri toženki nezakonito prenehalo. Z delom je prenehal po lastni volji. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje je protispisna. Izrek sodbe, da je dolžna toženka tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja in plačati regres, je neizvršljiv. Tožnik za takšen zahtevek ni podal navedb. Po prenehanju opravljanja dela za toženko je imel prejemke v primerljivi višini. Neutemeljeno je prisojeno denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik sam prenehal delati, utrpel ni nobenih posledic, ves čas je bil zavarovan in je imel primerljive prejemke. Na novo se je zaposlil pri delodajalcu, ki opravlja isto dejavnost kot toženka. Pravdne stroške, ki jih je prisodilo tožniku, je nepravilno izračunalo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

18.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Soglaša s presojo sodišča prve stopnje in razlogi izpodbijane sodbe, ki je prepričljivo obrazložena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik vključen v delovni proces toženke. Delo je opravljal polni delovni čas; od toženke je prejel poglavitni del zaslužka. Dejstvo, da je od leta 2022 zavezanec za davek na dodano vrednost, ni bilo sporno. Njen dokazni predlog je bil namenjen zavlačevanju postopka. Vse priče so potrdile obseg dela, ki ga je tožnik zatrjeval. Obseg dela za druge naročnike za čas po prenehanju delovnega razmerja je tožnik navedel. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri toženki delo opravljal na delovnem mestu snemalec. Tako so izpovedale priče. Toženka ugotovitvi konkretizirano ne nasprotuje. Ne držijo njene pritožbene navedbe, da je bilo od njega odvisno, kdaj bo delo opravljal. Izpoved C. C. ne potrjuje toženkinih navedb. Potrdil je, da so pri toženki načrtovali, kdaj bo tožnik opravljal delo, da ni bilo razlike med njim in delavci toženke, da so mu omogočili izrabo letnega dopusta in odsotnosti z dela zaradi bolezni. To je potrdila A. A. Zakonita zastopnica toženke ni izpovedala drugega kot to, da so pri delavcih evidentirali delovni čas. Tožnik je opravljal enako delo na enak način; toženka je imela premalo zaposlenih snemalcev. Imel je določeno konkurenčno prepoved, omejen je bil pri delu za druge naročnike. Drugega dela ni mogel opravljati, saj je več kot polni delovni čas opravljal delo za toženko. Pogodba civilnega prava, sklenjena s toženko, je navidezna in nima pravnega učinka. Vzpostavljena je zakonska domneva delovnega razmerja. Edina podlaga zavarovanja je delovno razmerje. Delovno razmerje tožniku ni zakonito prenehalo. Postavil je opisni zahtevek. Takšni zahtevki so v delovnih sporih dopustni. Višine regresa ni bilo mogoče konkretizirati, ker tožnik ni vedel, kdaj bo sodna razveza pogodbe o zaposlitvi. Prisojeni regres je določljiv, gre za sorazmerni del regresa za tri mesece. Toženka ni sledila pozivu tožnikovega pooblaščenca in mu priznala delovnega razmerja, ampak je njuno razmerje nezakonito prekinila. Tožnik ni bil upravičen do odpravnine, odpovednega roka in pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Delo pri toženki je opravljal osem let, v tem času toženka ni na novo zaposlovala. Zaposlitvene možnosti niso bile dobre, čeprav se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu. Določeni prejemki, ki jih je imel po prenehanju delovnega razmerja, so takšni, da bi jih imel ob delovnem razmerju in na višino reparacije ne vplivajo. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo o pravdnih stroških, vendar gre za računsko pomoto, ki jo lahko popravi s sklepom. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

1Prvi odstavek 4. člena ZDR-1 določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Drugi odstavek 13. člena ZDR-1 v primeru, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4., v povezavi z 22. oziroma 54. členom tega zakona, prepoveduje opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon.

4.Pritožba je utemeljena.

2Tožnik je ure povzel iz poročil o opravljenem delu, pri čemer je toženka že v odgovoru na tožbo in nato v pripravljalni vlogi z dne 3. 8. 2023 navedla, da jih je bilo manj, kar je konkretizirala za november in december 2021.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje storilo uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Izpoved prič D. D., C. C., A. A., ki jim je sodišče prve stopnje sledilo.

4Izpoved tožnika na naroku za glavno obravnavo dne 10. 11. 2023. Kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka izpovedi, tožnik konkretnega odgovora o obsegu poslovanja z drugimi naročniki ni podal, kot opozarja toženka v pritožbi.

6.Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti zahtevka za ugotovitev obstoja (in nezakonitosti prenehanja) delovnega razmerja sprejelo na podlagi presoje, da so v razmerju med pravdnima strankama, ki je temeljilo na pogodbah civilnega prava, podani vsi elementi delovnega razmerja, določeni v prvem odstavku 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1),1 med drugim na podlagi ugotovitve, da glede vsebine, načina opravljanja dela ter obsega ni bilo nobene razlike med tožnikom in delavci, ki so bili s toženko v delovnem razmerju, da je tožnik delo opravljal v okviru določenega delovnega časa in v delovnih prostorih toženke kontinuirano, da je moral biti toženki na razpolago in da je bilo plačilo za delo s strani toženke za tožnika glavni oziroma pretežni vir zaslužka.

5Sodišče prve stopnje je navedbe toženke razumelo kot zatrjevanje, da je tožnik za druge naročnike v letu 2022 opravil približno polovico dela, kar je neutemeljeno štelo za hipotetično. Obseg dela tožnika za druge naročnike je dejstvo, ki ni v spoznavni sferi toženke.

7.Tožnik je v tožbi navedel za posamezno leto število ur dela, ki jih je opravil za toženko. Te ure (obseg dela, opravljenega za toženko) so bile med pravdnima strankama sporne.2 Sporno je bilo tudi, kakšen je bil obseg dela, ki ga je tožnik v času, v katerem je delo opravljal za toženko in za katerega zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja, opravil za druge naročnike. Obe dejstvi (obseg dela za toženko in obseg dela za druge naročnike) je sodišče prve stopnje ugotavljalo; kot že navedeno, je ugotovilo, da je tožnik opravil primerljiv obseg dela kot delavci toženke (polni delovni čas)3 in da so bili prejemki od toženke tožnikov vsaj pretežni vir zaslužka.4 Že navedeno kaže, da je očitno navedbe štelo za dovolj konkretizirane (čeprav je v obrazložitvi sodbe navedlo drugače).5

6Tožnik je temu nasprotoval z navedbo, da bi toženka podatke za čas, ko je bil zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost, lahko pridobila sama, kar bi lahko veljalo le za leto 2022, ne pa za pretekla leta.

8.Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (točka 26 obrazložitve) izhaja, da delo za druge naročnike in prejemki, ki jih je tožnik imel, niso ovira za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja pri toženki, čeprav je, kot že navedeno, obseg dela ugotavljalo. Navedeno ni nebistveno; če bi se ugotovilo, da je bil obseg dela tožnika za toženko pomembno manjši oziroma da je pomemben obseg dela v času, na katerega se nanaša zahtevek, opravil za druge naročnike, bi to pod vprašaj postavilo presojo o podanih elementih delovnega razmerja pri toženki (vključitev v delovni proces toženke).

7V tem obsegu je "utesnil" reparacijski zahtevek. Navedb, da gre za prejemke, ki bi jih imel ob delovnem razmerju, ki so vsebovane v odgovoru na pritožbo, ni podal.

9.Toženka je v dokaz svojih navedb na prvem naroku za glavno obravnavo dne 10. 11. 2023 predlagala, da se tožniku naloži predložitev bilanc poslovanja samostojnega podjetnika v času, ko je imel ta status, z navedbo dela po posameznih strankah za čas od ustanovitve dalje, češ da teh podatkov ne more pridobiti sama.6

8Sodišče prve stopnje je za davek na dodatno vrednost povečalo število priznanih točk ter navedeno, ne da bi pomnožilo z vrednostjo točke, naložilo v plačilo toženki.