Jedro

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni pritrdilo toženki, da je pojasnilno dolžnost opravila, ker jo je izpolnila tako, kot ji je nalagal takrat veljavni ZPotK. Pravilno je ocenilo, da splošno opozarjanje kreditojemalcev, da s sklenitvijo kreditne pogodbe prevzemajo obrestno in valutno tveganje ter da se lahko spremenijo mesečne anuitete, ne zadošča standardu pojasnilne dolžnosti, ki bi mu morale banke zadostiti ob sklepanju kreditnih pogodb. Nadaljnja evolucija prava tudi ni oblikovala novih, dodatnih in strožjih zahtev in ni za toženko vzpostavila nemogočega dokaznega bremena, ampak se je ob obravnavanju številnih primerov obogatilo spoznanje o delovanju oziroma vplivu tuje valute kot pogodbenega pogoja na potrošniške kreditne pogodbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnika sta 5. 3. 2007 s toženko sklenila kreditno pogodbo za stanovanjski kredit v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju Evropske centralne banke in sporazum o zavarovanju v obliki notarskega zapisa. Kredit je bil pogodbeno zavarovan z zastavno pravico na nepremičnini ter s poroštvom fizične osebe A. A. Kredit se bo evidenčno vodil v CHF, višina kredita je 98.421,40 CHF, kar je znašalo na dan 19. 2. 2007 60.708,98 EUR. Tožnika s tožbo z dne 15. 12. 2023 zahtevata ugotovitev ničnosti navedene kreditne pogodbe in notarskega zapisa s sporazumom o zavarovanju denarne terjatve na nepremičnini ter neveljavnost in izbris vknjižbe hipoteke in zaznambe neposredne izvršljivosti pri nepremičnini ter plačilo 11.468,09 EUR, kar predstavlja razliko med prejetim in že vrnjenim kreditom. Nato sta vložila še predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se do pravnomočne odločitve v predmetni zadevi odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju. Sodišče prve stopnje je navedenemu predlogu ugodilo. Z izpodbijanim sklepom je nato ugovor toženke zoper izdano začasno odredbo zavrnilo (I. točka izreka) ter odločilo, da so stroški v zvezi z ugovorom zoper začasno odredbo nadaljnji pravdni stroški (II. točka izreka).

2.Zoper sklep o zavrnitvi ugovora toženka vlaga pravočasno pritožbo. Sklep izpodbija v celoti in iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov ter predlaga, da se ugovoru ugodi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, da se sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Vztraja, da obstoj oziroma nastanek nedenarne terjatve tožnikov ni dokazan s stopnjo verjetnosti. Ponavlja, da je bilo sklepanje kreditov v CHF v času sklenitve predmetne pogodbe dopuščeno in izrecno urejeno v takrat veljavnem Zakonu o potrošniških kreditih (ZPotK). Legitimno se domneva, da je nacionalni zakonodajalec vzpostavil ravnovesje med vsemi pravicami in obveznostmi strank pogodb in zato država ne more presojati, ali so določbe, ki jih je sama sprejela, "nerazumljive" ali "nepoštene" v razmerju do ene izmed pogodbenih strank. Praksa sodišča Evropske unije (SEU) je v zvezi z določbami nacionalnega reda, ki se nanašajo na načelo "monetarnega nominalizma", že potrdila, da te ne sodijo na področje Direktive 93/13. Okoliščina, da je od dispozitivne določbe nacionalnega prava mogoče odstopiti, ni upoštevna za preučitev, ali je pogodbeni pogoj, ki temelji na taki določbi, na podlagi člena 1(2) Direktive 93/13 izključen s področja uporabe te direktive, o čemer se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo. Ko nacionalna sodišča črpajo iz sodne prakse SEU, morajo tudi natančno primerjati, ali gre za podobne finančne institute in okoliščine, v katerih so ti nastali. Zadeve Paribas, ki obravnavajo produkt Helvet Immo niso uporabljive, ker obravnavajo kompleksnejši produkt in je standard pojasnilne dolžnosti posledično višje zastavljen. Toženka je pojasnilno dolžnost izpolnila. Bodočega gibanja menjalnih tečajev ni mogoče predvideti, tožnika pa sta pred sklenitvijo pogodbe pridobila prav vse relevantne informacije, s katerimi je toženka razpolagala. To sta potrdila tudi s podpisom pisne izjave z dne 1. 3. 2007. Izpodbijani sklep ne definira pojmov "zelo velike depreciacije" in "črnega scenarija" in zato ni jasno, kakšen naj bi bil konkreten obseg pojasnilne dolžnosti. Opozorilo na velik vpliv zelo velike depreciacije valute EUR nikakor ne izhaja iz ZPotK, gre izključno za vsebino Priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja ESRB/2011/1 z dne 21. 9. 2011 (Priporočilo ESRB). Tega pa z učinkom za nazaj ni mogoče uporabiti. Prepovedi povratne veljave predpisov ni mogoče izigravati na način, da starejši predpis domnevno le "razlagajo" na način, kot izhaja iz kasnejšega predpisa. Stališče v 40. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko se sodišče sklicuje na načelo primarnosti v zvezi z direktivami, je povsem napačno. Če bi se možnost sklicevanja na določbo neprenesene ali nepravilno prenesene direktive razširila na področje odnosov med posamezniki, bi se s tem Evropski uniji priznala pristojnost, da posameznikom predpisujejo obveznosti s takojšnjim učinkom, to pristojnost pa ima samo tam, kjer je pristojna za sprejemanje uredb. Enako mutatis mutandis po sodni praksi SEU velja glede možnosti sklicevanja posameznika v sporu z drugim posameznikom na odločbo, ki temelji na direktivi.

4.Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) poudarja, da je vladavina prava osnovno načelo demokratične družbe in inherentno vsem določbam Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah (EKČP). Ena ključnih zahtev načela zakonitosti je pravna predvidljivost. Določba pa je predvidljiva, ko je skladna z načelom vladavine prava in zagotavlja pravno sredstvo proti arbitrarnemu vmešavanju države. Ukrepi, ki so retroaktivne narave, načeloma niso skladni z načelom pravne predvidljivosti in zato ne ustrezajo pojmu zakonitosti. Morebitne zamude zakonodajalca sodišče ne more sanirati na način, da predpisom daje razlago, ki se glede na kasnejše v času sklenitve pogodb nepredvidene dogodke kaže kot privlačna zaradi zaščite ene od pogodbenih strank. Zato se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu neutemeljeno sklicuje na opozorilo glede vpliva zelo velike depreciacije zakonitega plačilnega sredstva ter črnega scenarija. Sodišče prve stopnje za toženko dejansko vzpostavlja nemogoče dokazno breme. Nerazumno je tudi stališče sodišča prve stopnje v 17. točki obrazložitve, ker iz sklepa ni mogoče razbrati, na podlagi katerega dokaznega gradiva je sodišče sklepalo na verjetnost terjatve tožnikov. Spregledano je, da tožnika zatrjujeta negativno dejstvo (domnevne neizpolnitve pojasnilne dolžnosti), ki ga stranka ne more sama dokazati. Ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje glede vsebine pojasnilne dolžnosti toženke, je posledično zmotno štelo, da sta tožnika verjetno izkazala, da je pogodba nična, s čimer je napravilo napačno aplikacijo na materialno pravo, v 13. in 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pa skušalo le zakriti svoje že izoblikovano stališče o glavnem zahtevku tožnikov.

5.Tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve ni podan. Regulacijske začasne odredbe predstavljajo izjemno sredstvo, ki ga je mogoče izdati le v nujnih primerih in ob izpolnitvi restriktivno presojanih pogojev, sicer gre za zlorabo tega instituta. Stališče sodišča, da sta tožnika že vrnila znesek, ki presega znesek, ki ga je, ki sta ga od toženke prejela, je zmotno. Plačati sta se zavezala tudi pogodbene obresti, to pa pomeni, da sta se zavezala plačati več kot sta dobila. Toženka izpostavlja, da bosta morali stranki v primeru, če bo sodišče zahtevku ugodilo, vrniti vse, kar sta po pogodbi prejeli. Tožnika bosta dolžna povrniti tudi koristi od uporabe denarja, to pa so pogodbene obresti. Toženki je kršena pravica do poštenega sojenja, ker je presoja pogojev za izdajo začasne odredbe izrazito enostranska.

6.Ni jasno, na osnovi česa sodišče zaključi, da bi odplačevanje kredita pomenilo nezanemarljiv poseg v mesečni dohodek tožnikov in njun življenjski standard, kot je to zapisalo v 30. točki obrazložitve. Podobno velja tudi glede navedb tožnikov o dodatnih odrekanjih in psihičnih bremenih. Pri tem pritožba opozarja na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2075/2023, da morajo biti pogoji za predlagani začasni odred ukrep konkretno podani. Tožnika pa imata skladno z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) možnost, da dosežeta odlog izvršbe, ta ugovor pa je sodišče pavšalno zavrnilo kot neživljenjski.

7.Nerazumljivo je stališče sodišča v 33. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa glede razširitve obsega prvotnega zahtevka tožnikov po plačilu vsakega mesečnega obroka. Nesmiselno pa je stališče tudi v 34. točki izpodbijanega sklepa, saj ni mogoče najti razlage, da bi potrošnik zaradi odplačevanja moral zaiti v tako težak finančni položaj, da izpolni pogoj za oprostitev sodne takse ali za pridobitev brezplačne pravne pomoči. Toženka je namreč želela prikazati, da bi lahko tožnika tudi v primeru poslabšanja premoženjskega stanja in v primeru neizdane začasne odredbe, dosegla vzpostavitev prvotnega stanja, kar je sodišče vzelo iz konteksta. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne izvede resne presoje pravnega in dejanskega položaja toženke, ki vztraja, da pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ v predmetni zadevi ni podan.

8.Z unovčenjem zavarovanja tudi ne bo vzpostavljeno prejšnje stanje. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 16. člen kreditne pogodbe, saj sta se pogodbeni stranki dogovorili za uporabo spremenljive obrestne mere, katere bodočega gibanja ni mogoče predvideti in posledično vnaprejšnji preračun pogodbenih obresti do dokončnega poplačila kredita ni mogoč.

3.Na pritožbo sta odgovorila tožnika in predlagata, da se jo zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in ugotavlja, da sodišče prve stopnje ne v sklepu ne v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Tožnika sta izdajo začasne odredbe predlagala zaradi zavarovanja svoje nedenarne terjatve, kar ZIZ ureja v 272. členu. Sodišče izda tako začasno odredbo, (1) če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek) in (2) če za verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka). Možnost izdaje regulacijske začasne odredbe je po odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 nadalje omejena še z dodatnim pogojem reverzibilnosti, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za dolžnika vzpostaviti prejšnje stanje.

7.Toženka neutemeljeno vztraja, da Direktiva 93/13 ni uporabljiva, in glede na obširna pojasnila sodišča prve stopnje o tem vprašanju v 8. točki izpodbijanega sklepa zmotno navaja, da se sodišče do tega dela ugovora ni opredelilo. Ustaljeno in enotno je stališče, da materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), vključuje tudi pravo EU, to pa je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno.

8.SEU je v sodbi C-287/22 odločilo, da je treba člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da člena nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogodbene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Iz sodbe SEU tudi izhaja, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te Direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (točka 56 sodbe).

9.Sodišče prve stopnje je ugovorne trditve, ki se nanašajo na izhodišče sodišča glede vsebine pojasnilne dolžnosti, iz katerega je izhajalo pri presoji verjetnosti terjatve tožnikov, utemeljeno zavrnilo. Toženka s pritožbenimi navedbami, ki v bistvenem ponavljajo ugovorne trditve, ne more uspeti.

10.Dejstvo, da je bila pogodba z valutno klavzulo v spornem času dovoljena in izrecno urejena, še ne pomeni, da za takšno pogodbo ne veljajo tako splošne določbe ZPotK (o jasnih in razumljivih pogojih) kot določbe Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki veljajo za vse pogodbe, ki jih podjetnik sklepa s potrošnikom. Določbe ZPotK o pojasnilni dolžnosti so le okvir, temelj, kar pa ne pomeni, da je pojasnilna dolžnost (upoštevaje tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ) in ZVPot) izpolnjena že s tem, če se v pogodbo vključijo le pavšalne in abstraktne navedbe o vrsti tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti (kot je zelo splošno določal ZPotK). Po prvem odstavku 21. člena ZPotK je nično vsako pogodbeno določilo, ki je v nasprotju s tem zakonom in v škodo potrošnika. V tretjem odstavku istega člena pa ZPotK določa, da se, ne glede na določbe tega zakona, uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejše za potrošnika. Tak predpis, ki je ugodnejši za potrošnika, ker ureja širši obseg njegovih pravic, ki niso izrecno urejene v ZPotK, je ZVPot.

11.Ne drži, da se veljavne določbe razlagajo kot "nepoštene" in "nerazumljive" v razmerju do ene stranke. V novejši sodni praksi slovenskih sodišč je že zavzeto stališče, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče o predlaganih začasnih odredbah v tem normativnem okviru odločati skladno s pravom EU in na ta način doseči polni učinek Direktive 93/13.

12.Sodišče prve stopnje utemeljeno ni pritrdilo toženki, da je pojasnilno dolžnost opravila, ker jo je izpolnila tako, kot ji je nalagal takrat veljavni ZPotK. Pravilno je ocenilo, da splošno opozarjanje kreditojemalcev, da s sklenitvijo kreditne pogodbe prevzemajo obrestno in valutno tveganje ter da se lahko spremenijo mesečne anuitete, ne zadošča standardu pojasnilne dolžnosti, ki bi mu morale banke zadostiti ob sklepanju kreditnih pogodb. Nadaljnja evolucija prava tudi ni oblikovala novih, dodatnih in strožjih zahtev in ni za toženko vzpostavila nemogočega dokaznega bremena, ampak se je ob obravnavanju številnih primerov obogatilo spoznanje o delovanju oziroma vplivu tuje valute kot pogodbenega pogoja na potrošniške kreditne pogodbe. Na podlagi 19. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa pa toženka tudi napačno oceni, da je sodišče pri presoji predmetne zadeve izhajalo zgolj iz zadeve Paribas.

13.Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko povprečen potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja na tej podlagi in oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti, ter da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanje menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto.

14.Naloga toženke kot banke je torej bila, da je tožnike celostno informirala, da so lahko sprejeli preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj ob vedenju, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF kot valuta varnega zavetja močno apreciira, ter da se lahko obremenitev kreditojemalcev, ki svoje dohodke prejemajo v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je več ne bodo mogli nositi.

15.Temu standardu pojasnilne dolžnosti sporna izjava z dne 1. 3. 2007 brez dvoma ne zadošča, prav tako ne druge navedbe in izhodišča toženke v zvezi s tem. Izhodišča toženke glede pojasnilne dolžnosti so zato sodišče prve stopnje utemeljeno prepričale, da ta verjetno ni bila opravljena. Glede na to in dejstvo, da v mora sodišče v postopku zavarovanja odločati hitro, standard dokazanosti pa je nižji (verjetnost), tudi zaslišanje prič B. B. in C. C., ki bi potrdila, da je banka tožnikoma razkrila vse podatke, s katerimi je razpolagala, ni bilo potrebno. Stališče sodišča prve stopnje iz 17. točke obrazložitve ni nerazumljivo, katero dokazno gradivo se v spisu nahaja, je toženki znano, na katero dokazno gradivo je sodišče odločitev oprlo, pa je v izpodbijanem sklepu tudi jasno opredeljeno.

16.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče pojem pojasnilne dolžnosti širilo in ga za nazaj napolnjevalo s standardi in obveznostmi, ki v času sklepanja pogodb niso obstajali in jih banke niso mogle upoštevati. Pojasnilna dolžnost je bila presojana na podlagi v času sklepanja kreditne pogodbe veljavnih določb 6. in 7. člena ZPotK, vzpostavljena pa je neposredno na podlagi temeljnega načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in so zato očitki o retroaktivnosti neosnovani.

17.Toženka niti ne zatrjuje, da bi tožnikoma predstavila oziroma ju opozorila na dejstvo, da so dolgoročno gledano valutna gibanja in finančni trgi nepredvidljivi in nenapovedljivi ter da bi ju opozorila na to, da so ta gibanja lahko potencialno tudi v veliko škodo kreditojemalcema, da bi ju, drugače povedano, opozorila na t. i. črni scenarij. Pritožbene navedbe, da v izpodbijanem sklepu ni pojasnjeno, kaj je to "črni scenarij" in da je zaradi tega sklep neobrazložen, so zgolj sprenevedanje. Pojem "črnega scenarija" v kontekstu kreditnih pogodb z valutno klavzulo v CHF je v novejši sodni praksi izčiščen in toženki zagotovo dobro poznan.

18.Enako velja glede pojma "zelo velika depreciacija". Toženka v pritožbi celo navaja, da je že v odgovoru na tožbo izpostavila, da opozorilo na vpliv "zelo velike depreciacije" valute EUR nikakor ne izhaja iz ZPotK. Izpodbijani sklep pa tudi ne omenja "priporočila ESRB", zato ni jasno, kam te pritožbene navedbe merijo.

19.Navedbe, da je toženka zatrjevala, da tožnika v tožbi zatrjujeta negativno dejstvo in da je v zvezi z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti dokazno breme na toženki, niso utemeljene. Četudi je (gledano povsem izolirano in gramatikalno) trditev, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, res negativno dejstvo (in je zato res na toženki trditveno in dokazno breme, da je opravila pojasnilno dolžnost), pa sta tožnika v skladu s svojim trditvenim in dokaznim bremenom natančno opisala, v čem naj bi bila pojasnilna dolžnost toženke pomanjkljiva.

20.Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo ugovor toženke tudi v delu, ko trdi, da regulacijske začasne odredbe, kakršna je v obravnavani zadevi, ni mogoče izdati v primerih iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je treba določbe ZIZ v primeru, kot je obravnavani, razlagati evroskladno. Upoštevati je treba kriterije, ki jih je začrtalo SEU v že navedeni zadevi C-287/22. Nacionalno sodišče mora tako v vsakem posameznem primeru ugotoviti, ali je sprejetje predlaganih začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve. Pritožba zato zmotno meni, da gre za zlorabo tega instituta. Odločilna je možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo obravnavanega nepoštenega pogodbenega pogoja.

21.Sodišča prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika (s stopnjo verjetnosti izkazala), da se je tveganje, da bosta morala banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki sta si ga od nje izposodila, že udejanjilo. Sodišče je na podlagi navedb ugotovilo, da sta tožnika na podlagi sporne kreditne pogodbe prejela 60.708,98 EUR, iz naslova izpolnitve te pogodbe do vložitve tožbe pa sta izvedla plačila v skupnem znesku 72.177,07 EUR. Pritožba ugotovitve o višini že plačanega zneska ne izpodbija, meni pa, da bi sodišče pri ugotavljanju obsega poplačila moralo upoštevati tudi dogovorjene obresti. V zvezi s tem se je sodna praksa že izrekla, da je v fazi zavarovanja terjatve treba upoštevati le evrsko glavnico brez obrestnega dela, ostalo pa bo predmet odločanja o obsegu vrnitvenega zahtevka.

22.Na osnovi česa je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi odplačevanje predmetnega kredita pomenilo nezanemarljiv poseg v mesečni dohodek tožnikov in njun življenjski standard, je sodišče argumentirano pojasnilo v 30. in 31. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in zato ne drži, da iz sklepa razlogi ne izhajajo in se ga ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče se tudi pridružuje argumentom sodišča prve stopnje iz 35. točke obrazložitve, da možnost odloga izvršbe ne more izničiti strahu tožnikov pred izgubo doma. Že sama možnost izvršilnega postopka ob slabem premoženjskem stanju tožnikov in ob njuni obveznosti preživljati in šolati dva mladoletna otroka je brez dvoma obremenjujoča oziroma zanju pomeni veliko psihično breme. Če izvajanje sporne pogodbe ne bi bilo začasno zadržano, bi tožnika v skladu s pogodbo še naprej plačevala toženki obroke; če bi bilo nato v pravdi odločeno, da pravne podlage za plačevanje teh obrokov (več) ni, ker sta tožnika že (pre)plačala vse, kar sta bil toženki dolžna, bi tožnika morala zaradi poteka časa in nadaljnjega plačevanja obrokov, tožbeni zahtevek zviševati, pri čemer obrokov, plačanih po zaključku sojenja na prvi stopnji in tekom eventualnega pritožbenega postopka ne bi mogla uveljavljati v okviru te pravde, temveč bi morala vložiti novo tožbo. Tako se s stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bili zahtevki tožnikov v tej pravdi utemeljeni, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive 93/13 ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi spornih pogodb. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi niti v delu, da je stališče sodišča prve stopnje v 33. točki obrazložitve neutemeljeno in zanemarja možnosti, ki jih imata tožnika po ZPP, prav tako ne stališču, da lahko tožnika dosežeta vzpostavitev prvotnega stanja, ker imata v primeru poslabšanja premoženjskega stanja možnost zaprositi za brezplačno pravno pomoč.

19.Toženka sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da ni opravilo resne presoje pravnega in dejanskega stanja toženke. Kot je bilo že pojasnjeno, je treba v tovrstnih zadevah pogoje za izdajo začasne odredbe (vključno z reverzibilnostjo in tehtanjem nevarnosti, ki grozijo eni in drugi stranki) presojati evroskladno in upoštevaje odločbo C-287/22. Ob upoštevanju teh metod razlage so pogoji za zavarovanje podani. Pravilna je tudi ugotovitev, da je izpolnjen pogoj reverzibilnosti. Ta je, glede na usklajeno sodno prakso podan že zaradi zavarovanja terjatve s hipoteko, preko katere bo toženka lahko v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka na ničnost kreditne pogodbe prišla do poplačila začasno zadržanih obrokov kredita za nazaj, tudi če jih tožnika zaradi slabega premoženjskega stanja takrat ne bi mogla poplačati. Toženka ne zanika, da je ugotovljena vrednost nepremičnine tožnikov na dan 29. 10. 2021 234.478 EUR. Pavšalni pomisleki toženke, da ni nobenih zagotovil, da bi bila nepremičnina tudi uspešno prodana, ocene sodišča glede reverzibilnosti ne morejo omajati.

20.Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

21.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP.

-------------------------------

15. člen ZIZ določa, da se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, če ni v tem ali v kakšnem drugem zakonu drugače določeno.

2Prim. npr. VSL sklepe I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024, II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024, II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024, II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024, II Cp 231/2024 z dne 20. 3. 2024.

3Glej zadevi Sodišča Evropske unije (SEU) Marleasing SA proti La Comercial Internacional de Alimentación SA (zadeva C-106/89), Costa proti ENEL (zadeva 6/64) in številne druge.

4M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42-43/2023.

5Povzeto po: Jorg Sladič, Verica Trstenjak, Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava, 1-2/2019, str. 83.

6Sklep VSRS II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (31. točka obrazložitve).

7Prim. VSL sklepe I Cp 1222/2024 z dne 8. 8. 2024, I Cp 1851/2023 z dne 10. 1. 2024, II Cp 1658/2023 z dne 10. 1. 2024 in druge.

8Glej op. 19 izpodbijanega sklepa.

9Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 64, sodba C-609/19, točka 43.

10Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 72-73, sodba C-609/19, točka 51-52 in sklep VSRS II Ips 72/2023, točka 14.

11Prim. VSL Sklepa II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024 in II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024, VSRS Sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, VSRS Sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023.

12Kar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi večkrat poudarilo in zato ne drži, da skuša sodišče le zakriti svoje že izoblikovano stališče o glavnem zahtevku.

13Prim. VSL Sodba II Cp 208/2024 z dne 24. 6. 2024.

14Npr. sodba in sklep VSRS II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, 21. točka obrazložitve.

15Priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja ESRB/2011/1 z dne 21. 9. 2011.

16Prim. II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024 in tam naštete druge judikate.

17Glede tega je SEU zavzelo stališče v zadevi C-520/21, ki ji je že sledila tudi domača sodna praksa, prim. VSC Sodba Cp 201/2023 z dne 11. 10. 2023.

18Prim. sklepe VSL I Cp 1851/2023 z dne 10. 1. 2024, II Cp 1658/2023 z dne 10. 1. 2024, II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024.