Jedro

Utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, ki je temeljni pogoj za pripor, mora biti med kazenskim postopkom vseskozi podan. Spoznanje, da sklepanje o njem temelji na nedovoljenem dokazu, na katerega sodišče ne sme opreti sodne odločbe, lahko omaje njegov obstoj. Sklepanje o (ne)dovoljenosti dokaza pa mora temeljiti na zanesljivo ugotovljenih procesnopomembnih dejstvih, ki jih ni mogoče ugotavljati šele v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega R.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 29.10.2002 na predlog preiskovalnega sodnika na podlagi 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega R.Z. podaljšal pripor za dva meseca, to je do 04.01.2003 do 18.00 ure iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 13.11.2002 pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočen sklep je zagovornik obdolženega R.Z. iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti enake vsebine kot v zadevi I Ips 359/2002 ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da tudi ta sklepa razveljavi in pripor obdolžencu odpravi.

Vrhovni državni tožilec B.Š. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagal, da se zavrne kot neutemeljena. Pridružuje se oceni Višjega sodišča v Ljubljani, ki je po njegovem mnenju prepričljivo zavrnilo zagovornikovo pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora in ugotovilo, da podatki v spisu ne kažejo, da je bilo mamilo zaseženo nezakonito, ni pa tudi podan dvom v utemeljenost suma.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Pri tem očitno meri na kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj trdi, da je bila marihuana obdolžencu zasežena na podlagi nezakonitega ravnanja policije, zaradi česar se pri ugotavljanju utemeljenosti suma izpodbijana sklepa ne bi smela opirati na takšen, nezakonito pridobljen dokaz. Na nezakonitost ravnanja policije zagovornik sklepa na podlagi vsebinsko enakih navedb ovadbe in uradnega zaznamka policista, iz katerih izhaja, da sta policista ob prometni kontroli opravila varnostni pregled (osebe, njenih stvari in prevoznega sredstva) po 38. členu Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/98). Ta se sme opraviti, če obstaja verjetnost napada ali samopoškodovanja določene osebe. Iz spisa pa ne izhaja, da bi bili izpolnjeni zakonski pogoji za takšen pregled. Če bo sodišče štelo, da je bil pregled opravljen zakonito, po mnenju vložnika zahteve nadaljnje argumentiranje zakonitosti pripora ni potrebno. V nasprotnem primeru pa od Vrhovnega sodišča pričakuje, da bo ocenilo, ali prisluhi telefonskim pogovorom med obdolžencem in soobdolženim M. zadoščajo za ugotovitev utemeljenosti suma, saj vsebina pogovora "povprečnega posameznika ne more prepričati z zadostno stopnjo, da gre za dogovor o nakupu marihuane".

Utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, ki je temeljni pogoj za pripor, mora biti med kazenskim postopkom vseskozi podan. Njegov obstoj sicer lahko omaje spoznanje, da sklepanje o njem temelji na nedovoljenem dokazu, na katerega sodišče ne sme opreti sodne odločbe. Sklepanje o (ne)dovoljenosti dokaza mora temeljiti na zanesljivo ugotovljenih procesno pomembnih dejstvih, ki pa jih ni mogoče ugotavljati šele v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Namen zahteve za varstvo zakonitosti je odpraviti kršitev materialnega ali procesnega zakona (420. člen ZKP). O takšnih kršitvah pa ni mogoče govoriti, kadar je zakon pravilno uporabljen glede na materialnopravna ali procesnopravna dejstva, ugotovljena v pravnomočni sodni odločbi.

Iz ovadbe Policijske uprave K. ter uradnega zaznamka policista izhaja, da sta se policista odločila za varnostni pregled voznika, vozila in prtljage. Iz vsebine navedenih listin ni razvidno, ali so policisti takšen varnostni pregled res opravili oziroma če so ga, v kakšnem obsegu, na kakšen način in kateri razlogi so ga narekovali. Pač pa je določno navedeno, da je obdolženec policistoma sam iz zunanjega žepa suknjiča izročil manjši papirnat zavitek, v katerem so bili posušeni rastlinski delci, da jima je sam z zadnjega sedeža izročil PVC vrečko, na poziv policistov pa s prednjega desnega sedeža še drugo PVC vrečko, v obeh pa so se nahajali posušeni rastlinski delci, za katere je bilo ugotovljeno, da gre za marihuano, v skupni teži 2166,37 gramov.

V sklepih, s katerimi je odločalo o odreditvi pripora z dne 17.10.2002 in podaljšanju pripora z dne 29.10.2002 ter sklepih, s katerimi sta bili zavrnjeni pritožbi obdolženca oziroma njegovega zagovornika zoper navedena sklepa z dne 21.10.2002 ter z dne 13.11.2002, je sodišče izhajalo iz ugotovitev, da je obdolženec policistom sam izročil marihuano in da ta obdolžencu ni bila zasežena pri osebni preiskavi oziroma preiskavi skritih delov avtomobila, s čimer je sodišče zavrnilo pritožbene očitke, da je bila preiskava opravljena brez odredbe sodišča, brez navzočnosti prič in ne da bi bila obdolžencu zagotovljena pravica do obrambe. Tudi višje sodišče je v svojem sklepu, ko je odločalo o zagovornikovi pritožbi, ocenilo, da podatki spisa ne kažejo na utemeljenost zagovornikove trditve, da so organi policije obdolžencu mamilo zasegli na nezakonit način.

Pri presoji zakonitosti ravnanja policistov v zvezi z zasegom 2166,37 gramov marihuane sta se torej sodišči prve in druge stopnje oprli na zanesljivo ugotovljeno okoliščino, da je obdolženec marihuano izročil sam. Ostalih procesno pomembnih dejstev, na katera se sklicuje vložnik zahteve in ki naj bi potrjevala, da se utemeljen sum opira na nedovoljen dokaz (izvedba policijskega ukrepa varnostnega pregleda, ki ima že znake začetka osebne preiskave, mimo pogojev, ki jih zakon zanj predpisuje), pravnomočne odločbe niso ugotovile, saj iz doslej zbranih podatkov ne izhajajo. Na bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki jo uveljavlja zagovornik, bi bilo mogoče sklepati, kot je bilo že omenjeno, šele na podlagi ocene v pravnomočnih odločbah ugotovljenih dejstev.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana procesna kršitev ni podana. S tem pa ne zanika upravičenosti zahteve obrambe, da se v nadaljnem postopku natančneje osvetli ravnanje policije oziroma zakonitost postopka, na podlagi katerega je obdolžencu zasegla mamilo. Varnostni pregled sicer ni preiskovalno dejanje in nima procesne (dokazne) vrednosti, imajo pa jo predmeti, ki jih policist zaseže pri takšnem uradnem opravilu. Zato morebitna ugotovitev, da za varnostni pregled niso obstojali zakonski pogoji, lahko postavi pod vprašaj dovoljenost dokaza (n.pr. zaseženega predmeta), pridobljenega na takšen način.

Dosedaj ugotovljene okoliščine ne utemeljujejo sklepanja, da zaseženo mamilo predstavlja nedovoljen dokaz, zato je, kot pravilno ugotavlja že vložnik zahteve, nadaljnje razpravljanje o zakonitosti pripora z vidika obstoja utemeljenosti suma odveč.

Ker uveljavljane kršitve zakona niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).