Jedro

Okoliščine, da je bil zoper tožnika odrejen pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti, ki je temelj na ugotovitvah, da je bil tožnik že večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja in da je v preteklosti grozil kriminalistom in sodnici s fizičnim obračunom in likvidacijo, ne predstavljajo podlage za sklep, da je tožnik s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil odvzem prostosti.

Četudi je bil tožnik pred obravnavanim odvzemom prostosti večkrat na prestajanju zaporne kazni, za več kot deset mesecev trajajoč pripor ni mogoče reči, da gre za tako zanemarljiv poseg, da ne utemeljuje prisoje denarne odškodnine.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (3. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se znesek prisojene odškodnine zniža na 6.000 EUR. Sicer se pritožba tožene stranke zoper sodbo zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožbama tožeče in tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka se delno ugodi in se 4. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 493 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje."

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 73,15 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (1) ustavilo postopek v delu, v katerem se tožba nanaša na plačilo 37.729,26 EUR z zahtevanimi obrestmi, (2) ugodilo zahtevku za plačilo 13.275 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2006 dalje, (3) v presežku, tj. glede 55.454,26 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi tožbeni zahtevek zavrnilo in (4) toženki naložilo povrnitev dela tožnikovih stroškov postopka.

2. Tožnik je zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka vložil pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da je pri odmeri odškodnine upoštevano le trajanje neupravičenega pripora, ne pa tudi vse ostale posledice, ki jih je zaradi tega trpel. Režim v priporu je strožji od zapornega. Dejstvo, da se je tožnik vključil v aktivnosti, pomeni le, da se je na tak način poskušal nekako prebijati iz dneva v dan. Nesprejemljivo je, da sodba njegov poskus vzornega ravnanja šteje v njegovo škodo. Vsak dan neupravičeno odvzete prostosti je zanj predstavljal novo preizkušnjo. Vedel je, da je po krivici zaprt, da je ločen od sina, na katerega je zelo navezan, da stvari doma niso vodene enako zaradi njegove odsotnosti, skrbelo ga je, kako bo z lokalom in kmetijo. Zaradi narave očitanega dejanja, tj. izsiljevanja soseda, je bil njegov ugled, ne glede na njegovo predhodno kaznovanost, močno načet. Ugotovitev izpodbijane sodbe, da so bili tožnikovi odnosi s sinom močno skrhani že pred začetkom pripora, je zgrešena in z ničimer obrazložena. Sodba spregleda dejstvo, da je bila ločenost tožnika od sina zaradi neupravičenega pripora bistveno daljša in da je do odtujitve prišlo v zelo občutljivih letih. Ker je tožnikovo duševno stanje v obravnavani zadevi bistveno, je povsem nerazumljiva in neobrazložena odločitev sodišča prve stopnje, da ni angažiralo izvedenca psihiatrične stroke. Neobrazložena je tudi odločitev glede zavrnitve zahtevka iz naslova strahu. Stališče izpodbijane sodbe o zavrnitvi zahtevka za povrnitev premoženjske škode je nesprejemljivo in neživljenjsko. Zapis, ki je nastal v priporu, pomeni le, da kmetije v njegovi odsotnosti ne obdeluje nihče. Verodostojnosti priče V. ne more izpodbiti dejstvo, da je tožnikov prijatelj in da je za svoje delo prejel zelo malo. Poleg tega je neobrazloženo stališče o zavrnitvi predlogov za zaslišanje priče B. in postavitev izvedenca kmetijske stroke, ki bi še dodatno potrdila tožnikove navedbe. V zvezi z zmožnostjo plačevanja V. in M. tožnik poudarja, da so dohodki iz lokala zadoščali za pokritje plačila M. in za obratovanje samega lokala. To je razvidno tudi iz fotokopije bančne knjižice, ki je tožnik ni predložil prej iz razloga, ker se vprašanje imetja denarja ni pojavilo. Dejstvo je, da nihče ne bi skrbel za celotno kmetijo popolnoma zastonj, niti ne bi na tak način vodil lokala. Dokazni postopek je v celoti pokazal, da je tožnik M. plačeval za njegovo delo v lokalu. Vse to bi lahko potrdila tudi priča B., ki je sodišče ni zaslišalo, niti ni obrazložilo, zakaj je dokazni predlog zavrnilo. Odločitev o stroških je napačna, ker bi moral s celotnim zahtevkom uspeti in ker je sodišče zmotno, umaknjeni del zahtevka upoštevalo kot del, s katerim tožnik ni uspel. Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi odškodnino v predlagani višini, oziroma naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka je zoper del sodbe, v katerem je bilo zahtevku ugodeno, in zoper odločitev o stroških vložila pritožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Trdi, da se izpodbijana sodba ne opredeli do njenih trditev, da je tožnik sam povzročil pripor, ker je kriminalistom in sodnici grozil s fizičnim obračunom in likvidacijo in je bilo zaradi tega več let odrejeno varovanje teh oseb, ki je glede nekaterih trajalo tudi še v času odreditve pripora. Zadevi VS RS II Ips 63/2005 in VSC Cp 146/2007, na kateri se sklicuje izpodbijana sodba, sta drugačni od obravnavane. Vplivanje na priče je samo po sebi nedovoljeno ravnanje, pripor pa je na tem razlogu temeljil v obdobju od 06. 07. 2001 do 27. 09. 2001. Poleg tega priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni temeljil le na opisu dejanja, zaradi katerega je bil uveden postopek, niti zgolj na predhodnih kazenskih sodbah in kazenskih postopkih, ki so tedaj tekli zoper tožnika. Zato je zmotno stališče izpodbijane sodbe, da tožnik ni povzročil pripora s svojim nedovoljenim ravnanjem. Tako stališče izhaja tudi iz sodb VS RS II Ips 377/2006 in II Ips 12/2000. Poleg tega tožniku ni nastala pravno priznana škoda. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja sklep, da tožnik ni trpel duševnih bolečin. Poleg tega je bil tožnik na lastno zahtevo 04. 12. 2001 premeščen na prestajanje zaporne kazni, tako da ni bil v priporu celotno obdobje, ki ga upošteva sodba. Izpodbijana sodba se ne opredeli do trditve, da bi prisoja odškodnine v obravnavanem primeru pomenila težnjo, ki ni združljiva z namenom in naravo odškodnine. Tožnik je bil namreč od leta 1998 dalje vsako leto obsojen, izjema pa so le leta, v katerih je bil na prestajanju kazni. Odškodnina bi morebiti lahko v bodoče pomenila zasledovanje cilja pridobivanja sredstev na drugačen način, kot je to z zaposlitvijo oziroma z ustrezno vrnitvijo v življenje po prestani kazni. Izpodbijana sodba nima ugotovitev o tem, ali je tožnik sploh trpel duševne bolečine, niti ne daje podlage za sklep, da je zaradi pripora trpel tožnikov ugled. Poleg tega je tožnik naslednji dan po odpravi pripora, tj. 26. 04. 2002 nastopil novo zaporno kazen štirih mesecev, ki je bila kasneje združena v enotno kazen sedmih let in dveh mesecev zapora. Če bi sodišče kljub vsemu navedenemu prišlo do sklepa, da je tožniku nastala nepremoženjska škoda, odškodnina zanjo ne bi smela presegati 6.000 EUR. Napačna je tudi odločitev o stroških. Prvih pet pripravljalnih vlog ni bilo potrebnih za pravdo, ker tožnik v njih ni podal novih navedb, navedbe v šesti in sedmi vlogi pa bi morale biti podane že v tožbi. Ker tožnik ni navedel, zakaj si ni izbral odvetnika z območja sodišča, je neutemeljen tudi strošek za kilometrino. Poleg tega bi tožnik lahko izbral sodišče, ki je bližje kraju njegovega bivanja oziroma prestajanja kazni. Ker je tožnik uspel le glede 12,47 % zahtevka, bi bil eventuelno upravičen do povrnitve sodne takse za tožbo in za sodbo v višini ugodenega zahtevka. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži povrnitev vseh njenih stroškov postopka.

4. Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke predlagata njeno zavrnitev.

5. Tožnikova pritožba ni utemeljena, toženkina pritožba pa je delno utemeljena.

Glede odločitve o obstoju toženkine odgovornosti

6. Stališče izpodbijane sodbe, da je tožnik upravičen do povrnitve škode zaradi neupravičenega odvzema prostosti v obdobju od 06. 07. 2001 do 26. 04. 2002 (skupno 295 dni), je pravilno. V skladu s 542. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ima oseba, ki je bila v priporu, pa je bila s pravnomočno sodbo oproščena obtožbe, pravico do povrnitve škode, nima pa te pravice, če je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročila, da ji je bila vzeta prostost. 7. Ugotovitve izpodbijane sodbe, na katerih temelji sporno stališče, so naslednje: - da je bil tožnik v priporu od 06. 07. 2001 do 26. 04. 2002, - da je bil tožnik najprej pridržan, 08. 07. 2001 pa je bil zoper njega odrejen pripor iz razlogov ponovitvene in koluzijske nevarnosti, - da je sodišče na obstoj ponovitvene nevarnosti sklepalo na podlagi dejstev, da je bil tožnik že večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja in da je zoper njega tekel tudi kazenski postopek zaradi posebno hude telesne poškodbe in prometa z mamili, - da je obstoj koluzijske nevarnosti utemeljilo s tem, da bi tožnik na prostosti lahko vplival na oškodovanca in s tem uničil dokaze, - da se je kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja izsiljevanja končal z oprostilno sodbo.

8. Navedene ugotovitve utemeljujejo sklep o obstoju obeh predpostavk za obstoj toženkine odškodninske odgovornosti, tj. odvzem prostosti v kazenskem postopku, ki se je končal s pravnomočno oprostilno sodbo. Toženkin pomislek, da je bil tožnik v priporu le do trenutka, ko je bil (s privolitvijo) oddan v zavod za prestajanje zaporne kazni, ni utemeljen. Kljub oddaji na prestajanje kazni so podlago za odvzem prostosti še vedno predstavljali sklepi o podaljšanju pripora. Zmotno je tudi toženkino razumevanje o obstoju negativne predpostavke iz tretjega odstavka 542. člena ZKP. Vrhovno sodišče v ustaljeni praksi zavzema stališče, da je nedovoljeno ravnanje po navedeni določbi lahko samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora in je torej v zvezi s kazenskim postopkom, zaradi katerega je bila oseba priprta. Take narave ne more imeti obdolženčevo ravnanje, za katerega se kasneje izkaže, da nima znakov kaznivega dejanja (1). Prav v sodbi II Ips 377/2006, na katero se v oporo svojemu razumevanju sklicuje toženka, je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da v primeru, ko priporni razlog ponovitvene nevarnosti temelji na tožnikovem prejšnjem nedovoljenem ravnanju, ni podan zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 542. člena ZKP. Drugačno stališče ne izhaja niti iz sklepa II Ips 12/2000. Iz navedenega izhaja, da niti s strani toženke zatrjevana okoliščina, da je bil pripor odrejen tudi zaradi tega, ker je tožnik kriminalistom in sodnici grozil s fizičnim obračunom in likvidacijo, ne bi privedla do drugačne odločitve v zadevi. Toženka namreč ne trdi, da so bile grožnje vezane na kazenski postopek, v zvezi s katerim je bil zoper tožnika odrejen pripor. Čeprav se sodba do te toženkine navedbe ni izrecno opredelila, glede na navedeno ne gre za bistveno kršitev določb postopka.

Glede odločitve o obstoju in o višini nepremoženjske škode

9. Neutemeljen je tudi toženkin očitek, da tožniku ni nastala pravno priznana škoda. V skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in enakim 200. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo. Višina odškodnine je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

10. Izpodbijana sodba se v obrazložitvi odločitve o obstoju in obsegu škode na prvi pogled resda opredeli le do tožnikovih navedb o hudi prizadetosti zaradi odvzema prostosti, vendar pa te ugotovitve na drugi strani utemeljujejo sklep, da je doživljanje pripora bilo take intenzivnosti, ki utemeljuje prisojo odškodnine. Odvzem prostosti je najtežji poseg v posameznikovo osebno svobodo. Četudi je bil tožnik pred obravnavanim odvzemom prostosti večkrat na prestajanju zaporne kazni, za več kot deset mesecev trajajoč pripor ni mogoče reči, da gre za tako zanemarljiv poseg, da ne utemeljuje prisoje denarne odškodnine.

11. Utemeljeni pa so toženkini očitki, da je odškodnina, prisojena z izpodbijano sodbo, previsoka. Na drugi strani so neutemeljeni tako tožnikovi očitki o prenizki odškodnini kot tudi očitki procesnih kršitev, povezani s to odločitvijo.

12. Stališče izpodbijane sodbe, da odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode praviloma zajema vse škodne posledice na nepremoženjskem področju, in da obravnavani primer ne narekuje drugačnega obravnavanja, je pravilno in skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse (2). Očitek, da se sodba ne opredeli do postavljenega zahtevka za prestani strah, je tako neutemeljen. Neutemeljen je tudi očitek, da je odločitev o zavrnitvi predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke nerazumljiva in neobrazložena. Sodišče prve stopnje je namreč dokaz zavrnilo z obrazložitvijo, da sta bila obstoj in intenziteta duševnih bolečin ugotovljena že z zaslišanjem strank in listinskih dokazov. Taka obrazložitev ni niti nerazumljiva niti vsebinsko prazna. Za dokazovanje navedene škode praviloma ni potrebna postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ampak zadostuje izpovedba prizadete osebe (in po potrebi njegovih bližnjih), ta dokaz pa je bil izveden. Tožnik s pritožbenimi navedbami ne more vzbuditi dvoma v pravilnost ugotovitve, da je bil odnos med njim in sinom skrhan že pred obravnavanim priporom. To ugotovitev izpodbijana sodba temelji na dejstvu, da je bil tožnik že prej večkrat odsoten zaradi prestajanja zaporne kazni, da je bil nazadnje izpuščen tri mesece pred obravnavanim priporom in da sin ni imel prijavljenega prebivališča na istem naslovu kot tožnik. Pritožbene navedbe, da je bil sin v občutljivih letih, da je bil pripor izjemno dolg in da je zaradi tega prišlo do bolj občutne odtujitve, so (enako kot tožbene navedbe) preveč splošne, da bi lahko nudile podlago za bistveno drugačno ugotovitev o vsebini in intenzivnosti odnosa med tožnikom in sinom pred neupravičenim odvzemom prostosti. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik že večkrat obsojen zaradi storitve kaznivih dejanj z elementi nasilja, samo dejstvo, da mu je bilo tokrat očitano dejanje v škodo soseda, ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitve izpodbijane sodbe, da se njegov ugled v okolju zaradi obravnavanega pripora ni bistveno poslabšal. 13. Tožnikovi očitki, da je sodišče dalo premajhno težo okoliščinam, ki bi utemeljevale višjo odškodnino, so po navedenem neutemeljeni. Pritožbeno sodišče se na drugi strani strinja s toženkinimi očitki, da ugotovitve o obsegu in intenzivnosti duševnih bolečin utemeljujejo znižanje prisojene odškodnine.

14. Okoliščine, da je neupravičen pripor trajal razmeroma dolgo, vendar pa tožnik glede na to, da je pred obravnavanim priporom že večkrat prestajal zaporne kazni, ki so mu bile izrečene zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, pripora ni doživljal izrazito stresno, niti vezi z najbližjimi niso bile pomembno prizadete, niti njegov ugled zaradi obravnavanega pripora ni bil bistveno manjši, utemeljujejo sklep, da je primerna odškodnina v višini 6.000 EUR. Taka odškodnina ustrezno upošteva pomen prizadete dobrine (3), hkrati pa ni tako visoka, da bi ji bilo mogoče pripisati drug namen kot zadoščevalni.

Glede odločitve o obstoju premoženjske škode

15. Neutemeljeni so tudi tožnikovi očitki v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za povrnitev premoženjske škode.

16. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 5.000 EUR temelji na stališču, da tožnik ni dokazal niti, da bi kmetijo v času, ko je bil v priporu, kdo obdeloval, niti da bi za to plačal. Očitek, da v izpodbijani sodbi ni obrazloženo, zakaj sta bila zavrnjena dokazna predloga za postavitev izvedenca kmetijske stroke in za zaslišanje tožnikove matere, ni utemeljen. Sodišče je navedlo, da izvedba dokaza z izvedencem ni bila potrebna, ker je bil ta dokaz predlagan za dokazovanje višine stroška, tožnik pa ni dokazal, da bi strošek sploh nastal. Glede dokaznega predloga za zaslišanje tožnikove matere je v sodbi navedeno, da naj bi priča izpovedala o svojem zdravstvenem stanju in nezmožnosti za delo na kmetiji, sodišče pa šteje kot dokazane njegove navedbe, da mati zaradi zdravstvenega stanja kmetije ni mogla obdelovati. Predložitev fotokopije hranilne knjižice v pritožbenem postopku je glede na prvi odstavek 337. člena ZPP prepozna. Tako obstoju kot višini škode je toženka ves postopek nasprotovala, tako da samo dejstvo, da se imetništvo denarja ni pojavilo kot sporno, ne more biti opravičljiv razlog za prepozno navedbo dokaza.

17. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, podane v izpodbijani sodbi v zvezi z obravnavanim delom zahtevka. Kot izhaja iz povzetka razgovora s socialno delavko ob nastopu kazni, tj. v januarju 2002, je tožnik povedal, da imajo doma kmetijo, ki je nihče ne obdeluje, in da se njegova odsotnost od doma ne pozna, saj je bil že veliko v zaporu. Trditve o napačnem razumevanju njegovih dejanskih odgovorov so tudi po stališču pritožbenega sodišča neprepričljive. Dejanska zaskrbljenost za usodo srednje velike kmetije, na kateri bi obdelovali 6 ha zemlje ter redili deset glav govedi in štiri konje, bi se tudi ob upoštevanju okoliščine, da gre za povzetek razgovora, odrazila drugače. Ugotovitve, da tožnik ni predložil nobenih listinskih dokazil v zvezi s plačili, da ni jasno, od kod mu tolikšni denarni zneski, in da je M.V., ki naj bi v njegovi odsotnosti za mesečno plačilo 500 EUR obdeloval kmetijo, tožnikov dolgoletni prijatelj, utemeljujejo pravilnost stališča izpodbijane sodbe, da tožnik ni dokazal niti tega, da je V. kmetijo obdeloval, niti tega, da mu je tožnik za njegovo delo plačal. Skromna trditvena podlaga – tožnik je v tožbi zatrjeval le, da je bilo treba obdelovati 6 ha obdelovalne zemlje in 3 ha gozda in da je najetim delavcem plačal 5.000 EUR, v vlogi, podani tik pred prvim narokom za glavno obravnavano, pa je navedel še, da je bilo treba skrbeti za deset glav govedi in štiri konje – le še utrjuje pravilnost zavzetega stališča in upravičuje zadržanost prvostopenjskega sodišča pri izvajanju predlaganih dokazov, ne da bi ti imeli podlago v ustreznih tožnikovih trditvah. Z nizanjem številnih nesubstanciranih pritožbenih očitkov tako glede procesne pravilnosti sodbe kot glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja pritožnik po navedenem ne more uspeti.

18. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 18.000 EUR, kolikor naj bi tožnik v obdobju, ko je bil priprt, plačal J. M. za vodenje lokala B., temelji na stališču, da tožnik teh trditev ni dokazal. Ugotovitve o zelo skromnem obsegu poslovanja lokala, o neobstoju kakršnihkoli listinskih dokazil in o tožnikovi daljši odsotnosti zaradi prestajanja zaporne kazni kratek čas pred obravnavanim priporom, utemeljujejo pravilnost dokazne ocene, da izpovedba priče J. M., tožnikovega mladostnega prijatelja, sama zase ne more biti dovolj prepričljiv dokaz o prejemu zatrjevanega denarnega zneska in s tem o obstoju škode iz tega naslova.

19. Ker niti uveljavljani razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka, potrdilo (353. člen ZPP). Delna utemeljenost toženkine pritožbe zoper odločitev o ugoditvi zahtevku je narekovala delno ugoditev njeni pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se prisojena odškodnina z zneska 13.275 EUR zniža na 6.000 EUR, v ostalem pa zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe (353. člen in peta alineja 358. člena ZPP).

Glede odločitve o stroških postopka in o stroških pritožbenega postopka

20. Očitki pravdnih strank zoper odločitev o stroških postopka so delno utemeljeni. Neutemeljen je toženkin očitek, da tožnik ni upravičen do povrnitve pooblaščenčevih potnih stroškov, češ da bi lahko izbral bodisi pooblaščenca bliže sedeža sodišča bodisi sodišče bliže kraja bivanja. Stranka ima pravico izbrati pooblaščenca, strošek, povezan s tožnikovo izbiro, pa ni tolikšen, da bi narekoval omejitev navedene pravice. Očitek v zvezi s stroškom za sodno takso za tožbo in za sodbo je delno utemeljen. Tožnikov uspeh se je odrazil v odločitvi, da mu je toženka dolžna povrniti le del stroškov, sorazmeren deležu uspeha, vendar pa sodišče pri odločitvi o višini takse za sodbo zmotno ni upoštevalo, da je taksni obveznosti podvržena le sodba, ne pa tudi sklep (tar. št. 2 Taksne tarife k ZST). Delno je utemeljen tudi očitek o zmotni presoji glede potrebnosti stroškov za tožnikove pripravljalne vloge. Ob upoštevanju dejstva, da je številčnost vlog posledica dejstva, da sta bili stranki s strani sodišča večkrat pozvani k odgovoru na stališča nasprotne stranke, in da je tudi toženka kot potreben priglasila strošek za šest pripravljalnih vlog (ki ji je bil tudi priznan), pritožbeno sodišče zavzema stališče, da sta nepotrebna stroška za četrto in peto tožnikovo pripravljalno vloge. V teh dveh vlogah je tožnik zgolj vztrajal pri dotlej navedenem, sicer pa polemiziral s toženkinimi stališči o potrebnosti vlog. Nadalje je delno utemeljen tudi tožnikov očitek o zmotnem upoštevanju dejstva, da je med postopkom delno umaknil tožbo. Njegovo stališče, da toženka ni priglasila stroškov v zvezi z umaknjenim delom in da bi moralo sodišče kot odločilno šteti vrednost spora po delnem umiku, ni utemeljeno. Dotlej nastali stroški in delež uspeha so bili pravilno ovrednoteni glede na dotedanjo vrednost spora. Stroški, nastali po delnemu umiku tožbe, in delež uspeha v pravdi pa bi morali biti ovrednoteni ob upoštevanju nove vrednosti spora.

21. Navedeno pomeni, da se tožniku ne prizna strošek za četrto in peto pripravljalno vlogo, da se za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo vsaki stranki prizna po 1100 točk, na drugem pa po 550 točk, da se zadnji vlogi pravdnih strank ovrednotita s po 550 točkami in da sodna taksa za sodbo znaša 687,29 EUR. Potrebni stroški tožnika tako znašajo 4.225,19 EUR, potrebni stroški toženke pa 3.743,16 EUR. Glede na to, da je tožnik uspel po temelju v celoti, po višini pa do delnega umika glede 5 % zahtevka, potem pa glede 8,7 % zahtevka, njegov uspeh do delnega umika znaša 52,5 %, po delnem umiku pa 54,3 %. Tožniku je pred delnim umikom nastala približno polovica priznanih stroškov, toženki pa približno dve tretjini priznanih stroškov. Upoštevaje vse navedeno je tožnik upravičen do povrnitve 2.256 EUR, toženka pa do povrnitve 1.763 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku povrniti 493 EUR stroškov postopka.

22. Ker je toženka s pritožbo delno uspela, tožnik pa ne, ji je tožnik dolžan povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Priznani stroški, odmerjeni ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela sodbe, predstavljajo strošek za vložitev pritožbe (625 točk) in za materialne stroške (12,5 točk), in znašajo skupaj 292,61 EUR. Glede na toženkin pritožbeni uspeh – neuspešna je bila pritožba zoper odločitev o temelju zahtevka, po višini pa je uspela z nekaj več kot polovico – ji je tožnik dolžan povrniti četrtino pritožbenih stroškov, tj. 73,15 EUR. Stroški odgovorov na pritožbo nasprotne stranke niso bili potrebni, ker ti vlogi nista pomembno pripomogli k odločitvi v zadevi.

23. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. (1) Pravno mnenje Občne seje VS RS z dne 22. 06. in 23. 06. 1993 in odločbe VS II Ips 12/2000 z dne 01. 03. 2001, II Ips 6372005 z dne 05. 10. 2006 in II Ips 377/2006 z dne 15. 10. 2008. (2) Prim. npr. sodbi VS RS II Ips 492/99 z dne 23. 03. 2000 in II Ips 157/2008 z dne 10. 12. 2009. (3) Tako prisojena odškodnina v višini 6,2 povprečnih neto plač je primerljiva z odškodnino v višini 7 povprečnih neto plač, preizkušeno v zadevi II Ips 377/2006, v kateri je neupravičeni odvzem prostosti trajal nekoliko krajši čas, a je bila hkrati intenzivnost prizadetosti večja kot v obravnavanem primeru.