Jedro

Pri presoji ravnanja delavcev zavarovanke toženke pa je vsekakor glede na dejavnost zavarovanke potrebno upoštevati tudi poostroženo merilo skrbnosti dobrega strokovnjaka in je za razbremenitev odgovornosti zato potrebno dokazati, da so delavci zavarovanke ravnali s skrbnostjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je zahtevek tožeče stranke po podlagi v celoti utemeljen.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da "pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne". Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je za obravnavano nezgodo v celoti odgovoren njen zavarovanec iz razloga, "ker se je pouk telesne vzgoje izvajal v skladu z učnim načrtom in predpisi". Izpostavlja, da so "vsa pričevanja nekdanjih dijakov, zaslišanih prič, subjektivna ter da imajo interes, da tožeča stranka dobi odškodnino, saj so bili njeni sošolci". Prepričana je, da njena zavarovanka ni v ničemer vplivala na nastanek nezgode. Izpostavlja tudi, da je odločitev sodišča prve stopnje zaradi zavrnitve njenega predloga za dopolnitev izvedenca oziroma pritegnitve novega izvedenca "pripeljala do tega, da je na nepopolni in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja uporabilo napačno materialno pravo". Pojasnjuje še, da iz dokumentacije izhaja, da je bila "plezalna stena pridobljena v skladu z razpisnimi pogoji ter tudi pravilno nameščena". Ob tem izpostavlja zaključke izvedenca, da plezalna stena ni bila montirana v skladu s pravili in zakoni, zato njena zavarovanka ne more biti odgovorna za nezgodo tožeče stranke in ni pasivno legitimirana v tej zadevi. Prepričana je, da bi morala tožeča stranka tožbo vložiti proti izdelovalcu plezalne stene ali pa zoper montažerja plezalne stene. Dejstvo je, da je zavarovanka tožene stranke "bila ves čas v dobri veri, da je plezalna stena narejena in montirana v skladu z razpisno dokumentacijo, zakoni in pravili". Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane odločbe. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče zato v celoti povzema razloge izpodbijane vmesne sodbe, v izogib nepotrebnemu ponavljanju ter glede na pritožbene ugovore še dodaja:

6. Ni podana v pritožbi tožene stranke smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč sodbo utemeljilo z dejanskimi in pravnimi zaključki, sodba ima ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse izvedene dokaze skupaj in vsakega posebej.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno, v smislu določbe drugega odstavka 254. člena ZPP, zavrnilo dokazni predlog toženke za pridobitev dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca za športno opremo A. A. Izvedenec je namreč svoje mnenje, kot je tudi pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, izdelal celovito, popolno in jasno, v svojem pisnem mnenju je odgovoril na vsa vprašanja sodišča, ki so bila pomembna za odločitev o temelju tožbenega zahtevka. Izvedenec je tudi dovolj jasno in strokovno pojasnil glede namestitve oprimkov plezalne stene v zvezi s stabilizacijo z manjšimi vijaki in toženka s pripombami na podano mnenje pri sodišču, prav tako ne tudi pri pritožbenem sodišču, ni "vzpostavila" dvoma v pravilnost in popolnost pisnega izvedenskega mnenja. Ob tem je še pojasniti, da zato ker mnenje ne dokazuje trditev toženke, le to ni razlog, ki bi eventuelno opravičeval tudi izvedbo novega dokaza, to je možnost imenovanja novega izvedenca in zato pritožbeni ugovor tožene stranke v zvezi z zavrnitvijo izvedenca za dopolnitev izvedenskega mnenja, kot tudi angažiranje novega izvedenca, ni utemeljen.

8. Med strankama ni sporno, da je imela B. šola v Murski Soboti v času škodnega dogodka pri toženi stranki zavarovano odgovornost po polici št. 510-0639936 proti tretjim osebam za kritje nematerialne škode, katere sestavni del so Splošni pogoji za zavarovanje civilne odgovornosti O 01/16 (priloga B1 in B2 spisa). Nesporno je tudi, da se je tožnica 25. 5. 2018 poškodovala pri zavarovanki toženke, ko je v času pouka športne vzgoje padla pri sestopu s plezalne stene.

9. Sodišče prve stopnje se je zato glede temelja tožbenega zahtevka ukvarjalo z vprašanjem, ali je do škodnega dogodka prišlo zaradi malomarnega ravnanja zavarovanke toženke oziroma opustitve dolžne skrbnosti, ker pri uri športne vzgoje dijakinjam, in s tem tudi tožnici, ni bila zagotovljena varna uporaba plezalne stene v skladu z Navodili za varno uporabo plezalnih sten in varno plezanje - v nadaljevanju Navodila (priloga A9 spisa), zaradi česar je tožnica tudi padla in se telesno poškodovala. Prav tako se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je učiteljica pred plezanjem po plezalni steni tožeči stranki, ki je plezala prvič, podala navodila ali ne, hkrati pa jo tudi opozorila na pravilno uporabo plezalne stene ter na uporabo zaščitne opreme, torej posebnih copat, vrvi in primernih blazin ter ali so bili oprimki - krogci na plezalni steni, dovolj pritrjeni ali so bili gibljivi oziroma so se vrteli, kar bi vse sledilo k zaključku, da za varno plezanje v šoli ni bilo poskrbljeno.

10. Tožnica je odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke utemeljevala z navedbami, da je do škodnega dogodka oziroma njenega padca prišlo zaradi opustitve dolžne skrbnosti in ravnanja zavarovanke toženke ter se pri tem sklicevalo na krivdno odgovornost, prav tako pa je tudi navajala, da je v zadevi podana objektivna odgovornost toženke za nastalo nezgodo, ker da plezanje po plezalni steni predstavlja nevarno dejavnost in je možnost nastanka škode vključena že ob njeni uporabi.

11. Kot materialnopravno podlago je v zadevi pravilno uporabilo sodišče prve stopnje določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o odškodninski odgovornosti in glede na izvedeni dokazni postopek je nato pravilno zaključilo, da je v konkretni zadevi podana krivdna odgovornost zavarovanke toženke v skladu s prvim odstavkom 131. člena OZ, ki določa, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, dolžan to škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V konkretnem primeru je podana tudi pravna podlaga v določbi prvega odstavka 147. člena OZ, ki določa, da delodajalec odgovarja za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretjemu, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je bilo treba.

12. Pri presoji ravnanja delavcev zavarovanke toženke pa je vsekakor glede na dejavnost zavarovanke potrebno upoštevati tudi poostroženo merilo skrbnosti dobrega strokovnjaka in je za razbremenitev odgovornosti zato potrebno dokazati, da so delavci zavarovanke ravnali s skrbnostjo.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru tožena stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena za ugotovitev, da je delavec zavarovanke ravnal tako kot je treba, torej s skrbnostjo strokovnjaka.

14. Tožnica zaslišana kot stranka v postopku je pojasnila, da je prvič plezala po plezalni steni, da ji profesorica telesne vzgoje pred tem ni dala nobenih napotkov, ne glede plezanja, prav tako ne glede opreme ter da je plezala s svojimi športnimi copati. Ko je priplezala na vrh stene, jo je "zmanjkalo", padla je na blazino na zadnjo plat ter začutila bolečino v predelu trtice. Razlog za padec, kot je izpovedala, je bil oprimek za nogo na plezalni steni, ki ni bil dovolj pričvrščen oziroma je bil gibljiv in ji je zato verjetno zdrsnilo. S plezalne stene je padla, ko je bila na višini 4 m. 15. Tožničina izpovedba je tudi podprta z izpovedbo priče C. C. Tudi priča D. D., profesorica telesne vzgoje, je izpovedala, da je sicer dekletom pred plezanjem dala napotke, in sicer da naj vsaka pleza po svojih sposobnostih in da ni potrebno plezati do vrha, medtem ko se konkretnega škodnega dogodka ni spomnila. Priče E. E., F. F. in G. G., ki sicer škodnega dogodka niso videli, pa so izpovedali, da po tem dogodku po plezalni steni niso več plezali, so pa večkrat preizkusili oprimke na plezalni steni, med katerimi so bili nekateri fiksni, drugi pa gibljivi in so se gibali v levo in desno, ne pa v celotnem krogu oziroma za 360º. Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbe prič kot nepristranske, zato pritožbeni ugovor, da so "navedene priče imele interes v pravdi, ker so bili vsa 4 leta sošolci tožeče stranke", ni utemeljen.

16. Glede ugotovitve načina nastanka obravnavane nezgode in vzroka zanjo je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo izdelano izvedensko mnenje sodnega izvedenca s področja športne opreme A. A., ki ga je podal na podlagi študije pravdnega spisa, varnostnih standardov, strokovne literature, poznavanja prakse na področju zagotavljanja varnosti plezalnih sten ter opravljenega ogleda plezalne stene pri zavarovanki toženke. Kot najverjetnejši razlog tožničinega padca je ocenil, da je slednja izgubila trdno oporo za nogo ali oprijem za roke in do tega pride zaradi zasuka vrtenja oprimka ali neprimernega obuvala. Prav tako je po ogledu ugotovil, da je obravnavana plezalna stena bila izdelana nestrokovno in brez kakršnihkoli dokazil o skladnostih s standardi, kot tudi da ob plezalni steni ni bilo nobenih navodil, "zato je zaključil, da s strani uporabnika, to je šole, pri uporabi plezalne stene niso bile upoštevane vse zahteve, ki jih nalagajo standardi".

17. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je nepričakovan zasuk oprimka razlog za izgubo oprijema ali opore tožnice, zato je sledil njen padec, kar odpira vprašanje pregledov in vzdrževanja sporne plezalne stene, prav tako pa tudi potrjuje, da bi plezalni copati prispevali k bolj varni opori za noge, čeprav tudi niso garancija, da do padca ne pride, še posebej ne, če se oprimek pod težo plezalca zasuka, kot je bilo v obravnavanem škodnem dogodku. Izvedenec je v svojem izvedenskem mnenju tudi obrazložil, da oprimki, njihova kakovost in pritrditev bistveno vplivajo na varno plezanje ter da morajo oprimki biti na steno pritrjeni tako močno, da prenesejo navpično silo do 1500 N, to je 150 kg. Ob ogledu plezalne stene je tudi izvedenec ugotovil, da bi poleg glavnega vijaka, ki na oprimku plezalne stene nosi glavne obremenitve, moral biti nameščen še pomožni lesni vijak, ki bi preprečeval vrtenje oprimka, vendar le teh vijakov na oprimkih ni bilo.

18. Ugotovitve izvedenca, da je bil poglavitni razlog za padec tožeče stranke izguba oprijema ali opore zaradi zasuka oprimka na plezalni steni, so tudi potrjene z drugimi izvedenimi dokazi v postopku, kot že pojasnjeno. Profesorica telesne vzgoje D. D. je tudi v svoji izpovedbi kot priča potrdila, da oprimkov ni nikoli kontrolirala, prav tako ni bila prisotna ob servisiranju plezalne stene ter da je mnenja, da je smisel plezalne stene, da se konfiguracija oprimkov spreminja, vendar iz izvedenskega mnenja izhaja, da temu ni tako, saj je izvedenec strokovno pojasnil, da morajo biti oprimki na plezalnih stenah fiksno pritrjeni in tako močno, da prenesejo težo do 150 kg in le to zagotavlja varno plezanje, saj pri morebitnem zasuku plezalec izgubi oporo in pade. Na podlagi obrazloženega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da v konkretnem primeru njihov zavarovanec ni odškodninsko odgovoren. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov tudi pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni z ničemer soprispevala k škodnemu dogodku.

19. Glede na obrazloženo so podani elementi civilnega odškodninskega delikta zavarovanca tožene stranke oziroma odgovornost tožene stranke iz naslova zavarovanja odgovornosti.

20. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje, do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke pa se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

21. Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.