Jedro

Zakonsko določbo 26. člena ZG je treba razlagati v pomenu, da je pomembna tudi višina stroškov posameznega načina spravila ter razlika med višinami stroškov, in da je treba tehtati, ali višina stroškov spravila po lastnih parcelah v primerjavi s stroški spravila po tujih parcelah - glede na breme, ki ga predstavlja za tistega, v korist katerega se o pravici do začasnega spravila odloča - daje podlago za dovolitev posega v zasebno lastnino lastnika druge parcele oziroma parcel, po katerih naj bi organ začasno spravilo dovolil.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba o pravici do začasnega spravila gozdnih lesnih sortimentov preko tujega zemljišča Zavoda za gozdove Slovenije, Območne enote Ljubljana, Krajevne enote Vrhnika, št. 3408-04-2777-G01/14 z dne 13. 8. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Ljubljana, Krajevna enota Vrhnika (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo, izdano na zahtevo X. odločil: da se X. dovoli začasno spravilo gozdnih lesnih sortimentov po obstoječi gozdni vlaki na parcelah št. 108 in 89/3, obe k.o. …, katerih lastnik je tožnik (v 1. točki izreka), da se odločba izdaja za čas treh mesecev od njene dokončnosti (v 2. točki izreka), da je začasno spravilo gozdnih lesnih sortimentov potrebno opraviti tako, da se prometnice, zemljišče in gozd čim manj poškodujejo (v 3. točki izreka), da je po končanem spravilu gozdnih lesnih sortimentov potrebno odpraviti oziroma sanirati morebitne poškodbe na prometnicah in gozdu (v 4. točki izreka), da je tožnik dolžan po obstoječi gozdni vlaki na parcelah št. 108 in 89/3 dopustiti spravilo lesnih sortimentov X. in opustiti vse, kar otežuje ali ovira izvedbo te odločbe, pod izvršbo (v 5. točki izreka), da se tožniku za začasno uporabo obstoječe gozdne vlake ne določi odškodnine za začasno uporabo zemljišča (v 6. točki izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (v 7. točki izreka) in ugotovil, da v postopku niso nastali posebni stroški (v 8. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je X. lastnik parcele št. 198/1 k.o. … in da je bilo lastnikom gozdov v k.o. … z generalno odločbo z dne 24. 2. 2014 naloženo, da morajo na svojih parcelah opraviti oziroma zagotoviti sanitarno sečnjo od žleda poškodovanega drevja. Dne 26. 3. 2014 je Zavod za gozdove Slovenije ugotovil, da je na parceli št. 198/1 treba posekati 31 dreves oziroma 17,99 m3 od žleda poškodovanega drevja. Dne 10. 6. 2014 je bila opravljena ustna obravnava na kraju samem, na kateri je tožnik povedal, da X. ne dovoli spravila lesa preko svojih parcel. Menil je, da to tudi ni potrebno, ker ima X. dve možnosti spravila lesa po lastnih parcelah. Glede prve – po zemljišču neposredno ob parkirišču – organ ugotavlja, da spravilo v tej smeri ni mogoče. Glede druge – preko kamnitega mostu in stopnic ter nato preko parkirišča do javne ceste Vrhnika-Močilnik – pa organ ugotavlja, da je spravilo po njej tehnično mogoče izvesti z začasno klančino preko stopnic. Glede na 26. člen Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) je organ ugotavljal, ali je spravilo lesa v smeri preko kamnitega mostička, stopnic ter preko tlakovanega parkirišča, vključno s stroški formiranja in odstranjevanja umetne klančine preko stopnic, nesorazmerno dražje od smeri spravila preko zemljišč v lasti tožnika. Iz izračuna in primerjave stroškov spravila lesa izhaja, da je spravilo lesa v smeri preko kamnitega mostička, stopnic ter preko tlakovanega parkirišča 2,75-krat dražje od smeri spravila preko zemljišč v lasti tožnika. Glede na to je organ dovolil začasno spravilo lesa preko tožnikovih parcel. 2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika zoper odločbo prvostopenjskega organa.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ nepravilno izhajal iz okoliščine o obstoječi gozdni vlaki, ki je tam nikoli ni bilo. Navaja, da se po določbah ZG edino z gozdno gospodarskim načrtom določi zasnova gozdne infrastrukture. V tehnološkem delu gojitvenega načrta pa vlake, na katero se sklicuje organ, ni. Po mnenju tožnika se organ opira na ponarejene oziroma prirejene dokumente. Gozdna vlaka pa se tudi po materialnih predpisih lahko postavlja le na gozdnem zemljišču ter ne na pozidanem zemljišču. Tožnik pa prilaga grafični prikaz gozdnih zemljišč s prikazom stavbe na parceli št. 106. Tožnik je na neresničnost podatkov opozoril že v pritožbi, vendar pa je bil drugostopenjski organ zaveden, saj tožnik do gozdno gojitvenega načrta ni mogel priti, pridobil ga je le delno. Želel je vpogledati v originale, in sicer na podlagi določb ZG, o čemer priča vrsta elektronskih sporočil, na katere pa se ni nihče odzval. Tožnik sodišču predlaga, da pridobi original gozdno gojitvenega načrta skupaj s prosojnico. Tožnik vztraja, da X. lahko izvede spravilo lesa po svojih parcelah, kar je razvidno tudi iz prosojnice. X. je do sedaj izvajalo spravilo lesa preko svojih parcel in nobene potrebe ni po obremenjevanju lastninske pravice tožnika. Očitno je, da X. poskuša doseči, da se začasno dovoljenje spremeni v trajno. Tudi vprašanje nesorazmerne podražitve spravila lesa, če bi bilo opravljeno preko zemljišč v lasti X., ni presojeno pravilno, saj izračun stroškov spravila za posamezno smer nepravilno ugotavlja in upošteva stroške. Poleg tega ZG predvideva, da se dovoli začasno spravilo lesa preko tujega zemljišča, če drugače ni mogoče. Ker pa v obravnavanem primeru to je, uporaba 26. člena ZG ni mogoča. V obravnavanem primeru pa je uradna oseba, ki je izdala odločbo, tudi sama izdelala primerjavo stroškov. Vprašljiva je tudi presoja, ali razlika 100 EUR v ceni spravila predstavlja nesorazmerno dražji način spravila lesa. Poleg tega, če je X. do sedaj izvajalo odstranitev lesnih asortimentov brez nasutja, je ta postavka nepotrebna in nesmiselna. Upravni organ je nepravilno ocenil tudi možnost spravila lesa preko parcel X. po nadaljnji trasi, ki jo je predlagal tožnik. Tožnik še dodaja, da je nerazumljiva obrazložitev drugostopenjske odločbe v delu, ki se nanaša na pritožbo zoper sklep. Drugostopenjski organ je namreč v obrazložitvi odločbe navajal razloge, ki se nanašajo na pritožbo zoper sklep z dne 18. 6. 2014, čeprav o zakonitosti sklepa ni odločal, pač pa na podlagi pritožbe o zakonitosti odločbe z dne 13. 8. 2014. To je procesna kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj se obrazložitev nanaša na neobstoječo meritorno odločitev organa druge stopnje. Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločba ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor tudi X. kot stranki z interesom v tem upravnem sporu. X. smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožnik v odgovoru na odgovor na tožbo stranke z interesom navaja, da je stranka z interesom čiščenje gozda izvršila po svojem zemljišču. Tako pa je ravnala tudi vsa leta doslej in ni bilo potrebe po spreminjanju režima rabe zemljišč.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporna dovolitev X. začasnega spravila gozdnih lesnih sortimentov po parcelah 108 in 89/3, obe k.o. …, ki sta v lasti tožnika. Tožnik dovolitvi nasprotuje najprej zato, ker je organ začasno spravilo X. dovolil po obstoječi vlaki na parc. 108 in 89/3, tožnik pa trdi, da gozdne vlake na teh parcelah nikoli ni bilo. Poleg tega meni, da X. lahko izvede spravilo lesa po svojih parcelah, zato uporaba 26. člena ZG ni mogoča. Pa tudi vprašanje nesorazmerne podražitve spravila lesa, če bi bilo opravljeno preko zemljišč v lasti X., po mnenju tožnika ni presojeno pravilno.

9. Po 26. členu ZG, na katerega odločitev opira prvostopenjski organ, mora lastnik oziroma uporabnik, če spravila, prevoza ali zložitve gozdnih lesnih sortimentov ni mogoče opraviti drugače ali bi bil drugačen način nesorazmerno dražji, dovoliti začasno spravilo, začasen prevoz ali začasno zložitev tujih gozdnih lesnih sortimentov v svojem gozdu (prva alinea prvega odstavka); če uresničevanja teh pravic ni mogoče doseči sporazumno, izda Zavod za gozdove na zahtevo stranke o tem odločbo v upravnem postopku, v kateri se v skladu s predpisi o razlastitvi določi tudi višina odškodnine za začasno uporabljena zemljišča (drugi odstavek). Glede na tako zakonsko določbo, ki ne pogojuje izdaje dovoljenja za začasno spravilo preko tujega zemljišča, z obstojem gozdne vlake, tožnik ne more uspeti z nasprotovanjem dovoljenju izključno ob zatrjevanju, da gozdne vlake na njegovih parcelah, po katerih je začasno spravilo X. dovoljeno, ni. Glede na zakonsko določbo 26. člena ZG tudi nesorazmerno dražje spravilo po lastnih parcelah daje podlago za izdajo dovoljenja za začasno spravilo po tujih parcelah, zato je neutemeljena tudi tožbena navedba, da bi dovoljenje X. ne moglo biti izdano že zato, ker le-to lahko spravilo izvede tudi po lastnih parcelah.

10. Utemeljeno pa tožnik ugovarja zaključku organa, da začasno spravilo po lastnih parcelah X. predstavlja nesorazmerno dražji način spravila lesa v primerjavi s spravilom lesa po tožnikovih parcelah 108 in 89/3. Tudi kolikor sodišče upošteva izračun, ki ga je izdelal prvostopenjski organ, ki pa mu tožnik v tožbi (enako kot je storil v pritožbi) ugovarja, sodišče pa utemeljenosti ugovorov glede na listine spisov in razloge odločb obeh stopenj niti ne more presoditi (glede na stanje stopnic nasprotuje upoštevanju stroškov za izdelavo in odstranitev klančine; opozarja na neugotovljen in neupoštevan strošek sanacije tožnikovega zemljišča po izvedenem spravilu lesa), ta pokaže, da je spravilo po lastnih parcelah X. za 2,75 krat dražje od spravila po tožnikovih parcelah; to pa po presoji sodišča za zaključek o tem, da gre za nesorazmerno dražji način spravila, ne zadostuje. Po mnenju sodišča je namreč zakonsko določbo 26. člena ZG treba razlagati v pomenu, da je pomembna tudi višina stroškov posameznega načina spravila ter razlika med višinami stroškov, in da je treba tehtati, ali višina stroškov spravila po lastnih parcelah v primerjavi s stroški spravila po tujih parcelah - glede na breme, ki ga predstavlja za tistega, v korist katerega se o pravici do začasnega spravila odloča - daje podlago za dovolitev posega v zasebno lastnino lastnika druge parcele oziroma parcel, po katerih naj bi organ začasno spravilo dovolil. Ob taki razlagi določb 26. člena ZG pa se zaključek o nesorazmerno dražjem načinu spravila lesa po lastnih parcelah X., katerega stroški znašajo 160,72 EUR ter so za 100 EUR višji od stroškov spravila lesa po parcelah v lasti tožnika, izkaže kot neprepričljiv. Odločba namreč nima razlogov o tem, zakaj 100 EUR višji strošek v breme X. (kar objektivno gledano ne predstavlja visokega stroška) daje podlago za poseg v zasebno lastnino tožnika (ta je za dobo treh mesecev dolžan dopustiti spravilo lesa po svojih parcelah ter opustiti vse, kar otežuje ali ovira izvedbo, pod izvršbo). Poleg tega tožniku za začasno uporabo zemljišča niti ni bila določena odškodnina, ob tem ko je celo sporno (ter v listinah spisa tudi ni izkazano), ali na tožnikovih parcelah, po katerih je dovoljeno začasno spravilo lesa, obstaja gozdna vlaka. Tožnik sicer izrecnega ugovora v zvezi z nedoločitvijo odškodnine za začasno uporabo zemljišča ni podal, kar pa ni pomembno, glede na to, da nasprotuje dovolitvi začasnega spravila lesa po svojih parcelah sploh, torej odločitvi v izpodbijani odločbi kot celoti.

11. Neutemeljen pa je tudi tožbeni očitek o kršitvi pravil postopka, ki naj bi jo storil organ druge stopnje, s tem ko je navedbe tožnika, ki jih je ta podal v pritožbi zoper sklep drugostopenjskega organa z dne 18. 6. 2014 (s katerim je ta vlogo tožnika za izločitev uradne osebe zavrnil), ki jo je priključil pritožbi zoper izpodbijano odločbo, zgolj presodil (kot neutemeljene), o pritožbi sami pa ni odločil. Namreč tožnik je sklep drugostopenjskega organa z dne 18. 6. 2014 mogel izpodbijati (in tako je bil tudi pravilno poučen v pouku o pravnem sredstvu) na podlagi četrtega odstavka 258. člena Zakona o splošnem upravnem postopku s pritožbo zoper odločbo (v glavni stvari). Glede na to, da samostojna pritožba ni (bila) dovoljena, drugostopenjski organ o pritožbi tožnika zoper (svoj) sklep z dne 18. 6. 2014 pravilno ni odločil (v izreku odločbe), pač pa je zgolj presodil utemeljenost pritožbenih navedb (v obrazložitvi odločbe).

12. Sodišče je na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, ker je ugotovilo, da v postopku za izdajo izpodbijane določbe zakon ni bil pravilno uporabljen ter da niso bila upoštevana pravila postopka, izpodbijano odločbo pa odpravilo; na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena je vrnilo zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek.

13. Sodišče je tožnikovemu stroškovnemu zahtevku ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu priznalo stroške postopka v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, povečane za 22 % DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV.