Jedro

Tožeča stranka je predlagala obročno plačilo po pravnomočnosti in izvršljivosti plačilnega naloga. Zato je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke vsebinsko obravnavalo v nasprotju z določili 35. člena ZST-1, saj bi ga moralo zavreči kot prepoznega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za (delno) oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, ugodilo pa je predlogu za obročno plačilo sodne takse, in sicer tako, da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso v štirih mesečnih obrokih po 223,75 EUR (v 15., 45., 75. in 105. dneh po pravnomočnosti sklepa).

2. Tožeča stranka se je pritožila zoper sklep v celoti. Ponovno predlaga oprostitev plačila sodne takse in trdi, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da ima premoženje za plačilo sodne takse. V nadaljevanju pritožbe podaja trditve v zvezi s svojim premoženjskim stanjem.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Procesno stanje v tej zadevi je naslednje: postopek se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru dolžnika pa je izvršilno sodišče sklep o izvršbi razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku in stroških v pravdnem postopku odločalo okrožno sodišče. To je 25. 2. 2015 upniku, sedaj tožeči stranki, poslalo plačilni nalog za postopek pred sodiščem prve stopnje po tarifni številki 1111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 895,00 EUR. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je bil postopek zaradi pričetka stečaja nad toženo stranko 2. 3. 2015 prekinjen, tožeči stranki je bila terjatev v stečaju v celoti priznana, zato je sodišče postopek z 10. 3. 2016 nadaljevalo in zaradi pomanjkanja pravnega interesa za tožbo razveljavilo sklep o izvršbi ter tožbo zavrglo. Višje sodišče tako ugotavlja, da se je pravdni postopek v tej zadevi 26. 5. 2016 pravnomočno končal, teče zgolj še postopek za plačilo sodne takse.

5. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na tretji odstavek 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem se šteje, da je tožba umaknjena, če v danem roku sodna taksa ni bila plačana. Tožeča stranka zato meni, da bi sodišče moralo izdati nov plačilni nalog v višini tretjine takse za postopek o vlogi, kot določa četrti odstavek 34. člena ZST-1. 6. Ta pritožbena trditev je neutemeljena, saj je že sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno pojasnilo, da je bila v tem postopku tožba zavržena zaradi priznanja terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku nad toženo stranko in posledično zaradi prenehanja pravne koristi tožene stranke za vodenje pravde. Iz procesnega gradiva izhaja, da zaradi odločanja o predlogu tožeče stranke za taksno oprostitev (vložen je bil 31. 3. 2015) rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu še ni potekel, s tem pa tudi niso bili izpolnjeni pogoji za postopanje sodišča po četrtem odstavku 34. člena ZST-1. Na tem mestu višje sodišče le še dodaja, da bi tožeča stranka po priznanju njene terjatve v stečajnem postopku nad toženo stranko v tej zadevi lahko tudi sama umaknila tožbo.

7. Iz podatkov spisa je nadalje razvidno, da je rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu z dne 25. 2. 2015 začel teči po pravnomočnosti sklepa sodišča prve stopnje z dne 24. 8. 2016, s katerim je bil (v zvezi s sklepom višjega sodišča z dne 4. 11. 2016) prepozen predlog tožeče stranke za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodne takse, pravnomočno zavržen. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je rok za plačilo sodne takse iztekel 16. 1. 2017. 8. Sodišče prve stopnje je 23. 10. 2017 poslalo tožeči stranki dopis, v katerem jo je pozvalo, da predloži potrdilo o plačilu sodne takse (red. št. 26, list. št. 55 spisa). Kot izhaja tudi iz izpodbijanega sklepa, tožeča stranka dokazila o plačilu takse ni predložila, je pa(ponovno) zaprosila sodišče, da dovoli obročno plačilo sodne takse, in sicer tiste, ki je določena za umik te vloge.

9. Na tem mestu višje sodišče zato ugotavlja, da je bilo o taksni obveznosti tožeče stranke v tem postopku že pravnomočno odločeno, plačilni nalog ni bil niti razveljavljen niti ni bil izdan nov plačilni nalog, rok za plačilo sodne takse po tem nalogu pa je potekel. V taki situaciji 35. člen ZST-1 ureja postopek zaradi izterjave neplačane takse in izrecno določa, da sodišče potrdi izvršljivost plačilnega naloga in ga pošlje v izterjavo, če v roku za plačilo sodne takse ta ni plačana oziroma če v tem roku taksni zavezanec ne zaprosi za taksno razbremenitev ali ne vloži pravnega sredstva zoper plačilni nalog.

10. Predlog za obročno plačilo sodne takse, ki je podan v postopku njene izterjave, je torej prepozen. Tožeča stranka je predlagala obročno plačilo 15. 11. 2017, kar je že po pravnomočnosti in izvršljivosti plačilnega naloga. Zato višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke vsebinsko obravnavalo v nasprotju z določili 35. člena ZST-1, saj bi ga moralo (tako kot že prvi predlog tožeče stranke v tem postopku), zavreči kot prepoznega. Svojo odločitev o vsebinski obravnavi predloga je tudi napačno utemeljevalo s sklepom VSC Cpg 311/2014, po katerem ponovnega predloga za oprostitev plačila sodne takse ni mogoče zavreči kot nedovoljenega zaradi prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (če o prvotnem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni bilo odločeno po vsebini, temveč je bil predlog zavržen zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk). Na tem mestu višje sodišče pritožniku le še pojasnjuje, da na izterjavo sodne takse v skladu s 35. členom ZST-1 učinkuje le zaprosilo za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse po drugem zakonu in ne po ZST-1. 11. Prepozen predlog za taksno oprostitev (oziroma odlog ali obročno plačilo takse) bi moralo sodišče prve stopnje zavreči. Vendar ZPP v 359. členu določa, da višje sodišče ne sme spremeniti sklepa v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Ker je bilo tožeči stranki z izpodbijanim sklepom omogočeno obročno plačilo sodne takse, višje sodišče ugotavlja, da izpodbijane odločitve v škodo pritožnika ne sme spremeniti. Se pa zato do pritožbenih trditev o premoženjskem stanju, ki jih tožeča stranka obširno pojasnjuje v pritožbi, ni opredeljevalo.

12. Glede na to je višje sodišče zgolj zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).