Jedro

Namen ZPND ni kaznovanje nasprotnega udeleženca za neprimeren odnos do svoje bivše partnerice in njunih otrok, ampak je namen varstvo žrtve pred nasiljem, torej prenehanje in preprečitev nasilja v družini in odvrnitev nadaljnje škode. Cilj in težnja ZPND je, da v koordiniranem ravnanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim ga zagotavljajo tudi drugi predpisi (Družinski zakonik, Obligacijski zakonik, kazenska zakonodaja in zakonodaja s področja prava o prekrških), zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena, in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Za izrek ukrepa po ZPND zato ni relevantno zgolj vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, ampak, ali je v trenutku odločanja sodišča nasilje takšno, da je poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost utemeljen tudi na podlagi določil ZPND. V skladu z načelom sorazmernosti mora biti v trenutku odločanja podana takšna raven psihičnega nasilja, ki utemeljuje poseg v pravice nasprotnega udeleženca. Sodišče mora zato najti mejo med konfliktnimi položaji, ki naj jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov rešujejo sami, in položaji, ko ne gre zgolj za to, da so posamezniki žrtve medsebojnih odnosov, ampak v resnici za to, da so žrtve nasilnih dejanj in da gre v trenutku odločanja za takšno raven nasilja, da je poseg države glede na okoliščine primera nujen in zahteva takojšnje ukrepanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljice, da nasprotnemu udeležencu za obdobje šest mesecev prepove neposredno komunicirati z vsemi komunikacijskimi sredstvi in se približevati predlagateljici ter njunima hčerkama A. in B. na razdaljo manjšo kot 200 metrov, predvsem to velja na naslovu C. ulica, D., kjer predlagateljica prebiva, in trgovine E., kjer je zaposlena, ter Osnovne šole ..., F., ki jo obiskuje A., in Osnovne šole ..., ki jo obiskuje B. 2. Predlagateljica v pravočasni pritožbi, ki jo je vložila po odvetniku, izpodbija sklep sodišča prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe določil materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlogu ugodi, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zavrnitev predloga za izrek ukrepa po ZPND razume kot nesposobnost sodišča prepoznati žrtve nasilja. Izpostavlja oceno ogroženosti, ki so jo izdelali na Centru za socialno delo F., o visoki stopnji ogroženosti otrok, ker obstaja tveganje za nadaljevanje pritiskov in groženj in posledično tveganje za nastanek škode pri deklicah. Poudarja, da je nasprotni udeleženec priznal, da uporablja neprimerne vzgojne metode, da povzdiguje glas in jih kaznuje, ker je kazen del vzgoje. Ena od metod kaznovanja je bilo tudi zapiranje v sobo in prisilno pisanje v zvezek ter lasanje. To je je A. spravilo v tako veliko stisko, da je 27. 3. 2023 pobegnila iz šole k materi v D. in ji povedala, da noče več bivati v okolju, kjer z njo grdo ravnajo in jo izpostavljajo različnim oblikam nasilja. Slednje je bilo razlog, da se je mati odločila, da vloži predlog za izrek ukrepa po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), ker dekle potrebuje zaščito pred ponovnim nasiljem oziroma pred okoliščinami, ki to nasilje povzročajo. Zaradi nasilja deklica doživlja strah, ponižanje in duševno stisko. Sodišče je napačno uporabilo določilo materialnega prava, ko je presodilo, da so okoliščine v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa takšne, da predlagateljice in njenih hčera ne ogrožajo, saj obe deklici bivata pri njej, nasprotni udeleženec pa je na centru za socialno delo obljubil, da nasilno takšnega stanja ne bo spreminjal. Brez izdaje sklepa, s katerim bi sodišče ugodilo predlogu predlagateljice, ima nasprotni udeleženec odprte vse poti, da spremeni svojo odločitev. Tudi predlagateljica je deležna zmerjanja in očitkov, tako se je zgodilo tudi 27. 3. 2023, ko jo je nasprotni udeleženec s povzdignjenim glasom po telefonu obtoževal, da je za vse kriva ona. Takšni izbruhi ji vzbudijo občutke strahu in ogroženosti. Posledično vodijo v podrejenost zaradi želje po ugoditvi nasprotnemu udeležencu, da ne bi ponovno prišlo do izbruha. Zato A., da bi se izognila izbruhom očeta, pred zagovornico otrokovih pravic ni omenila nasilja, ki ga izvaja oče. Ob stikih je enakih groženj deležna tudi mladoletna B., zato tudi pri njej obstajajo razlogi za izrek ukrepa po ZPND.

3. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Namen ZPND ni kaznovanje nasprotnega udeleženca za neprimeren odnos do svoje bivše partnerice in njunih otrok, ampak je namen varstvo žrtve pred nasiljem, torej prenehanje in preprečitev nasilja v družini in odvrnitev nadaljnje škode. Cilj in težnja ZPND je, da v koordiniranem ravnanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim ga zagotavljajo tudi drugi predpisi (Družinski zakonik, Obligacijski zakonik, kazenska zakonodaja in zakonodaja s področja prava o prekrških), zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena, in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti.

6. ZPND daje podlago, da sodišča v nujnih in hitrih postopkih odločajo o prenehanju in preprečitvi nasilnih dejanj in tako zagotovijo takojšnje varstvo žrtev družinskega nasilja. Za izrek ukrepa po ZPND zato ni relevantno zgolj vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, ampak, ali je v trenutku odločanja sodišča nasilje takšno, da je poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost utemeljen tudi na podlagi določil ZPND. V skladu z načelom sorazmernosti mora biti v trenutku odločanja podana takšna raven psihičnega nasilja, ki utemeljuje poseg v pravice nasprotnega udeleženca. Sodišče mora zato najti mejo med konfliktnimi položaji, ki naj jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov rešujejo sami, in položaji, ko ne gre zgolj za to, da so posamezniki žrtve medsebojnih odnosov, ampak v resnici za to, da so žrtve nasilnih dejanj in da gre v trenutku odločanja za takšno raven nasilja, da je poseg države glede na okoliščine primera nujen in zahteva takojšnje ukrepanje.

7. Ker je predlagateljica predlog za izrek ukrepov po ZPND vložila 28. 3. 2023, je skladno z določilom četrtega odstavka 22.b člena ZPND relevantno obdobje, ki je podlaga za izrek ukrepov po ZPND, čas od 28. 9. 2022 do vložitve predloga (šest mesecev pred vložitvijo predloga).

8. V zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo predloga je predlagateljica opisala dogodek 27. 3. 2023, ko je A. pobegnila od očeta, ker naj bi od nje zahteval, da vse dela sama, si pripravlja hrano, in jo vlekel za lase. Po A. pobegu je bila tudi njena mati izpostavljena pritiskom očeta s telefonskimi klici in grožnjami, ko ji je s povišanim in grozečim tonom govoril, kaj se gre, da je vsega kriva ona, da bo še videla, da bo prišel po A., pripeljal odvetnika in policijo. Zaradi tega je bila tudi predlagateljica v stiski in se je počutila ogroženo.

9. Iz dejanske podlage, ki je pritožba ne izpodbija, izhajajo naslednje bistvene ugotovitve: - predlagateljica in nasprotni udeleženec sta starša deklic A., rojene leta 2013, in B., rojene 2016. Njuna partnerska zveza je razpadla v letu 2018, ko starša vprašanja glede skupnih otrok nista sodno uredila. A. od takrat prebiva pri očetu v F., B. pa pri materi v D. Stiki deklic s staršema so do leta 2021 potekali vsak vikend pri enem staršu; - mati je v letu 2021 vložila predlog v zvezi z zaupanjem deklic v varstvo in vzgojo, določitev stikov in preživnine, postopek na prvi stopnji poteka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II N 000/2021; do pomladi 2024 ne bo končan zaradi pomanjkanja sodnih izvedencev klinične psihologije; - A. je bila postavljena zagovornica otrokovih pravic, ki ji A. v okviru devetih razgovorov o morebitnem nasilju očeta ni izpovedala, mogoče pa je bilo zaznati, da oče in njegova družina poskušajo vplivati na proces zagovorništva v zvezi z izraženo željo A., ali želi v bodoče bivati pri materi oziroma očetu; - center za socialno delo pred pobegom A. iz F. ni bil seznanjen o škodljivih ravnanjih očeta do otrok, je pa zaznal, da oba starša uporabljata neprimerne vzgojne metode, neustrezno komunicirata med seboj pred otrokoma in ju obremenjujeta z nastalo situacijo; - iz šole oziroma vrtca CSD ni prejel obvestil, da bi oče neprimerno ravnal z deklicama, ravno tako tudi ne mati; - v postopku pod opr. št. II N 000/2021, vse do 1. 3. 2023, mati ni navajala, da oče neprimerno ravna z deklicama.

10. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje v 33. točki obrazložitve, da je A. od svojega pobega v veliki stiski, da jo družinska situacija kot je, močno obremenjuje. Za lajšanje njene stiske sta odgovorna oba starša, ki morata najti rešitev, ki bo obema deklicama omogočala varne in kvalitetne stike z obema staršema, A. pa redno obiskovanje osnovne šole. Zato tudi pritožbeno sodišče sledi mnenju sodišča prve stopnje, da je potrebno za ustrezen odziv na stisko mladoletne A. poskrbeti v temeljnem družinskem postopku, kjer bo lahko sodišče, tudi z ukrepi trajnejše narave, zagotovilo varnost deklet, ob hkratnem ohranjanju stika z očetom in staršema preskrbelo ustrezno podporo pri izvajanju starševske skrbi, deklicama pa ustrezno psihološko pomoč.

11. Prepoved približevanja in vzpostavljanja komunikacije bi grobo posegla v trenutno vzpostavljeno družinsko dinamiko in imela negativne in daljnosežne posledice na odnos obeh deklic z očetom.

12. Obe deklici trenutno bivata pri materi, oče in mati pa sta se po vloženem predlogu uspela dogovoriti za dva stika, enega za potrebe predaje stvari, drugega pa zaradi obiska bolne babice v bolnišnici, kar je pomemben napredek staršev pri stabilizaciji družinskega življenja, kot tudi spoštovanje A. želje, da kljub drugačni odločitvi v začasni odredbi, ob soglasju očeta, biva skupaj s sestrico pri svoji materi. V takšnih okoliščinah, deklici nista ogroženi, nasprotni udeleženec nasilja nad njimi ne izvaja. Zato jim posledično ne grozi nobena škoda in predlagani ukrepi v tem trenutku niso utemeljeni in bi bili v nasprotju z načelom sorazmernosti. Pritožbeno sodišče še enkrat ponavlja, da namen ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini ni kaznovanje nasprotnega udeleženca za vsa njegova pretekla ravnanja, ampak je namen varstvo žrtve pred nasiljem, torej prenehanje in preprečitev nasilja v družini in odvrnitev nadaljnje škode v trenutku odločanja. V obravnavanem primeru takšno varstvo ni potrebno. Smiselno zavzemanje pritožbe, da bi bilo potrebno zagotoviti varstvo preventivno za primer, da bi si nasprotni udeleženec premislil, ni utemeljeno.

13. Sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ni zavrnilo navedb predlagateljice, da v njihovi družinski skupnosti ni bilo prisotno nasilje, ampak je predlog zavrnilo, ker je pravilno presodilo, da v trenutku odločanja deklici in predlagateljica za lastno zaščito ne potrebujejo še predlaganih ukrepov po ZPND, ker je za njihovo varnost mogoče poskrbeti v okviru možnosti, ki jih ponuja DZ (159. člen).

14. Sedež odločanja o otrokovem prebivališču in stikih je nepravdni postopek za ureditev razmerij med starši in otroki. Nobene ovire ni, da sodišče v postopku za ureditev razmerij po razpadu partnerske skupnosti, začasno uredi stike med deklicama z očetom pod nadzorom centra za socialno delo, med postopkom pa natančno razišče, kakšni stiki so deklicama v korist. 15. Izpodbijani sklep je torej pravilen, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

16. Na podlagi 8. točke 22.a člena ZPND sodišče o stroških postopka odloča po prostem preudarku. Predlagatelji s pritožbo niso uspeli, nasprotni udeleženec pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k predmetni odločitvi, zato vsi krijejo svoje stroške pritožbenega postopka sami.