Jedro

Zahtevek po 72. členu ZDen ni zahtevek glede katerega bi dediči kot člani skupnosti dedičev, morali nastopati skupaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži končni odločbi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom prekinilo pravdni postopek do pravnomočne odločitve v postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. št. P 369/2009. Menilo je, da je vprašanje veljavnosti dednega dogovora predhodno vprašanje v tej pravdni zadevi. Če bo zahtevku za razveljavitev dednega dogovora ugodeno, bodo po mnenju prvega sodišča kot upravičenci do zahtevka po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) nastopali vsi dediči (uveljavljanje kolektivne terjatve na aktivni strani), prav tako pa bo utemeljenost zahtevka po višini odvisna od solastniškega deleža tožeče stranke.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V bistvenem navaja, da bo prekinitev postopka, ki bo predvidoma trajala več let, povzročila kršitev ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva in do sojenja v razumnem roku, kar je nedopustno. Razlogi, ki jih navaja sodišče v sklepu, niso taki, ki bi opravičevali poseg v to pravico. Tožeča stranka je dokazala solastništvo nepremičnin. Če so tožene stranke v nekem drugem postopku sprožile spor zaradi razveljavitve dednega dogovora, to s tem postopkom nima nobene zveze in ni ovire, da se postopek ne bi dokončal. Stališče, da bodo v primeru razveljavitve dednega dogovora kot upravičenci nastopali vsi dediči kot ena enota, je zmotno. Sodišče spregleda, da je sosporništvo praviloma fakultativna ustanova, zato je od strankine volje odvisno, ali bo kot nov tožnik pristopila k tožbi. Če se torej tožničini sodediči postopku ne bodo pridružili, je prekinitev postopka povsem brez pomena. Ker prvo sodišče ni upoštevalo drugega in tretjega odstavka 191. člena ZPP, je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost. S stališča prvo tožene stranke je prav vseeno, ali plača celotno odškodnino tožnici, ali pa odškodnino v istem celotnem znesku plača tožnici in sodedičem. Bolj ekonomično je, da se pravda dokonča med osebami, ki so trenutno udeležene, morebitni povračilni zahtevki, pa se nato urejajo posebej med osebami, ki so vpletene v samo lastništvo nepremičnin. V konkretnem primeru po mnenju pritožnice sploh ne gre za predhodno vprašanje. Za odločitev o odškodnini ni bistvena višina solastniškega deleža tožeče stranke, ampak dejstvo, da so tožene stranke razpolagale, upravljale in imele v posesti in uživanju denacionalizirano nepremičnino ves čas od dneva uveljavitve ZDen, pa vse do danes. Meni, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi v primeru, če bi se izkazalo, da je delež lastništva nepremičnin predhodno vprašanje, pa pritožnica meni, da bi sodišče zaradi ekonomičnosti postopka in hitre rešitve zadeve moralo to vprašanje skladno s 13. členom ZPP rešiti samo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Na vloženo pritožbo je odgovorila drugo tožena stranka Občina X in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep sodišča prve stopnje vsebuje razloge o vseh dejstvih, ki so pomembna za odločitev, razlogi so tudi jasni in si med seboj ne nasprotujejo, kar vse omogoča pritožbeni preizkus. Očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

6. 13. člen ZPP določa, da lahko sodišče v primeru, kadar je odločba odvisna od prehodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni določilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Rešitev predhodnega vprašanja ima učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. V primeru, če se odloči, da takšnega predhodnega vprašanja ne bo samo reševalo, pa odredi prekinitev postopka po 1. točki 206. člena ZPP.

7. Za odločitev o predlogu za prekinitev tega postopka je, glede na citirano pravno podlago, potrebno torej najprej odgovoriti na vprašanje, ali bo v postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. št. P 369/2009 rešeno vprašanje, ki za to pravdno zadevo predstavlja predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP ali ne, in nato v primeru pozitivnega odgovora, tudi na vprašanje, ali je odločitev, da sodišče tega vprašanja ne bo samo reševalo, upravičena s stališča morebitnih posebnih predpisov, ki določena vprašanja pridržujejo posebnim organom ali postopkom in (če take omejitve ni), s stališča ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka, upoštevaje pri tem tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, na kar opozarja tudi pritožnica.

8. Tožnica s tožbo zahteva plačilo odškodnine po 72. členu ZDen s tem, da svojo pravico utemeljuje s trditvijo, da je solastnica nepremičnine, ki je bila v postopku denacionalizacije vrnjena, do ¾. Ta delež je pridobila v zapuščinskem postopku po pokojnem upravičencu, to je svojem očetu V.P. 9. V pravdnem postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. št. P 369/2009, pa G.Š., T.Š. in S.Š. (sicer tožničini sodediči) s tožbo zahtevajo razveljavitev dednega dogovora, ki je bil sklenjen med njimi in tožnico. S tem dogovorom so odstopili svoj dedni delež (to je ¼) tožnici, slednja pa se jim je zavezala izplačati 20.000,00 EUR. V kolikor bo sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, se bodo tožničini sodediči, upoštevajoč pravnomočen sklep o dedovanju in tožbeni zahtevek, pri ¼ nepremičnine, ki je sedaj last tožnice in na katero se nanaša zahtevek za plačilo odškodnine po 72. členu ZDen, vpisali kot solastniki.

10. Upoštevajoč zahtevek, ki ga pritožnica uveljavlja in ima podlago v 72. členu Zden, je vprašanje veljavnosti dednega dogovora in posledično vprašanje, kdo so dediči sporne nepremičnine in kakšna je višina njihovih dednih deležev, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, predhodno vprašanje.

11. Pritožbeno sodišče sicer ne deli mnenja prvega sodišča, da bo v primeru razveljavitve dednega dogovora to pomenilo, da bodo lahko kot upravičenci do zahtevka nastopali le vsi dediči kot ena enota, ker naj bi šlo za kolektivno terjatev (ob takšnem stališču tožnica sama, pred delitvijo dediščine, sploh ne bi bila aktivno legitimirana za zahtevek) (1), vendar pa to ni vplivalo na pravilnost odločitve o prekinitvi postopka. Že iz tega razloga je posledično neutemeljen očitek o storjeni kršitvi po 1. odst. 339. člena ZPP, ki naj bi jo prvo sodišče storilo s tem, ker ni upoštevalo 191. člena ZPP.

12. Je pa popolnoma jasno, da je od izida pravdnega postopka, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Kranju, odvisna odločitev glede višine zahtevka. Obseg tožničinega prikrajšanja je namreč odvisen od višine njenega deleža na denacionalizirani nepremičnini.

13. V zvezi s tem je zmotno stališče pritožnice, da ne glede na njen delež na nepremičnini, lahko zahteva celotno odškodnino, ostali (morebitni) dediči pa bodo imeli kasneje do nje na razpolago ustrezne zahtevke. Glede na prej obrazloženo, je aktivno legitimirana le za uveljavljanje odškodnine, ki se nanaša na njen delež, vsak od ostalih (morebitnih) dedičev pa ima možnost, da se odloči, ali bo zahtevek po 72. členu ZDen sploh uveljavil ali ne in na kakšen način.

14. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje tudi v pogledu odločitve, da predhodnega vprašanja ne bo rešilo samo. Ob dejstvu, da o tem že teče pravda, ki je, kot izhaja iz navedb pritožnice, na prvi stopnji že zaključena s sodbo in je pričakovati, da bo tudi o pritožbi zoper sodbo odločeno v sorazmerno kratkem času, je tudi s stališča ustavne in konvencijske pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in upoštevaje, da ne gre za enostavno vprašanje, smiselno, da se počaka na pravnomočno odločitev sodišča v matičnem postopku.

15. Ker glede na obrazloženo niso podani niti pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi druge točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

16. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (1. odst. 165 in smiselna uporaba 164. člena ZPP).

(1) V konkretnem primeru po mnenju pritožbenega sodišča zahtevek, ki se s tožbo uveljavlja, ni zahtevek glede katerega bi dediči kot člani skupnosti dedičev (primerjaj 146. člen ZD in 72. člen SPZ, morali nastopati skupaj. Podlaga tožbe je namreč prikrajšanost upravičenca do denacionalizacije oziroma njegovih dedičev, ker premoženja v času od uveljavitve ZDen do izdaje odločbe o denacionalizaciji niso mogli uporabljati oziroma ga upravljati in z njim razpolagati. Niti splošna obligacijska določila, niti 72. člen ZDen dedičev ne silijo, da zahtevek po 72. členu uveljavijo skupaj. Posledica dejstva, da premoženja določen čas ni bilo mogoče uporabljati, ga upravljati oziroma z njim razpolagati, se je odrazila v sferi vsakega od dedičev in vsak od njih samostojno odloča, ali bo to prikrajšanje uveljavil ali ne. Gre za individualno prikrajšanje in ne prikrajšanje skupnosti dedičev in je zato vsak od dedičev samostojno legitimiran za uveljavitev tovrstnega zahtevka (takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevi VSL I Cp 4198/2010).