Jedro

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da ni zaslišalo s strani tožene stranke predlaganih prič zato, ker iz navedb tožene stranke ne izhaja, da bi predlagani priči bili priči konkretnim dogodkom, ki se očitajo tožniku v opozorilih pred redno odpovedjo in v podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Istočasno pa je sodišče zaslišalo pričo, ki pa je prav tako izpovedala le pavšalno in je pojasnila, da ne more povedati o konkretnih dogodkih, ker v spornih dnevih ni bila navzoča v vratarnici. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo s strani tožene stranke predlaganih prič, je s tem kršilo načelo kontradiktornosti oziroma pravice stranke do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2014 nezakonita in se razveljavi ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 6. 2. 2014 ter je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 25. 2. 2014 dalje prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za vsak mesec nezakonite odpovedi obračunati bruto mesečno plačo v znesku 783,66 EUR, odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 466,65 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ... v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter v celoti zavrne tožbeni zahtevek skupaj s stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje in odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče samo ugotovilo v sodbi na več mestih, da je tožniku bilo dokazano, da je v svojem prostoru imel nered ter da je zaudarjalo in tudi tožnik je v tožbi kot pripravljalni vlogi pripoznal, da je na delovnem mestu spal. Zato ni utemeljen zaključek sodišča, smiselno da ta kršitev ni tako resna, da bi narekovala utemeljenost opozorila pred odpovedjo. Takšno stališče je v nasprotju z namenom, ki ga zakon zasleduje z institutom pisnega opozorila pred odpovedjo, namreč, da delavca odvrne od nadaljnjih kršitev delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje pa se je tudi neutemeljeno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 102/2014, saj je po mnenju tožene stranke ni mogoče uporabiti v konkretnem individualnem delovnem sporu. Citirana sodba VS RS se nanaša na primer delavca, ki je preoblikoval elektronsko dobavnico, ki pa je še vedno imela vse prvine verodostojne listine. V konkretni zadevi pa je dejansko stanje povsem neprimerljivo s citirano zadevo, saj je tožnik že v tožbi in pripravljalni vlogi pripoznal vse očitke s pisnega opozorila delodajalca. Tožnik je pripoznal, da je napravil nered v prostoru za varnostnike in sicer tako na mizi kot na tleh. Pripoznal je, da je v prostoru zaudarjalo, vendar po njegovi izjavi iz kanalskih jaškov, ki naj bi bili speljani v prostoru za varnostnike. Kasneje je tožnik spremenil zagovor in se skliceval na zaudarjanje iz hale, istočasno pa pripoznal, da je prostor za varnostnike v celoti gradbeno ločen od hale, kar pomeni, da nikakor ni mogoče, da bi morebiten smrad v prostor za varnostnike prihajal iz hale. Prav tako je priča A.A. izpovedal, da ne gre za industrijski smrad, temveč za zaudarjanje po neumivanju, ki ga je sam zaznal in zato ne more prihajati iz ogromne hale. Tožena stranka je tudi jasno navedla, da v omenjeni hali ni odprtih kanalizacijskih cevi, temveč je to hala, kjer se nahajajo vozila naročnika. Prav tako je tožnik pripoznal, da je zaspal na delovnem mestu in pri tem navedel, da zgolj za 30 sekund, medtem ko je tožena stranka navedla, da je spal cca. 3 minute. Ne glede na časovni okvir spanja ostaja dejstvo, da je tožnik spal na delovnem mestu. Izpodbijana sodba je v odločilnih dejstvih v protislovju med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisniki o izpovedbah prič in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Tožena stranka je jasno in izrecno navedla, da so jo na ravnanje tožnika opozarjali ne samo drugi delavci, zaposleni pri toženi stranki, ampak tudi delavci zaposleni pri naročniku (B.). Čistilka pri naročniku je videla tožnika v prostoru za varnostnike golega in na to dejstvo je toženo stranko opozoril tudi C.C., hkrati pa je toženo stranko opozoril, da takšnega ravnanja tožnika ne bodo več tolerirali in da bo tožena stranka, če se bo nadaljevalo, izgubila posel pri naročniku. Tožena stranka je prav tako jasno in izrecno navedla, da je tožnik vseskozi imel v celoti povsem ravnodušen odnos do dela, kar je razbrati tudi iz dejstva, da je tožnik potem, ko mu je bilo vročeno prvo pisno opozorilo, že čez nekaj ur ponovno kršil delovne obveznosti. Delo varnostnika je zelo specifično, saj med drugim veljajo zelo strogi predpisi glede nošenja delovne obleke. Varnostniki morajo skrbeti za svojo osebno urejenost in za urejenost opreme in delovnega okolja. Vse navedeno izhaja tudi iz Etičnega kodeksa ..., ki je sprejet pri D., katerega članica je tudi tožena stranka. Tako 8. člen kodeksa izrecno opredeljuje, da je vsak zaposleni v zasebnem varovanju pri opravljanju svojega dela dolžan skrbeti za lasten ugled, ugled družbe, v kateri je zaposlen ter za ugled D.. V 9. členu pa kodeks govori o dejstvih, ki se tudi očitajo tožniku, to je, da tožnik ni skrbel za svojo lastno urejenost, urejenost delovnih oblačil ter opreme. D. poudarja, da predmetna kršitev predstavlja kršenje Etičnega kodeksa ..., saj se od varnostnika zahteva profesionalen odnos do dela. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče C.C., ki je zaposlen pri B. in bi lahko potrdil, da je B. predčasno odstopila od pogodbe za varovanje premoženja pri naročniku izključno zaradi nezadovoljstva pri opravljanju dela s strani tožnika. Sodišče je tudi v celoti spregledalo, da so praviloma prostori varnostnika, ki varuje premoženje, napram pisarniškim prostorom manjši, saj varnostnik dela dejansko ne opravlja v tem prostoru, temveč njegovo delo predstavljajo obhodi okoli prostorov varovanja. Sodba sodišča prve stopnje pa je protislovna tudi v delu, ko sodba navaja, da verjame tožniku, ko le-ta navede, da je imel oblačila razmetana po mizi, ker jih ni imel kam dati. Pri tem se tožena stranka povsem upravičeno sprašuje, ali je normalno, da delavec na delo, kjer opravlja relativno mirno delo, to je nadzor nad nepremičnim in premičnim premoženjem s 15 minutnimi obhodi, prihaja s polno potovalko in še dodatno večjo vrečo oblačil, kar je lepo razvidno iz priloženih fotografij. Sodišče je tudi sledilo izpovedi tožnika v delu, ko je navedel, da je imel stvari na mizi, ker je ravno malical. Sodba pri tem v celoti spregleda dejstvo, da so na mizi poleg hrane in jedilnega pribora tudi razna oblačila, za katera je tožnik potrdil, da gre za njegova oblačila. Na mizi je tudi celotna potovalka, tako da je tožnik na tako nametani in zasedeni mizi niti ni mogel imeti prostora za zaužitje hrane, kar dejansko posledično lahko samo pomeni, da tedaj sploh ni jedel. Tudi zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da je tožena stranka potem, ko je prejela več pritožb s strani naročnika zaradi nereda v prostoru za varnostnike, opravila več pregledov s strani varnostnikov nadzornikov tudi pri drugih varnostnikih in ne samo pri tožniku, vendar so se težave pojavljale le pri tožniku. Tudi priča tožeče stranke E.E. je izpovedal, da ni samo on s strani naročnika hodil v prostor varnostnika, temveč so tja hodili tudi drugi zaposleni pri naročniku. Že navedena izjava priče potrjuje, da je bil prostor varnostnika dejansko izpostavljen mnogim zaposlenim pri naročniku, ki so tako o neredu v tem prostoru poročali svojim nadrejenim. Prav tako je tožnik sam v pripravljalni vlogi priznal, da je dremal na delovnem mestu cca 30 sekund, zato je nejasna ugotovitev sodišča, da je tožnik prepričljivo zanikal, da na delovnem mestu ni spal. Že na podlagi navedenega je možno zaključiti, da tožnik ob zaslišanju ni govoril resnice, saj je svojo izpoved spremenil. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 1. 1. 2007 dalje na delovnem mestu varnostnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2006. Tožena stranka mu je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga dne 6. 2. 2014 in v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala, da je večkrat kršil pogodbo o zaposlitvi in sicer 34. člen ZDR-1, ker ni skrbel za red in čistočo svojega delovnega mesta oziroma ni pospravljal za seboj, kar je povzročilo neprijetne vonjave in ker je na delovnem mestu med delovnim časom spal. Tožena stranka je podala tožniku pred redno odpovedjo pisni opozorili dne 9. in 16. 1. 2014 in v opozorilih je tožniku očitala, da ima na delovni mizi razmetana oblačila, vrečke in potovalke, da je bila na tleh razlita tekočina, da so bile na mizi in pod njo odprte in uporabljene škatle marmelade, drobtine kruha, oblačila in da je v prostoru zaudarjalo.

6. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je v dokaznem postopku prebralo vse listine pod prilogami A1 - A5 in B1 - B11 ter zaslišalo tožnika in zakonitega zastopnika F.F. in priči A.A. in E.E., zavrnilo pa je dokazni predlog tožnika po zaslišanju prič G.G. in H.H. ter dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju prič I.I. in C.C. in sicer, ker je tožena stranka priče predlagala, da bi lahko izpovedale o smradu in neredu na tožnikovem delovnem mestu in ker iz navedb tožene stranke ne izhaja, da bi katera izmed predlaganih prič bila priča konkretnim dogodkom. Prav tako je sodišče prve stopnje zapisalo, da ni vpogledalo v listinske dokaze in sicer barvne fotografije tožnikovega delovnega mesta (priloga B12), ki jih je poslikal A.A., ker jih je tožena stranka predložila že po končanem prvem naroku za glavno obravnavo.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da ima sodba sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje je na podlagi fotografij (priloga B7) ugotovilo, da je bila na mizi na tožnikovem delovnem mestu potovalka, drobtine, nož, marmelada, nogavice, razmetana oblačila. Sodišče se pri tem ni sklicevalo na fotografije (priloga B12), za katere je v sodbi zapisalo, da jih ni upoštevalo, ker jih je tožena stranka predložila prepozno, po končanem prvem naroku. Zato v pritožbi zatrjevano nasprotje ni podano.

8. Na podlagi predloženih fotografij (priloga B7), ki jih je posnel A.A., je sodišče prve stopnje presojalo, ali je tožena stranka utemeljeno tožniku podala pisni opozorili z dne 9. in 16. 1. 2014. Sodišče prve stopnje je vpogledalo fotografije, zaslišalo pričo A.A., ki je izpovedal, da je ob kontroli tožnikovega delovnega mesta z dne 9. in 16. 1. 2014 ugotovil, da je imel tožnik na delovni mizi odloženo potovalko, nož, marmelado, nogavice in razmetana oblačila. Tožnik pa je izpovedal, da je prostor za varnostnika zelo majhen (1,5 x 2 m) in v prostoru ni nobene omare, kamor bi lahko odložil svoje stvari, zato jih je imel na mizi. Sodišče prve stopnje je verjelo predvsem tožniku, da je imel stvari odložene na mizi, ker mu delodajalec ni zagotovil omare, kamor bi lahko svoje stvari pospravil in ker je v času kontrole A.A. ravno malical, zato so bile na mizi tudi drobtine in marmelada. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta bili opozorili, ki ju je tožnik prejel dne 9. in 16. 1. 2014, s katerima je tožena stranka tožnika opozorila, da naj preneha z očitanimi kršitvami in pospravi delovno površino, neutemeljeni.

9. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je že tekom postopka trdila, da je delo varnostnika specifično in za varnostnika veljajo zelo strogi predpisi glede nošenja delovne obleke ter da so varnostniki dolžni skrbeti za svojo osebno urejenost, prav tako pa morajo skrbeti za urejenost opreme in delovnega okolja, saj varnostnik dejansko svojih delovnih nalog ne opravlja pri delodajalcu temveč pri naročniku, s katerim je delodajalec v poslovnem razmerju in da se sodišče prve stopnje do teh trditev ni opredelilo. Tožena stranka je tudi trdila, da so praviloma prostori varnostnika, ki varuje premoženje, napram pisarniškim prostorom manjši, saj varnostnik dejansko dela ne opravlja v tem prostoru, temveč njegovo delo predstavljajo obhodi prostorov varovanja in so prostori varnostnika prvenstveno namenjeni urejanju dokumentacije (npr. evidenci izhodov). Pisarna je last naročnika, zato tožena stranka tudi ne more pri naročniku postavljati pogojev glede izbire prostora, v katerem bo varnostnik svoje delo opravljal. Utemeljena je pritožbena trditev, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičeno imel razmetana oblačila po mizi, ker jih ni imel kam dati. Tožena stranka pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je dolžan delodajalec delavcu zagotoviti omaro oziroma prostore, kjer bo hranil svoje osebne predmete (potovalko in oblačila) in katere predmete dejansko sploh lahko delavec prinaša na delovno mesto. Prostor za varnostnika dejansko ni namenjen deponiranju oblačil v obsegu celotne potovalke in še dodatnih plastičnih vreč, ki jih je imel tožnik na mizi in tega tudi ni zanikal. 10. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno v celoti sledilo izpovedi tožnika, da je imel stvari na mizi, ker je ravno malical in se ni opredelilo do trditev tožene stranke, da je bila na mizi ne samo hrana in jedilni pribor, temveč tudi celotna potovalka in njegova oblačila. Priča A.A. pa je tudi prepričljivo izpovedal, da ostali varnostniki, ki so prav tako jedli v prostoru za varnostnika, nikoli niso imeli v prostoru nereda, kar pomeni, da so imeli dovolj prostora za uživanje hrane ter za odložitev morebitne lastne prtljage na mesto, ki je bilo zunanjemu opazovalcu nevidno.

11. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da ni zaslišalo s strani tožene stranke predlaganih prič I.I. in C.C. izključno zato, ker iz navedb tožene stranke ne izhaja, da bi predlagani priči bili priči konkretnim dogodkom, torej kršitvam z dne 9. 1., 16. 1. in 28. 1. 2014. Istočasno pa je sodišče zaslišalo pričo E.E., ki pa je prav tako izpovedal le pavšalno, da je v prostor vratarnice hodil po ključe in da ni zaudarjalo v prostoru, je pa zaudarjalo v garaži kot celoti, da pa ne more povedati o dogodkih dne 9. 1. in 28. 1. 2014, ker v spornih dnevih ni bil navzoč v vratarnici. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo s strani tožene stranke predlaganih prič, pa je utemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da je s tem sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti oziroma pravice stranke do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in v posledici navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (354/1 člen ZPP).

12. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje predlagane dokaze izvesti in oceniti, nato pa na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka oblikovati novo dokazno oceno ter znova odločiti o zadevi.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.