Jedro

Tožena stranka tožniku v spornem času ni izplačevala v celoti pripadajočih prejemkov iz naslova nadomestila plače in regresa za letni dopust, zato je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo razlike premalo izplačanega nadomestila plače oziroma nadomestila za bolniški stalež ter regresa za letni dopust utemeljen. Sodišče prve stopnje je pri prisojenih mesečnih razlikah nadomestila plače za sporno obdobje ter regresa za letni dopust pravilno izhajalo iz podatkov izvedeniškega mnenja, pri čemer je iz izreka izpodbijanega dela sodbe razvidno, da gre za obračun posameznih zneskov v bruto višini, od katerih je tožena stranka dolžna odvesti predpisane prispevke in dohodnino ter tožniku izplačati neto zneske.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od meseca avgusta 2009 do oktobra 2011 obračunati razliko nadomestila plače v posameznih mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, od njih odvesti predpisane prispevke in davke ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (I/1. točka izreka); da je dolžna tožniku za leto 2009 obračunati regres za letni dopust v bruto višini 710,00 EUR, za leto 2010 pa v bruto višini 750,00 EUR, od teh zneskov odvesti predpisano dohodnino ter izplačati tožniku regres v neto višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti, ki so razvidni iz izreka sodbe (I/2. točka izreka), medtem ko je v presežku zahtevek iz naslova razlike nadomestila plače zavrnilo (II. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 628,68 EUR, v roku 15 dni od vročitve prvostopenjske sodbe dalje, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper ugodilni del sodbe (v I. in v III. točki izreka) iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja iz 1. in 2. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in sprem.), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in sprem.) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da tožnikovi zahtevki po temelju niso utemeljeni. Glede tega obrazložitev sodbe ne vsebuje nobenih razlogov. Sodišče sploh ni preizkusilo dejanske podlage za ugotovitev utemeljenosti tožbenih zahtevkov. Poleg tega iz izreka sodbe ni razvidno, da so tožniku prisojeni bruto zneski nadomestila plače in regresa za letni dopust. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka, saj je tožnik dejansko v primerjavi z višino zahtevkov iz tožbe ter z višino ugodenih zahtevkov v sodbi uspel zgolj v 21,9 %. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

V tem sporu gre za obravnavanje utemeljenosti zahtevkov tožnika do razlike premalo izplačanega nadomestila plače oziroma nadomestila za bolniški stalež ter regresa za letni dopust v spornem času. Sodišče prve stopnje je na podlagi sodbe opr. št. Pdp 177/2009, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1001/2010, razsodilo, da tožniku dne 30. 6. 2009 ni zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, zaradi česar je dolžna tožena stranka pozvati tožnika nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi št. … za nedoločen čas in ga od 1. 7. 2009 dalje prijaviti v socialno zavarovanje. Tožnik je bil ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do reintegracije dne 5. 1. 2011 bodisi v bolniškem staležu ali pa prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Tožena stranka mu v spornem času očitno ni izplačevala v celoti pripadajočih prejemkov iz naslova nadomestila plače in regresa za letni dopust, kar uveljavlja sedaj v tožbi. V tem sporu gre torej za presojo upravičenosti tožnika do prejemkov po višini, in ne za presojo njihove upravičenosti po temelju, za kar se zmotno zavzema pritožba, saj je bilo o tem vprašanju, kot je to zgoraj obrazloženo, že pravnomočno odločeno.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaradi preizkusa tožnikovih zahtevkov po višini izvedlo dokaz z izvedenko finančne stroke, ki je na podlagi podatkov tožene stranke (priloga A11) o nakazanih nadomestilih tožniku v spornem času, izdelala posamezne izračune razlike nadomestila za vsak mesec (l. št. 70) in ugotovila, koliko bi moral tožnik skladno z višino osnovne plače iz zadnje pogodbe o zaposlitvi ter glede na pripadajočo zakonsko višino nadomestila še prejeti od tožene stranke. Sodna izvedenka je na pripombe strank podala še dopolnilno mnenje, v katerem je dodatno obrazložila posamezne izračune. Tako tožnik kot tožena stranka nista predlagali neposrednega zaslišanja izvedenke, je pa tožena stranka predlagala zaslišanje direktorja A.A. ter priče B.B., ki je sodelovala pri podaji redne odpovedi in obračunavanju nadomestila tožniku. Navedena priča je obrazložila, kako so refundirali tožniku izplačano nadomestilo za bolniški stalež za nazaj, pri čemer pa je glede izračunov izvedenke, ki so se nanašali na premalo obračunano nadomestilo, navedla (l. št. 141), da bistveno ne odstopa od izračunov tožene stranke, zaradi česar meni, da je korektno. Sodišče prve stopnje je tako pri prisojenih mesečnih razlikah nadomestila plače za sporno obdobje ter regresa za letni dopust pravilno izhajalo iz podatkov izvedeniškega mnenja, pri čemer je iz izreka izpodbijanega dela sodbe razvidno, da gre za obračun posameznih zneskov v bruto višini, od katerih je tožena stranka dolžna odvesti predpisane prispevke in dohodnino ter tožniku izplačati neto zneske.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških postopka. Ugotovilo je, da jih je sodišče prve stopnje priznalo tožniku zaradi zastopanja po pooblaščencu skladno z dejansko potrebnimi stroški in veljavno odvetniško tarifo, pri čemer je pri odmerjeni višini pravilno izhajalo iz 28,97 % uspeha tožnika v sporu v primerjavi z višino zahtevkov, ki jih je zahteval v tožbi ter višino priznanih zneskov v izpodbijanem delu sodbe.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožena stranka v pritožbi ni priglasila.