Up-76/99

29. 11. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B.-B., odvetnica v Z. na seji senata dne 29. novembra 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 250/98 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju št. Cp 966/96 z dne 20. 3. 1997 in sklepom Okrajnega sodišča v Celju št. N 80/94 z dne 20. 2. 1996 in št. N 80/94 z dne 2. 9. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

Pritožnica je skupaj z možem (sedaj pokojni) dne 29. 9. 1992 pri upravnem organu vložila zahtevo za denacionalizacijo. Dne 1. 2. 1994 pa je vložila "dopolnitev zahteve" z navedbo nepremičnin, ki v zahtevi iz leta 1992 niso bile navedene. Dne 13. 12. 1994 pa je pri prvostopnem sodišču vložila še predlog za denacionalizacijo.

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo tako predlog, ki izhaja iz "dopolnitve zahteve", vložene dne 1. 2. 1994, kot tudi predlog, ki ga je pritožnica vložila dne 13. 4. 1994. Štelo je, da je bil predlog za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile predmet kupne pogodbe z dne 28. 5. 1962, vložen prepozno.

2.V pritožbi in reviziji se je pritožnica sklicevala na "prijavo", ki jo je podala leta 1990 in v kateri naj bi bile navedene vse podržavljene nepremičnine (tj. tudi tiste, ki so bile predmet pogodbe). Že pritožbeno sodišče je ugotovilo, da takšna "prijava" ne more imeti pravnih učinkov.Tako Višje sodišče kot Vrhovno sodišče sta zavrnili pritožničino stališče, da bi jo bil moral upravni organ v skladu z drugim odstavkom 12. člena Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS, št. 32/91 in 34/93 - v nadaljevanju: Navodilo) poučiti, da mora zahtevo za denacionalizacijo vložiti ponovno. Zahteva za denacionalizacijo, ki je bila vložena leta 1992, je namreč vsebovala vse podatke, izpuščena je bila le navedba spornih nepremičnin.

3.Pritožnica vlaga ustavno pritožbo iz vsebinsko enakih razlogov, kot jih je uveljavljala že v postopku pred rednimi sodišči. Izpodbijanim sodnim odločbam očita zmotno pravno presojo glede vprašanja pravočasnosti vložitve zahteve za denacionalizacijo spornih nepremičnin, kar naj bi imelo za posledico kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave).

4.Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali so sodišča v postopku pravilno ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila materialno in procesno pravo. Zato ni mogoče sprejeti stališča ustavne pritožbe, da je že zaradi tega, ker naj bi bili izpodbijani sklepi nezakoniti, izkazana kršitev pritožničine pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave oz. pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave. Ob presoji, ali so bile kršene navedene ustavne pravice, Ustavno sodišče ne ugotavlja pravilnosti oz. zakonitosti sodnih odločb, ampak presoja le, ali so bile v sodnem postopku spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave, pri čemer je glede na navedbe ustavne pritožbe pri tem v obravnavani zadevi bistveno, ali je sodišče pritožnico obravnavalo na način, ki je ne postavlja v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki, in ali je pri tem pritožnici zagotovilo pošten dokazni postopek oziroma v njem enakopraven položaj ter ali je spoštovalo načelo kontradiktornosti, med drugim tudi s tem, da se je opredelilo do pritožničinih navedb, ki so bile za odločitev bistvenega pomena. Pritožnica takih pomanjkljivosti izpodbijanim sklepom ne očita.

Ne more pa Ustavno sodišče ob presoji, ali so bile v sodnem postopku kršene pravice stranke po 22. in 23. členu Ustave, same po sebi ocenjevati pravilnosti dokazne ocene ter pravilnosti uporabe prava v izpodbijanih sodnih odločbah.

5.Zgolj dejstvo, da pritožnica s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sodne odločbe ni uspela, še ne pomeni kršitve pravice do enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva. Lahko bi šlo le za kršitev pravice do sodnega varstva, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Tega izpodbijanim sklepom ni mogoče očitati.

6.Ker z izpodbijanimi sklepi očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata:

dr. Lojze Ude